29. 6. 2022 / Podobe / Kritika

Nokukhanya Langa: A Downward Spiral Is A Loaded Spring (Padajoča spirala je nabita vzmet)

Kdaj: 6. 5. 2022-21. 8. 2022
Kje: Kunstinstituut Melly, Rotterdam (Nizozemska)
Kuratorstvo: Ellis Kat

V rotterdamski galeriji Kunstinstituut Melly je na ogled pronicljiva slikarska instalacija Padajoča spirala je nabita vzmet (A Downward Spiral Is A Loaded Spring). Z njo se samostojno predstavlja mlada ameriška umetnica Nokukhanya Langa, ki trenutno deluje med Gentom (Belgija) in Nizozemsko. Postavitev tvorijo oljne slike mavričnih spiral, barvnega žarčenja ter gradientov. Povezane s puščicami spominjajo na diagram, ki nam bo prefinjeno razkril umetničin razmislek o sodobnosti, vendar šele, ko ga bomo neizprosno preiskali.

Barvit vrvež podob izpodbijajo turobne misli. S stropa nam grozijo špičasti kovinski oblački: »Sick of the brain. But did u die?«. (Sit možganov. A si umrl?) Diagram, v katerem smo se znašli, se izkaže za zavajajočega, saj se v njem mešajo konfliktna razpoloženja. Celo tla so prekrita s pesimističnimi, včasih samoreferenčnimi sporočili: »Cute texts someone with depression will love.« (Nekdo z depresijo bo ljubil ljubka besedila). Po čudni stavčni strukturi sodeč domnevamo, da je bil na delu tvorec naključnih besedil. Kot da si umetnica ne upa izpostaviti lastnega stališča, marveč se skriva za algoritemskimi skovankami. Brezosebne povedi nas tako odtujijo od avtoričinega glasu in ponavljanje eksistencialnih izjav na vseh elementih instalacije je pravzaprav odveč. Po tleh posute besede namreč postanejo okras, ki gledalca zavaja v prebiranje namesto v dekodiranje večplastnih vizualnih elementov, pri tem pa ne osvetli nobenega novega sporočila.

Podobno kot v izjavah, ki jih dobimo iz aplikacij za generiranje tekstov, je tudi v slikah slutiti digitalno gradnjo. Popolni gradienti in ostri rezi med ploskvami namreč spominjajo na preproste barvne efekte, kot jih ponuja denimo program Slikar,tipografskih izrezkov, puščic in nalepk pa smo vajeni iz digitalnih komunikacijskih kanalov. Tovrstna motivika v sodobnem slikarstvu ni nič novega, a Nokukhanya Langa se ne ustavi le pri atraktivnem kolažiranju vizualnih znakov, ki ga ponujajo digitalna orodja. Umetničina drža je tu izrazitejša kot v generičnih besedilih. Podobe pedantno prenese na slikarski nosilec, pri tem pa jih obogati z vidnim rokopisom. Ko dela motrimo od blizu, se nam razkrije njihova očarljiva materialnost. Pazljiv gledalec tako lahko zasledi kapljice spreja, popackano surovo platno kot »prazno« ozadje ali pa denimo šive med spojenimi kosi platna.

Mamljiv haptični učinek razstavljenih del je poudarjen z amorfnimi formati. Slike se prelevijo v objekte, ki se izvrstno umeščajo v diagram celotne instalacije. Nokukhanya Langa premeteno kombinira kiparske, slikarske in besedilne prvine, ki predstavljajo (vizualne) informacije, s katerimi je zasičena sodobna družba. Učinkovito jih prepleta z abstrakcijo ter tako ustvari svojevrstno upodobitev notranjega sveta, preplavljenega z mislimi, ki se drenjajo in divjajo kakor v ekstatični množici.

Konglomerat nabitih kompozicij ustvarja vtis, kot da bi vstopili v umetničino glavo, kjer bi nas zasul plaz razdraženih misli, nad katerimi bi bili hkrati navdušeni. Kuratorka Ellis Kat nazorno povzame skrita sporočila, prisotna v Nokukhanyinih delih: »Subtilni in podžigalni podtekst je skrit za predrznimi gestami, kot je čarobna paličica iz risanke, zmožna odčarati naše vsiljive mrke misli, naslikana s kar se da veselimi barvami«.1 Umetnica je uspela odlično ujeti stanje duha mladih odraslih in to s prefinjeno družbeno angažiranostjo. Gledalca sooči z uganko, ki jo predstavlja instalacija kot diagram in ga z retoričnimi vprašanji izzove, da jo razvozla. Poigrava se z našim razumevanjem kontradiktornih pomenov, obenem pa nam daje možnost, da se prepustimo izobilju likovnega: barvam, oblikam in prepletanju simbolov v nabitih kompozicijah.

Razstava je vsekakor dražljiva, kajti izkazuje gibkost slikarskega medija. Njegovo prevpraševanje in sorodna gradnja podobe sta prisotna tudi v praksah mladih slovenskih slikarjev, denimo pri Moniki Slemc ter Adrijanu Prazniku. Pri njima je prav tako čutiti napetost med spolirano-digitalnim in klasično-materialnim, čemur botruje tudi raba oljne tehnike. Monika Slemc tako kot Nokukhanya Langa digitalne podobe precizno preslika na platno in jih nadgradi s svojevrstnimi okvirji ter likovnimi intervencijami. Slikarstvo Adrijana Praznika in Nokukhanye Langa pa sorodno zaznamuje iznajdljiva raba teksta, tako njegove estetske kot pomenske plati.

Padajoča spirala je nabita vzmet pokaže, kako se slikarstvo izvija zastarelosti, saj kot simbiont postane del digitalne tvorbe podobe in dalje gradnik sodobne umetniške instalacije. Kljub temu da se umetnica poslužuje klasičnih slikarskih tehnik, kot je olje na platnu, z njimi prepričljivo zajame duh časa.


[1] »Subtle and incendiary subtexts are hidden behind cheeky gestures such as a cartoon magic wand capable of conjuring away our intrusive thoughts and grim phrases painted in the most cheerful colors imaginable.« Ellis Kat: obrazstavno besedilo, dostopno na naslovu: https://www.kunstinstituutmelly.nl/en/experience/1206-nokukhanya-langa-a-downward-spiral-is-a-loaded-spring 


Lektorirala: Ivana Rosa