Nik Erik Neubauer: Kje je after?
Razstavljajoči umetnik: Nik Erik Neubauer Datum: 9. 5.–31. 8. 2023 Kraj: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije Kuratorstvo: Tina Fortič Jakopič
Maske, varnostna razdalja, vodni top, solzivec – distopija, ki je s pojavom pandemije covida-19 in protestov postala naš vsakdan. Z vrnitvijo življenja v na videz normalne tirnice se zdi, da postopoma že postaja del preteklosti – kar pa ne pomeni, da pretekla leta niso pustila trajnih družbenih, ekonomskih in psihičnih posledic. Posamezniki so se na družbeni kaos in omejevanje svobode odzvali različno; marsikdo je svoje nezadovoljstvo izrazil z udeležbo na protestih. Množično popularni so postali petkovi protesti, na katerih so ljudje sporočali svoje nezadovoljstvo nad vlado in nenehno spreminjajočimi se koronskimi ukrepi. Kasneje, ob vsesplošni uvedbi cepljenja in pregledovanja PCT potrdil, pa so se ljudje začeli zbirati tudi na t. i. anti-PCT protestih. Zgodovinski fenomen je dokumentiral Nik Erik Neubauer v fotografski razstavi Kje je after?.
Po reprezentančnem stopnišču Cekinovega gradu se vzpnemo do razstavne dvorane, v kateri nas pričaka čisto nasprotje njegovega blišča – obup in ujetost malega človeka. S sten se nam odpre pogled na prizore s protestov v Ljubljani med majem 2020 in aprilom 2022. Fotografije so reportažno-dokumentarne in tvorijo dokument zgodovinskega dogajanja v izrednih okoliščinah tega obdobja. Avtor razstave pravi, da je dogodke najprej začel fotografirati spontano, kmalu pa so posnetki prerasli v tematsko zbirko. Razstavo tvori petnajst fotografij, med drugim tudi ena večjih dimenzij, ki je natisnjena na platno, in televizor, ki predvaja avtorjeve video posnetke z več različnih protestov. Fotografije sestavljajo nabor reprezentativnih trenutkov dogajanja. Podnaslovljene so zgolj z imenom protesta, krajem in datumom, s čimer avtor ohranja objektivno dokumentarnost, dogodkov ne komentira in tako interpretacijo prepusti gledalcu.
Med subjekti del se znajdejo tako policisti v taktični opremi, kot tudi raznoliki udeleženci protestov in mimoidoči opazovalci. Od protestnika, slikanega z močno bliskavico, ostaja zgolj bel obris (Anti-PCT protest, Ljubljana, 17. november 2021), spet drug maha z dvignjeno pestjo (Petkov protest, Ljubljana, 15. maj 2020), na še eni izmed fotografij pa je prikazan policist s popolnoma zarošenim vizirjem (Petkov protest, Ljubljana, 9. oktober 2020). Pogosti so momenti agresije, med njimi nasilne policijske aretacije (Petkov protest, Ljubljana, 12. junij 2020), v katerih so policisti na tla podrli dva protestnika, vanje pa leti papirnat avionček z napisom »svoboda«. Razjarjen policijski pes naravne velikosti se v obiskovalce zaganja z visečega platna (Anti-PCT protest, Ljubljana, 4. december 2021). Med bolj čustveno zaznamovanimi je tudi fotografija ženske, ki ji po licih tečejo solze (Petkov protest, Ljubljana, 10. julij 2022). Iz konteksta je razvidno, da gre najverjetneje za posledice solzivca, lahko pa bi bile njene solze razumljene tudi kot razžaloščenost nad usodo države in njenih prebivalcev. Izstopa tudi fotografija moškega, ki sam stoji iz oči v oči z vodnim topom in skupino do zob oboroženih policistov, saj zajame občutke majhnosti in nemoči posameznika proti sistemu (Anti-PCT protest, Ljubljana, 15. september 2021).
Obupu in naraščajoči agresiji kontrirajo zajeti motivi naravnih pojavov, kot je mavrica, ki se pne nad skupino policistov v taktični opremi (Petkov protest, Ljubljana, 11. junij 2021), in starejši moški v poškropljenem dežnem plašču, ki obsijan s soncem upajoče zre v nebo (Petkov protest, Ljubljana, 11. junij 2021). Čeprav je posameznik proti sistemu nemočen, si lahko te simbole razlagamo kot upanje in potencialni zanos. Ta se spet pojavi v množici, ki je skupaj stopila pod državno zastavo, skozi katero sije sonce, kot bi želelo namigovati na svetlejšo prihodnost (Petkov protest, Ljubljana, 25. junij 2021).
Še posebej pride avtorjevo izostreno oko do izraza v komičnih trenutkih, ki mu jih je uspelo zajeti sredi sicer napete situacije, kot recimo posnetek mimoidočega dekleta, ki se fotografira pred kuliso zidu policistov in policijskih avtomobilov (Anti-PCT protest, Ljubljana, 20. oktober 2021) ter roke anonimnega protestnika, ki za policistovim hrbtom med hojo grafitira njegov ščit (Petkov protest, Ljubljana, 19. junij 2020). Avtor nam predstavi tudi unikatno perspektivo: fotografira namreč fotografe, ki so, tako kot on, dokumentirali situacijo. Eden izmed njih protest spremlja z balkona stanovanjske hiše, fotografiran v vertikalni liniji neposredno nad oboroženim policistom (Anti-PCT protest, Ljubljana, 20. oktober 2021), medtem ko skupina drugih pleza na vrh ograje (morda reklamnega panoja) v iskanju boljšega zornega kota (Petkov protest, Ljubljana, 28. avgust 2020).
Naslov razstave – Kje je after? – zasledimo na eni izmed fotografij (Petkov protest, Ljubljana, 28. maj 2021) kot geslo na protestniškem plakatu. Transparent lahko razumemo kot vprašanje o tem, kaj sledi in kakšna prihodnost čaka nas kot družbo; ali s protestiranjem sploh lahko pozitivno vplivamo nanjo? Na ironičen način pa se sočasno poigrava tudi z resničnostjo zaprtja gostinskih obratov in nočnih lokalov ter prepovedjo zbiranja, s čimer je bila ljudem onemogočena medsebojna socializacija – ena izmed redkih priložnosti za druženje so tako postali ravno protesti.
Znajdemo se v središču vsesplošnega kaosa, znotraj katerega pa se fotograf osredotoča na naključne trenutke, detajle in posameznika v množici ter njegovo vlogo v protestniškem gibanju. Ob ogledu razstave nas ves čas spremljajo pritajeni zvoki protesta, ki se širijo iz video posnetka, ter nam – namerno ali nenamerno – vzbujajo občutek, da se nekje za vogalom tudi ta trenutek odvija protest, s čimer hkrati spodbujajo zavedanje, da socialnih krivic še zdaleč ni (in vprašanje, če jih sploh kdaj bo) konec. Razstava odlično zajame občutja vsesplošne zmede in nemoči ter bizarnosti koronskega vsakdana, ki jih je verjetno na neki točki med pandemijo izkusil prav vsakdo; hkrati pa postavi spomenik vztrajni množici, ki se je v želji po spremembah zbirala v dežju in sončni pripeki skoraj dve leti. Predstavitev fotografij v Muzeju novejše in sodobne zgodovine daje protestom, ki smo jih morda podzavestno osmislili kot del vsakdanjega dogajanja tistega obdobja, prepoznavnost kot pomembno dejanje polpretekle zgodovine ter posnetkom pripisuje arhivsko vrednost.
Čeprav je projekt v osnovi precej obsežen – opus namreč zajema mnoge posnetke s protestov, ki so se redno odvijali skoraj dve leti – pa ti prikazujejo le manjši del kompleksnega dogajanja in zborovanj, ki so zaznamovala to obdobje. Izbor za namene razstave nadalje omejuje tudi velikost dvorane, ki na žalost omogoča predstavitev zgolj petnajstih fotografij. Zaradi narave prostora, ki služi kot prehod v stalno zbirko muzeja, celotna razstava daje vtis zgolj nekakšnega uvodnega dela večje postavitve. Razstavni nabor sicer tvorijo ključni in deskriptivni trenutki dogajanja, ki kljub majhnemu številu zajamejo tako represijo, nasilje in ironijo, kot tudi kljubovalnost in upanje na spremembe. Na omejeno število vpliva tudi nekoliko večji format reprodukcij, ki se gibajo nekje okrog A2, vendar nam hkrati to tudi omogoča, da se lažje poglobimo v dogodke, posamezna dela pa se ne izgubijo v poplavi podob.
Verjetno bi bilo bolj smotrno postaviti razstavo v večjem prostoru, kjer bi v večjem številu in formatu fotografije prišle bolj do izraza ter hkrati ponudile konkretnejši vpogled v tematike, ki jih na trenutni razstavi zastopata zgolj fotografija ali dve. Razstavo bi obogatilo tudi nekaj več umestitve v kontekst ali vsaj opisa dogodkov, saj smo ob nekaterih fotografijah pri interpretaciji do določene mere prepuščeni domišljiji. To sploh pride do izraza v neskladju s splošno naravo razstavnega muzeja, ki je pri drugih, zgodovinsko pač bolj odtujenih, razstavah precej izobraževalen. Obsežnejša fotodokumentacija protestov je sicer objavljena na avtorjevi spletni strani, pri Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije pa je v letošnjem letu izšla tudi njegova fotoknjiga (na voljo tudi v Galeriji Fotografija) z enakim naslovom in tematiko kot ju nosi razstava, v kateri širši nabor fotografij spremljajo tudi zapisi o doživljanju protestniškega dogajanja več različnih ljudi. Ta lahko služi kot izhodišče za poglobitev v tematiko ter kontekstualizacijo dogodkov.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Ivana Rosa
