Poletna šola ARIA: Intervju z Leo Vene in Lovrom Japundžićem
Datum: 22. 8. 2023–23. 8. 2023 Kraj: Cukrarna, Ljubljana Kuratorstvo: Tjaša Pogačar, Brandon Rosenbluth Produkcija: Projekt Atol, v sodelovanju z MGML/Cukrarno in revijo Šum
Konec avgusta je v prostorih ljubljanske galerije Cukrarna gostovala poletna šola ARIA (algo-rhythmic-ideation-assembly). Nastala je v okviru projekta More-than-Planet, produciranega s strani Projekta Atol, v sodelovanju z MGML/Cukrarno in revijo Šum.
Kuratorja Tjaša Pogačar in Brandon Rosenbluth, ki sta moderirala dogajanje, sta k sodelovanju povabila umetnike, teoretike in strokovnjake iz različnih področij, ki so obiskovalca popeljali v narativ alternativ. Splet teorije in fikcije je bilo ključno vodilo, ki je združevalo različne pristope gostov k raziskovanju alternativne sedanjosti in prihodnosti. Tekom delavnic (slednje so bile na voljo le izbranim udeležencem) in javnih dvodnevnih predavanj so govorci predstavili svoje teoretične, umetniške in kuratorske pristope k osmišljanju drugačnih svetov ter razvijanju nekonvencionalnih teorij. Na javnih predavanjih so spregovorili Florin Flueras, Michael Marder, Špela Petrič, Protektorama toxica, JP Raether, Simon Speiser, Subash Thebe Limbu, Lívia Nolasco-Rózsás, Lea Vene in Lovro Japundžić, predavanja pa sta spremljali tudi razprava in filmska projekcija.
Umetnik in teoretik Florin Flueras je na uvodnem torkovem predavanju spregovoril o 7 let trajajočem projektu Unsorcery, ki ga je izvajal skupaj z Alino Popa. Umetnika sta raziskujoč čarovniške tehnike vstopala v nova okolja preko produktivne odtujitve od realnosti, slednja pa jima je omogočala svež pogled in prakso okoli izbranih konceptov raziskovanja.
Predavanju je sledila razprava, na kateri je bilo govora o kuriranju in aktualni temi prakse grajenja svetov. Florinu Fluerasu so se na podiju pridružili moderatorka Tjaša Pogačar, madžarska kuratorka Lívia Nolasco-Rózsás, umetnik JP Raether, katerega delo temelji na konstruiranih (alternativnih) identitetah, ter zagrebška kuratorja Lea Vene in Lovro Japundžić. Slednja sta v intervjuju za Koridor podrobneje spregovorila o svojih praksah, vodenju Galerije Močvara in kuratorskih pristopih, ki se jih poslužujeta.
V galeriji Cukrarna smo vaju nedavno bolje spoznali kot kuratorja zagrebške galerije Močvara, vendar začetki vajinega večletnega sodelovanja segajo dlje. Kakšno je ozadje vajinega sodelovanja in kako sta nenazadnje pričela skupno pot?
Lovro: Temu bi lahko rekli kar “hrvaška sanjska zgodba”. (smeh) Pravzaprav sem leta 2017 ravnokar diplomiral iz umetnostne zgodovine. Nisem vedel, kam bi se obrnil za delo, zato sem pisal Galeriji Miroslav Kraljević (GMK), v kateri je delovala tudi Lea. GMK je z državno pomočjo vodila pripravniški program za mlade, ki jim je ponujal priložnost za vstop v umetniški svet in je tudi meni omogočil pripravniško delo. Po enoletnem pripravniškem obdobju pod Leinim okriljem sva postopoma začela sodelovati na različnih projektih.
Kako vaju je pot iz Galerije Miroslav Kraljević vodila naprej? Sodelovala sta namreč na večih projektih …
Lovro: Po nekaj skupnih projektih v GMK sva nadaljevala s sodelovanjem na mednarodnem fotografskem festivalu Organ Vida, organiziranem vsaki dve leti. Tam sva sprva sodelovala kot kolega, trenutno pa festival tudi vodiva. Zagrebška umetniška scena je majhna, zato naju je skupno zanimanje združilo na večih projektih. Skupne interese sva skozi čas le še utrjevala, kar je vodilo k sodelovanju in raziskovanju različnih področij, pa naj bodo to vizualne umetnosti, performans, fotografija …
Lea: Lahko bi rekli, da se je razvijalo postopoma, korak za korakom. Začelo se je v GMK leta 2017, naslednje leto sva sodelovanju v GMK dodala Organ Vida, z letom 2019 pa sva se odločila za skupno kuratorsko pot v Galeriji Močvara. Bilo je zelo organsko, kar je tudi pogosto na umetniški sceni. Ko se najdejo osebe, ki imajo skupne interese in način razmišljanja, hitro preide do sodelovanja in skupnih projektov. Že delo v GMK, čeprav (za Lovra) pripravniško, je bilo od vsega začetka timsko. Sama sem bila vedno proti hierarhičnim modelom – šlo je za kooperativno delo dveh enakopravnih si posameznikov, ki se kot tako nadaljuje še danes.
Skupnega dela in projektov je trenutno toliko, da zdaj prihaja do povsem drugačnega problema. (smeh) Iz tega se šaliva, vendar ne smeva pozabiti, kako pomembno je, da se na vsake toliko časa načrtno ustaviva in kakšen projekt ustvariva ločeno, samostojno.
Trenutno vodita Galerijo Močvara, o kateri sta spregovorila tudi v sklopu predavanj poletne šole ARIA. Kaj vaju je leta 2019 privedlo v galerijo zagrebškega primestja in kako se spominjata vajinih začetkov v novem okolju?
Lovro: Takrat se je odprla vodstvena pozicija, za katero so naju predlagali bivši kuratorji galerije. Šlo je za organizacijo, ki se imenuje Kontejner. Galerijo so vodili 7 let in se fokusirali predvsem na zvočno umetnost (sound art). Kljub temu ob prevzetju vodstva sama nisva bila omejena z določenim medijem. Tako sva se odločila prevzeti orientacijo umetniških medijev, ki so bili v Močvari prisotni vse od njenih začetkov v letu 2001, vendar sva jih nekako odprla in razširila ter se usmerila bolj k stičišču vizualne umetnosti s performansom.
Lea: Mislim, da so oba po nekaj letih dela v GMK navduševale možnosti, ki so jih ponujali različni prostori. Galerija Močvara je bila po veličini prav ogromna proti GMK prostorom, definitivno ni white cube, tako da so pravila nekoliko bolj ohlapna. Več sva se lahko igrala, saj gre pri Močvari za drugačen format dela. Kljub temu da je imenovana galerija, deluje povsem drugače kot običajna galerijska institucija. Z nekaj projekti na leto razstavlja večinsko naročena dela in najrazličnejše prostoru prirejene (site-specific) instalacije z omejenim trajanjem, tako da gre za povsem drugačen način vodenja galerije. To je vneslo svežino najinemu delu in odgovor vprašanju, kako lahko kontribuirava k sceni z doprinosom programov, ki so ji do tedaj nekako manjkali.
Kaj je bila vajina vizija galerije na začetku in kako se je ta spremenila skozi leta?
Lea: Na začetku, v letu 2019, sva želela vsako leto slediti določenemu konceptu, enotni tematiki. Prvo leto sva izbrala temo Collapse on hold, kakor da bi predvidela prihajajoče dogodke s covidom v 2020. Pričela sva z razmišljanjem o naravnih katastrofah in najrazličnejših kolapsih, ki se lahko dogodijo. Ko pomisliš za nazaj, se kar smejiš najini takratni ideji “O ja, začniva s katastrofo!”.
Tisto leto je bilo tako tesno kurirano okoli izbrane teme, razstavljali so vnaprej povabljeni ljudje, imeli smo raznolik program z delavnicami, performansi in skupinskimi razstavami. Delovali smo “by the book”. Skozi čas, sploh z vmesnim covid obdobjem, v katerem je bila performativna umetnost zelo omejena, smo morali na novo premisliti o strukturi programa in o rešitvah. Galerijo sva začela voditi bolj organsko, sledila naravnemu toku in instinktu. Osvobodila sva se ideje, da je nujno potrebno slediti enoletni tematiki, ki sva si jo zastavila, in postala predvsem bolj prilagodljiva. To bi se lahko izkazala kot dobra ali slaba stvar, vendar sva se odločila preizkusiti tudi v takšnemu načinu dela.
Kako pa se je sprememba pristopa k vajinem delu odrazila v galerijskih procesih in nenazadnje v končnem umetniškem produktu?
Lovro: Obiskovalci so se sčasoma navadili najinega dela. Ustvarilo se je občutje okoli njega in jasno je postalo, kaj lahko pričakujejo od praks, ki jih prinašava na sceno. Sama sva se osredotočala bolj na senzibilnost umetnikov, ki jih združujeva skupaj. Slednji večinsko izražajo neko obliko protesta proti normativnim strukturam, zato je uporniško občutje skoraj vedno prisotno, naj bo to skozi govorico besed, telesa ali druge performativne akcije.
Lea: Umetnikom dajeva veliko svobodo pri ustvarjanju. Večino projektov ustvarjamo skupaj od vsega začetka, tako da nastaja veliko prostora za preigravanje in improviziranje, ki si ga drugod morda ne bi nikoli dovolili. Prisotno je tudi teatralno občutje, ki je pogojeno s prostorom. V prostoru je ogromno elementov, na katerih gradimo. To so ključne točke, ki združujejo najino prakso. Te niso nikjer podčrtane ali opisane – tako kot je Lovro rekel, gre za nekakšno skupnostno energijo, ki je bila ustvarjena tekom let in ta povezuje.
Lovro: Zdaj ko pomisliva na projekte, nanje pomisliva bolj z vidika teatra, v smislu dramaturgije, koreografije, kako vzbuditi svetlobno vključevanje s strani občinstva. To so povsem drugi pojmi, ki jih ločujemo od klasičnih white cube razstav.
Galerijo Močvara poleg ostalih elementov zaznamuje tudi okolica. Obdana je z divjo naravo v zagrebškem predmestju, predvsem pa jo zaznamuje bližina reke Save. Večje število projektov naj bi nastalo prav kot odgovor tej divji okolici, kajne?
Lea: Mislim, da prav vsako leto izvedemo kakšen prostoru prirejen (site-specific) projekt, ki ne odgovarja sami stavbi, temveč njeni okolici. Tako so nas v prvem letu, ki je bilo namenjeno temi katastrof, kolapsov in grozot, zanimale predvsem poplave, reke in njihovo lastno življenje ter razumevanje njihovega pomena za mesto samo. Nenazadnje smo želeli kritično reflektirati, kaj te reke lahko postanejo v prihodnosti. Tako smo v prvem letu izvedli dva projekta. Prvi je bil Sava ekspres, kjer je šlo za raziskavo dveh arhitektov, ki sta izhajajoč iz lastne (arhitekturne) perspektive ugotavljala vlogo reke Save v urbanem kontekstu Zagreba, vlogo prostora, ki ni naseljen in izkoriščen, kolikor bi morda lahko bil, preiskovala sta možnosti, ki jih ponuja, in kako bi urbani razvoj okoli reke potekal. Na nek način smo imeli srečo, da bregovi Save na tem mestu niso tako urejeni in razviti, kakor v ostalih mestih – gre za precej divjo naravo, ki je vsebinsko prazna. Arhitekta sta fiktivno plula ob reki in pripovedovala zgodbe o stvareh, ki sta jih doživela na poti.
Lovro: Projekt je dopolnjevala instalacija znotraj galerije, ki je obiskovalcu dala občutek, da pluje po reki. Projekcije rečnih bregov na obeh straneh so nadomeščale okna ladje, vmes pa sta stala Dino in Dafne kot performerja. Tisto, kar je bilo resnično zanimivo pri tem projektu, je bilo to, da smo ljudem omogočili pogled na Savo, ki je sicer težko dosegljiv.
Lea: Istega leta smo izvedli tudi drug projekt, ki je predstavljal reakcijo študentov post-magistrskega programa iz Stockholma, katerega del sem bila tudi sama. Povabila sem jih, da obiščejo galerijo in reflektirajo idejo Marbles and Catastrophes v relaciji do reke Save. Bilo je veliko majhnega arheološkega dela, zvočnih sprehodov, različnih načinov, kako prenesti Savo v galerijski prostor in enako v obratni smeri. Nekakšno združevanje notranjščine in zunanjščine. Zunaj je bila zima, zato smo bili izpostavljeni ekstremnim pogojem dela, ampak menim, da se je to resnično prilegalo temi. Takšni projekti, vključujoč Savo in okolico, so se nadaljevali še v prihodnjih letih …
Zasledila sem, da sta januarja letos enega takšnih projektov izvedla tudi v sodelovanju s slovenskim umetnikom Andrejem Škufco.
Lea: Tako je. Spet je šlo za reakcijo na okoliš, saj se je Andrej zanimal za tiste vmesne cone med naravo in zgrajenim, nečim, kar lahko izgine, ko pride do poplave, ali pa je izgubljeno v zaraščenem. Naredili smo “guerilla” instalacijo zelo blizu rečnega brega, ki je predstavljala reakcijo na namestitev anten hrvaške nacionalne televizije. Sama postavitev zelo spominjala na antene oziroma na nekakšne komunikacijske naprave, ki so bile nameščene tam kot “teaser” za prihodnjo komunikacijo. Instalacija je imela večmesečno lastno življenje, nato pa je izginila. Zanimivo je bilo opazovati življenje javnega umetniškega dela postavljenega v divjino.
Na poletni šoli ARIA sta bila povabljena k diskusiji o kuriranju in praksi grajenja svetov. Kaj je vajin pogled na kuratorja kot graditelja novih svetov? In kako se kuratorjevo “grajenje” povezuje z umetnikovim?
Lovro: Bila sva izjemno vesela povabila k poletni šoli, bi pa rekel, da se koncept nanaša predvsem na najina prva leta skupnega kuratorskega ustvarjanja, ko sva se osredotočala predvsem na LARP (Live Action Role Playing) oziroma na igro vlog. Raziskovala sva, kako umetniki uporabljajo igro vlog kot politično in tudi estetsko gesto. Vprašanje igre vlog in grajenja svetov pa je verjetno ostalo prisotno tudi skozi najine kasnejše projekte. Organizirala sva delavnico Sanje, na primer, kjer smo raziskovali sanje, kot grajenje svetov. Preiskovali smo kolektivne sanjske prostore in jih uporabili kot material, ki smo ga pretvorili v nekaj otipljivega.
Pojma “grajenje svetov” nisva uporabljala zgolj v smislu končnega produkta, temveč tudi kot raziskovalno metodo. Skozi enega izmed takih projektov je švedska umetnica Jaana-Kristiina Alakoski uporabila znanstveno fantastiko in domišljijo v vlogi gledanja in interpretiranja umetnosti. Veliko načinov je, preko katerih je t. i. grajenje svetov ostalo prisotno v najini praksi, ampak sčasoma v vse bolj subtilnih oblikah.
Lea: Ja, to ni nekaj, kar vodi najin kuratorski način mišljenja in delovanja, ampak so naju definitivno pritegnile nekatere prakse, ki sva jih tudi skušala vključevati. Če pogledamo na stvar v širšem smislu, pa gre, seveda, pri ustvarjanju dela z umetnikom od vsega začetka za sokreiranje in sograjenje del oziroma novih svetov. Posebaj pri nas, kjer gre za veliko participativnih instalacij in razmišljamo o načinih komuniciranja z občinstvom na določenem prizorišču. Ta je omejen s časom in okoljem, mi pa želimo v njem vzbujati različne vsrkavajoče se občutke. V tem smislu menim, da je grajenje svetov v ozadju ves čas prisoten del najine prakse, vendar nanj gledava predvsem kot izjemno uporabno orodje in element, ki ga občasno namenoma vključujeva v projekte.
Bi nam za konec lahko zaupala vajine načrte za prihodnost in kakšen projekt, ki se ga lahko veselimo v bližnji prihodnosti?
Lovro: Ohranjala bova isti tempo dela. Vedno imava dva do tri mednarodne projekte in enega lokalnega. Pomembno nama je, da imava in ustvarjava dialog med lokalnimi in mednarodnimi umetniki. Še vedno se bova osredotočala na kolaborativen način dela in na tiste drugačne, eksperimentalne prakse.
Lea: Morda vam lahko zaupava zadnji program tega leta. Čaka nas še en projekt, ki se bo začel z novembrom in je delo Marka Gutića Mižimamakova. Marko je hrvaški umetnik, ki deluje znotraj različnih medijev, predvsem v performansu in filmu. Pokazali bomo njegova zadnja dela, ki se bodo prilagajala prostoru Galerije Močvara. To bo predstavljalo naše letošnje lokalno povezovanje. Zdaj sledi zimski dopust, z novim programom pa bomo pričeli pomladi 2024.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Saša Maček
