Portal v kontemplacijo
Razstava: Prazna ali polna čaša? Razstavljajoča umetnica: Sibila Leskovec Datum: 8. 7.–21. 8. 2026 Kraj: Galerija Veselov vrt (DLUL), Ljubljana Kustos: dr. Sarival Sosič
V nekoliko skritem Veselovem vrtu, ki je del Galerije Društva likovnih umetnikov Ljubljana, se je v poletnih dneh predstavila akademska kiparka Sibila Leskovec, z na prvi pogled skromno postavitvijo, ki jo dopolnjuje obrazstavno besedilo kustosa dr. Sarivala Sosiča. Iz njega je mogoče razbrati, da je namen razstave z vidnim (postavitev, material, oblikovanje …) prikazati nekaj, kar je manj vidno (ideje, metafore, čutenje …). Ogled razstave naj bi bil za gledalca neke vrste igra percepcije, ki se spreminja skupaj s svetlobo in prostorom. Umetnico namreč zanima, kako ti dejavniki vplivajo na gledalčevo izkušnjo ter kako ustvarjeno vzdušje vpliva na introspektivno doživljanje prostora. Njena želja je, da bi ustvarjeni prostor deloval kot kontrast vsakdanjiku in ponudil priložnost za sprehod ali meditacijo.
Razstavljeno je bilo samo eno delo z naslovom Prazna ali polna čaša?, umeščeno v manjši atrijski vrt galerije. Ob vstopu smo lahko ob drevesu videli kamniti portal preproste pravokotne oblike, deloma obdan z železno konstrukcijo. Ob njem pa zagledali z drevesa viseče manjše lanterne iz blaga in železa. Od tega nas je kamnita pot vodila do posode, ki jo je nosila konstrukcija iz železnih žic, ki so bile vpete v podstavek. Posoda je bila na otip gladka, podstavek pa je deloval bolj surovo, deloma naraven in neobdelan, deloma pa z vidnimi sledmi klesarskega orodja.
Postavitev v tem ambientu je delovala naravno prisotna, na videz že stoletja. Kljub temu pa delo ni posegalo v kompozicijo vrta, ampak je živelo v simbiozi z drugimi elementi, kot so rastline, kamni in kip Marka Pogačnika. Delo je lahko gledalec opazoval od daleč ali se mu povsem približal in si tako ogledal vse posamezne detajle. Opazoval ga je lahko aktivno ali ga razumel kot del arhitekture, ki ustvarja potencialni prostor za meditacijo.
Možnost opazovanja vseh miniaturnih detajlov je bila velika prednost te postavitve, ki je omogočala opazovanje različnih elementov na portalu: od sledi, ki jih je umetnica pustila z orodjem, do sledi svinčnika, razbarvanosti in same železne konstrukcije. Opazili smo lahko tudi vklesani začetnici “A C”, žal zanju ni bilo razlage in tako ostajata večini gledalcev uganka. Delo bi tako lahko dojemali kot skulpturo v javnem prostoru, vendar nam dejstvo, da gre za kurirano razstavo v muzejskem prostoru, pa čeprav netipičnem, to ne omogoča. Poleg tega umetnica dopušča možnost, da bi bila postavitev v drugo okolje ali prostor popolnoma drugačna, dodatno se percepcija dela spreminja s svetlobo in drugimi elementi, čemur umetnica daje veliko pozornosti. Torej bi lahko to delo dojemali kot prostoru prirejeno delo.
Kot že omenjeno umetnica daje velik poudarek na svetlobo in temo, ki skupaj s prostorom vplivajo na doživljanje dela in oblikovanje gledalčeve izkušnje, ki je odvisna od percepcije prostora, ki pa se z ambientalno svetlobo postopoma spreminja. Ne gre samo za funkcionalni vidik svetlobe, ampak gre za ustvarjanje vzdušja, ki v gledalcu vzbudi introspektivno doživljanje in kontemplacijo. To je bilo na razstavi mogoče opazovati le delno, namreč logično je, da bi ob različnih delih dneva delo lahko doživljali drugače, vendar kot obiskovalci galerije si dela ne moremo ogledati ponoči, ko bi do izraza zagotovo prišle lanterne ob portalu in bi zagotovo dale drugačno ambientalno percepcijo. Kljub temu je bila igra svetlobe in senc opazna tudi podnevi.
Umetnica se zanima tudi za religije in njihova svetišča ter se povezano s tem sprašuje, kakšne pomene dajemo ljudje svetiščem in predmetom znotraj njih. Specifično jo zanimajo mehanizmi, kako nek prostor postane kontemplativen. Slednje je umetnici uspelo že s samo umestitvijo razstave v vrt, ki sam po sebi predstavlja odmik od mestnega vrveža in prostor za oddih in introspekcijo, vendar ne nujno v religioznem smislu. Kar spominja na svetišče je postavitev dela, ki lahko aludira na vstop v cerkev ali krstilnico, saj v delo vstopamo skozi kamnit portal, pogled pa nas takoj vodi do oltarja. V delu bi lahko tudi prepoznali zapuščene razvaline nekega svetišča.
Izkušnja ob ogledu razstave se je skladala točno z njenim namenom, to je vzpostavitvijo kontrasta vsakdanjemu ritmu in priložnost za meditativno ter kontemplativno izkušnjo. Delo je bilo v tem še toliko bolj uspešno, ker je skozi svojo prostoru prirejeno postavitvijo funkcioniralo v sožitju z že obstoječimi elementi in delovalo povsem brezčasno, opominjajoč na minevanje časa, spominjanja ter nenehnega spreminjanja, ki nas spremlja skozi življenje. Slednje je bilo tudi tema razstave, saj je bilo mišljeno, da se s spreminjanjem svetlobe in prostora spreminja tudi naša percepcija dela. Zanimivo je bilo predvsem razmišljanje o povezavi s svetišči in prostori kontemplacije, saj je bil ta namig opazen tudi brez obrazstavnega besedila. Razstava je torej uspela vzpostaviti prostor, namenjen kontemplaciji, vendar ne samo v religioznem oz. subjektivnem smislu, ampak tudi v razmišljanju o umetnosti, bolj specifično, kako z nekim preprostim delom vzbuditi bolj kompleksno razmišljanje.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Saška Maček
