Odlomki, okruški in ostanki
Razstavljajoči tandem: Small but dangers Datum: 8. 11.–29. 11. 2022 Kraj: Center in Galerija P74
Umetniški tandem Small but dangers, ki ga sestavljata Mateja Rojc in Simon Hudolin-Salči, ob sedemnajstletnici ustvarjanja ponovno sodeluje z Galerijo P74 z razstavo, ki izziva zmožnost osmišljanja neosmišljivega. Proizvodnja ali najdba odlomkov, okruškov in ostankov človeškega okolja v kontekstu galerijske postavitve namiguje na razreševanje konflikta med mislijo in objektom, pri čemer je njuna dekonstrukcija precenjena. Opus, nabor posamičnih predmetov izvzetih iz njihovega primarnega položaja in vloge, tvori lastno novo celoto – arheologijo vsakdana. Kot prispevek h konceptualni umetnosti razstavljene materialnosti v prvi vrsti zapostavljajo tradicionalno estetsko vrednost in v ospredje postavljajo sled. Sled celote, ki je nekoč bila, sicer združena s spominom na funkcionalnost predmeta; sočasno pa začenja novo sled, tokrat v navezavi z drugimi predmeti v prostoru. Eden od primerov bi bila denimo zlata lunica, ki je primarno najverjetneje služila kot ideološki ornament na kakšni (sakralni) stavbi. Ta je na razstavi umeščena med ostale fragmente različnih materialov. Pomanjkanje spremnih besedil in poimenovanja razstavljenih predmetov sta še dva načina, s katerima se avtorja odmikata od konvencionalnih tehnik umetniške produkcije, s čimer ne legitimirata samoumevnih pomenov objektov. Razstavljajo se, kakor bi rekel filozof Mirt Komel, »koncepti konceptov«.
Umetnika preigravata številne formate, od slikarskih tehnik, kolaža in del na platnu, vse do readymade objektov in instalacijskih posegov v prostor. Še več, heterogenosti razstave ne določuje le izbira fragmentov iz vsakdanjega okolja, temveč tudi njihova postavitev, ki poleg kubusov in stenske razsežnosti obsega knjižne police in zrcalne mize. Prav te razširjajo metaforični in fizični prostor predmetov ter pričajo o njihovi naravi, ki je predvsem človeška, saj jim določimo pomen že z uporabo.
Združevanje ostankov hrane, zobne proteze, žarnice in odkrušenih kosov fasade je ena izmed instalacij, ki objekte z načinom postavitve izenači, a medsebojno ne naveže, s čimer jih prienači. Pozornost je tako prenesena na njihovo posamičnost in sočasno na kolektivnost.
Razstava nagovarja tudi okoljsko problematiko, saj z reciklažo najdenih oz. izvzetih že obstoječih predmetov blagodejno vpliva na stanje planeta, s čimer se upira vdoru tržne ekonomije v polje umetniške produkcije in se ogiba neoliberalni ideji nenehne produkcije novega, ki bo kmalu staro in/ali neuporabno. V tem smislu na primer spominja na lanski, Sloveniji bolje poznan 8. Mednarodni trienale umetnost in okolja, ki se je odvijal v Umetnostni galeriji Maribor, saj nadaljuje z raziskovanjem presečišča umetniške produkcije in okoljskih izzivov, ki jih terja.
Razstava umetnika določi za inovatorja prostora, v katerem se odvija svobodna redefinicija odlomkov, ki ustvarjajo novo celoto in sveže miselne konstrukte, ki so vse prej kot očitni. Kot sta dejala avtorja razstave, s »krajo odlomkov večje materije« izpostavljata vlogo družbenega okolja, ki ustvarja oz. pojasnjuje predmete, katerih zgodbe so nepoznane in prihodnost nedorečena. Razstavljeni repertoar kriterijem konceptualne umetnosti sicer zadošča, hkrati pa gre za spodletelo prakso interpretacije banalnosti vsakdana, saj so fragmenti paradoksno simbolno neoprijemljivi, čeprav gre za materialnost. Poraja se vprašanje, kdaj je nabor readymade objektov brez vsebinske podlage res umetnost? Še več, v čem se razlikuje od našega domačega okolja, v katerem so predmeti del uporabnosti in posedujejo simbolne pomene sami po sebi, zunaj konteksta galerijskega prostora? Odlomki, okruški in ostanki so zanimivi v obziru, da odvračajo od konvencionalnih procesov razumevanja sodobne umetnosti, ki je pogosto voden, usmerjen in zato nesvoboden.
Uredila: Maša Žekš
Lektorirala: Ivana Rosa
