Nicolas Mahler: Teorija umetnosti vs. gospa Goldgruber
Založba: VigeVageKnjige Leto izida: 2023 Prevod: Liza Linde
Slovenski prevod risoromana Teorija umetnosti vs. gospa Goldgruber dunajskega avtorja Nicolasa Mahlerja predstavlja 20. obletnico izida izvirnika. Mahler je relativno uspešen stripar in ilustrator, svoja dela objavlja v Die Zeit, NZZ am Sonntag, Frankfurter Allgemeine Sonntagszeitung in Titanic. Njegov najznamenitejši lik Flaschko je zaživel kot kratkometražni film (2002), leto kasneje (2003) so delo Kratochvil adaptirali v lutkovno predstavo, Flaschkota pa leta 2017. Nenazadnje pa je Mahler tudi prejemnik nagrad Max & Moritz Prize in Preis der Literaturhäuser. Vsekakor gre za avtorja, ki je, vsaj v nemško govorečem svetu, prepoznaven.
Risoroman se z naslovnico in krajšim tekstom na zavihku ovojnice predstavlja kot poglobljen vpogled v pekel birokracije, v katerega se mora vsak kulturni delavec podati na tak ali drugačen način. Za pričakovano ciljno publiko kulturnih delavcev bi taka knjiga lahko ponudila zelo potrebno katarzično izkušnjo, ki je bila dobrodošla že ob prvem izidu leta 2003, danes, z vse hujšo birokratizacijo in splošno norijo neoliberalistično usmerjenih državnih struktur, pa je pravzaprav nujna. Tudi sam sem se ob pogledu na naslovnico nadejal introspekcije, poznanih zagat in splošnega obupavanja pred zidom nepremagljive birokratske utrdbe. Upal sem, da bo avtor skozi svoje delo označil hudiča in ga s tem naredil nekoliko manjšega, da bom knjigo zaprl z občutkom sotrpinstva napram gori papirologije.
V pregledna in ritmična poglavja razdeljen risoroman nas hitro nagradi s peripetijami na finančnem uradu in splošnim nerazumevanjem, kaj umetnost sploh je. Kot tudi sam avtor izpostavi, gre za absurdno vprašanje, odgovor nanj pa je primerljiv z uresničitvijo fuzijskega reaktorja; matematiki bi taki rešitvi pripisali vsaj milijonsko nagrado. Začetek risoromana apriori pogreje dušo vsakega posameznika, ki se ukvarja z umetnostjo, in to dvofazno: pogreva znane zagate in hkrati katarzično osvobaja. Žal pa se roman hitro, že v četrtem poglavju, prelevi v bolj klasično avtobiografsko delo. Namesto, da bi ostal zvest citatu z zavihka: »To je knjiga o spopadu dveh titanov: na eni strani stoji stripar, na drugi birokratka,« postane zgodba o poslovnem uspehu avtorja. Zgodbe in humor na nadaljnjih straneh ostanejo enako kvalitetni, knjiga kot celota je še vedno prijetna in branje ostane zanimivo, ampak tiste, ki so se nadejali prave katarze, neke vrste zadoščenja na račun uradniških bistroumnih nesmislov, bo knjiga razočarala. Raznolike uradniške cvetke se sicer pojavljajo skozi celotno knjigo, ampak le v obliki manjših opazk in humornih gagov.
Knjiga predstavlja odkrit in na trenutke ranljiv prikaz avtorjevega življenja, njegovih spopadov s profesionalnim življenjem in pričakovanji s strani družbe ter samega sebe. V tem smislu je delo veliko bližje opusu italijanskega avtorja Zerocalcare (Michele Rech), ki v svojih stripih ter kasnejših animiranih adaptacijah prav tako osvetljuje (lastno) življenje striparja, z vsemi dvomi o obstoju in delu v kulturi, ki temu pritičejo. Slednji sicer globlje zareže v osebne zagate, medtem ko se Mahler v tem smislu tesneje drži svojega naslova o teoriji umetnosti in razdvojenosti striparja, ki živi nekje med komercialnim delom in »visoko« umetnostjo (vedno izobčen iz ene ali druge sfere). Tudi sam avtor ne more sprejeti stripa kot unikatnega predmeta poželenja, hkrati pa je z njegove strani čutiti željo po umetniški ekspresiji v obliki masovne publikacije.
Mahler ponudi kar nekaj zabavnih opazk, ki v nekaj sličicah in peščici besed povzamejo celotno dilemo, vse to pa iskreno pospremi z zadostno mero samokritike. Vsekakor je simpatično, ko avtor svoje delo preko drugega lika v zgodbi ocenjuje s citatom »[r]išete točno tako kot moj vnuk … on bo zdaj sedem.«; Mahler riše preproste figure in v splošnem svoj svet znotraj stripovskega okvira gradi minimalistično, s preprostimi potezami in skopimi detajli, ki pa jih je ravno dovolj, da bralec takoj prepozna vse narisano, in so ravno prav ekspresivni, da evocirajo neubesedena čustva. V epilogu knjige nas pričaka risba mladega Mahlerja, takrat starega 7 ali 8 let, ki je seveda v svoji surovosti dosti bolj naivna, a je v njej že moč prepoznati poteze, ki so se z leti izpopolnile in privedle do njegovega razpoznavnega stila.
Risoroman je v končni fazi simpatično čtivo, ki nudi nekaj dragocenih trenutkov. Kljub temu je z dvajsetletnim zamikom od prve izdaje težko oceniti duh časa njegovega nastanka in umeščenost v ožji in širši kulturni kontekst. Dobro, a hkrati boleče je, da delo ostaja sveže in relevantno tudi po toliko letih; želeli bi si, da bi morda birokracijo in splošno umeščenost umetnosti v družbi vsaj nekoliko premaknili naprej. Kot kaže, bo treba znova in znova izdajati taka dela, ki problematizirajo tudi samo okolje produkcije umetniških in finančnih mehanizmov, ki to omogočajo.
Uredila: Maša Žekš
Lektorirala: Ivana Rosa
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.