Pokopališče visokokaloričnih češnjevih pit

Razstava: Matej Čepin: Druga stran vetra
Kje: Galerija sodobne umetnosti
Kdaj: 10. 10.–8. 2. 2026
Kuratorka: Irena Čerčnik 

Matej Čepin je plodovit slikar srednje generacije, ki se je predstavil že v več kot petnajstih lokalnih institucijah. Kljub temu je za prepoznavanje njegovega opusa zadostno motrenje enega slikarskega dela ali obisk le ene od obstoječih razstav. Namreč njegova dela so izjemno zapomnljiva in hitro prepoznavna; ob prvem srečanju z njegovim likovnim jezikom in mitologijo se njegove podobe in atmosfera zapečeta  globoko v notranjost gledalčevih oči. Na razstavi Druga stran vetra v Galeriji sodobnih umetnosti Celje so na princip pregledne razstave na ogled postavili (v glavnem slikarska) dela, ki so nastala v zadnjih nekaj letih (v grobem med letoma 2020 in 2025). Slikar samouk, ki sicer tudi živi in ustvarja v Celju, nas znotraj prostornih galerijskih prostorov ponovno zvabi k fragmentarnemu doživljanju njegovega personaliziranega žanra in občutenju stopnjevanega ambivalentnega nelagodja. Četudi so razstavljena novejša dela, ki se od starejših seveda (pa vendar le majčkeno) razlikujejo, razstava ne prinaša presenetljivih novosti ali nepričakovanih subverzij. Pomembno pa je poudariti, da to absolutno ne odtegne od dejstva, da je razstava dobra, zanimiva in vredna ogleda.

Na razstavi so v približno enakomernem razmerju predstavljena slikarska dela velikih in majhnih formatov. Skozi sobe galerije v spreminjajočem se zaporedju poustvarjajo ravno pravšnjo dinamično postavitev in kontinuiran ritem. Številne slike so zoperstavljene v diptihe, triptihe ali (pri majhnih formatih) zgoščene kompozicije v obliki simetričnega oblaka. Večina jih sledi avtorjevi preizkušeni oz. utečeni kompozicijsko-likovni formuli; v prvem planu se v daljavo vije stilizirana monokromna krajina z najnižjim možnim rastjem, v daljavi tik pred obzorjem pa se nahaja nič koliko prepoznavna arhitektura, male hiške, tovarne, šotori, bloki ali temna razvejana gola (požgana?) drevesa. Te so pogosto upodobljene kot miniature, v karikaturni ali ilustrativni maniri. V osrednjem planu se kot nedvomni protagonisti pojavljajo groteskne figure; frontalno aranžirane, negibne, nerodno, a odločno strmeče navzven, proti gledalcu. Te figure so: majhen fantek, dvorna gospa, duhovnik, blaznež, klovn, tenisač, rejver, policaj, palček, lev, renesančni vrtni kip, lovec, možakar z brki, Božiček, deklica v roza oblekici … Včasih nastopajo solo, včasih v skupini ali več gručah. Pridružujejo se jim scenski rekviziti oz. pripomočki, denimo Jezusovo razpelo, gumitvist, krogi za obešanje, pustne maske, baloni, igrače, lisica, opica na stebru, kolebnica, tehtnica in še več palčkov. Vsi ti različni (mestoma absurdni in nepovezani) predmeti se zlahka berejo kot protagonistom lastni atributi, ki že tako netipično, celo morbidno formacijo likov povzdigne (ali pa poglobi?) na neko vzporedno ikonografsko raven.  Absurdno teatralen ruralen realizem se spaja z naivno figuraliko, ki na trenutke deluje kot nadrealistični folklorni kolaž. Barve so (za razliko od starejših del) nekoliko bolj živahne in bolj izčiščene, posamezni elementi na sliki pa so izrisani zelo detajlno s komajda opaznimi niansami (denimo izrazi na obrazu).

Opisi teh (in vseh podobnih) del že leta ostajajo zelo podobni; posamezne ikonografske analize, izpostavljanje žanrskih referenc in iskanje vzporednic s popularno kulturo na eni ali morbidno duh časa atmosfero na drugi strani ostaja slično in relevantno za vsa njegova novejša dela. Še vedno drži, da: nas Matej Čepin popelje v srhljivo mrtvo krajino, kjer se je čas ustavil in kjer ni pričakovanj po nadaljnjem dogajanju. Prevladuje turobno kafkovsko vzdušje, ki hkrati spomni na magrittovski surrealizem. Slutiti je ozračje, polno urokov in vraž, delirija in krščanske krivde. Rad se naslanja na pravljice in ustvarjalce pravljic (brata Grimm), povzema dejanske kadre iz filmov (Alfred Hitchcock) ali se navdihuje po filmskih opusih Davida Lyncha in Davida Cronenberga. Kar se tiče Davidov: na dotični razstavi se lahko nagledamo tudi palčka Davida (rdeč klobuk, bela brada in modra oblačila); španske risane serije David, el gnomo iz leta 1985. In kot zapiše kuratorka razstave Irena Čerčnik, dela zaznamuje mrakoben suspenz, nenavadna domačnost, brezčasje, preplet psihičnih prostorov in fragmentov nezavednega. Pogledujemo k podobam, ki so kot iz vzporednega sveta; vsakič znova nastopajo kot slutnja, a hkrati dajejo vtis odklonilne temne romantike, napete enigme. Ozračje ustreza tistemu v filmih Stanleya Kubricka in že poprej omenjenega Davida Lyncha; različni pomeni, arhetipi in sanje se pomešajo v nenavadne kombinacije, ki delujejo travmatsko, obsesivno in fantastično. Vse to drži – na slikah pa se ponavlja znova in znova; razstava lahko funkcionira kot žanrski družabni kviz ugani referenco in jo apliciraj na lokalno periferno blodnjo.

Leta 2021 je Matej Čepin razstavljal v ljubljanski Galeriji Exarte, kjer je na ogled postavil Klovnonanijo; na praktično vseh slikah so bili upodobljeni klovni. Nekateri klovni so bili tipični otroška zabava ali McDonald klovni, spet drugi iz grozljivke Tisto (ni šans, da preživiš) klovni. Razstavo bi lahko brali kot soočanje s fobijami in odklonilnimi odnosi do psihološko ambivalentnih, a ne tako redkih likov iz otroških zabav ali zahodne popularne kulture. Kakorkoli že, pretekla slikarjeva dela so bila torej še mračnejša; več šavja, barje, nejasnosti, meglic, izprijencev, odrezanih glav, deformiranih obrazov in opustošenja. Novejša dela (glavnina razstavljena v Celju) se nagiba k vmesnemu prostoru; dela so še vedno unheimlich[1], a delujejo benigno, vzpostavljajo strpen dialog brez predsodkov. Zato mogoče (nekaterim) delujejo domače; samotne hiške so strašljive, ampak ljubke, človečki v formacijah so čudni in odbijajoči, a smešni in usmiljenja vredni. Nekdo je obešen, ampak ima velik rdeč balon. Jezus je pribit na križ, ampak se smeji. Moška sta v prisilnih jopičih, ampak sta na vrtu stran od bolnice. Palček ni eden, ampak jih je petnajst.

Jasno je, da je Matej Čepin strasten filmofil, seznanjen je z žanrskimi opusi velikih mojstrov, tudi filozofov in ustvarjalcev vsebin za mlajše. Poznana mu je tudi ikonografija in (lokalna) tradicija umetnostnozgodovinskih motivov. Z nekim občutkom za gradnjo lastnega opusa, ki ima specifično mitologijo in notranjo logiko, se gledalcu vsakič znova približa na prijeten, a ravno prav spotakljiv način. Četudi se zdi, da so si na koncu vsa dela zelo podobna (kar je po eni strani res), omogočajo številna (duhovita in simpatična, pa tudi odvratna in grozljiva) branja. Vsaka druga slika je nova epizoda Pravega detektiva (prva sezona se razume); skrivnostnica, ki zbuja pretkano vznemirjenost, pa tudi lažna upanja in ponavljajočo se kurjo polt.

Na razstavo je vključeno tudi manjše število kiparskih del oz. objektov. Ti naj bi nastali prav za to razstavo. Zagotovo predstavljajo neko razgibano svežino, ampak še zdaleč niso tako efektivni kot slike; iskreno so malo odveč in v napoto. Morebiti bi izpadli bolje, če bi bili v prostor umeščeni bolj organsko, brez kubusov in steklenih pokrovov.

Galerija sodobnih umetnosti Celje vse prevečkrat sameva. Za doživljanje in ogledovanje dotične razstave je to sicer zelo dobrodošlo in atmosferično skladno. Kljub temu ostaja želja, da bi si razstavo ogledalo (ali pa nasploh to dotično institucijo) obiskalo večje število ljudi. Njihov program je namreč v zadostni meri kvaliteten, razstave pa dodelane in dobro kurirane (tudi trajanje razstav je več kot prizanesljivo) –katerakoli PREMIERA (trienale mladih umetnic in umetnikov), Goran Bertok: Prišla bo smrt in imela bo tvoje oči, Po resničnih dogodkih. Festival Račka 2022: Prostori in artikulacije seksualnosti, Mitja Ficko: Lupi se nežno, V spomin: Konard Topolovec (1955–2020), Arjan Pregl: GUGU GAGA … Zdi se, da bi se galerija lahko izboljšala na področju stika z javnostmi – še posebej, ko imajo v hiši umetniška dela s tako bogatim vizualnim jezikom in nezanemarljivo dražljivo vsebino. Velikost in razpored prostorov galerije omogoča obsežne pregledne razstave in razvoj različnih pripovedi, ki (morebiti, upamo) še bolj pritegne, obiskovalec pa mora dela ošvrkniti vsaj dvakrat (tja in nazaj grede). V primeru razstave Druga stran vetra to vsekakor funkcionira. Prebiranje njegove biografije ali motrenje (zelo dobro napisanega) obrazstavnega besedila ni zares potrebno; tu dela končno res govorijo sama zase. Razstava kot celota lepo stoji, dela pa so zanimiva in všečna. V dialogu z obiskovalčevo (potlačeno) podzavestjo ogovarjajo naša depresivna, cinična, a osamljenosti na smrt boječa srčka. Divja srčka.

[1] Unheimlich (nem.) – dobesedno »ne-domače«, pogosto prevajano tudi kot »srhljivo domače«; označuje pojav, ko nekaj na videz znanega in domačega nenadoma postane tuje, nelagodno ali grozeče. Koncept je posebej povezan z vračanjem potlačenega in z ambivalentnim prehajanjem med znanim in neznanim. Glej: Sigmund Freud, Das Unheimliche (1919).

Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Saška Maček