Nevidna roka

Podnaslov: Podoba od ateljeja do algoritma
Razstavljajoče_i umetnice_ki: Matija Bobičić, Evgen Čopi Gorišek, Jure Kastelic, Zsófia Keresztes, Natalia Kulka, Gašper Kunšič, Alex Macedo, David Rappeneau, Katharina Schilling, Stipan Tadić
Datum: 7. 7.–8. 10. 2023
Kraj: Umetnostna galerija Maribor
Kurator: Jure Kirbiš

Sredi poletja se je v Umetnostni galeriji Maribor odprla skupinska razstava z imenom Nevidna roka. Na njej se javnosti predstavlja deset umetnic in umetnikov, od tega štirje slovenski avtorji in šest mednarodno prepoznavnih tujih ustvarjalcev, ki svojo umetniško prakso uresničujejo skozi tehnike slikarstva, kiparstva in risbe. Kuratorski koncept razstave (in posledično izbor razstavljajočih) se sicer opira na njihova kibernetska izhodišča, iznajdljivo samopromocijo in zavidljivo prezenco na družbenih omrežjih. Podnaslov razstave Podoba od ateljeja do algoritma zatorej poudarja njeno rdečo nit, ki se bavi z izkušnjo uspelega prevoda fizičnega umetniškega dela v lahko prenosljivo, za konzumacijo voljno dvodimenzionalno digitalno podobo. Poleg prevpraševanja takšne podobe v odnosu do njenega statusa v zgodovini umetnosti (in obdobju pred internetom) se dotakne še spletnih algoritmov, izgorelih PR-ovcev, premišljenih oglasov, likovnih apropriacij, aktivističnih manevrov in memov, od katerih je danes – tako se govori – odvisen umetniški trg, status umetnika, njegova potencialna slava, pa tudi gledalčev okus in (lažna?) kulturna angažiranost.

Kljub konceptualni podlagi in njeni skladnosti z izvedbo razstave, le-ta v glavnem privablja z izborom umetnikov in njihovih del, ki smo si jih po številnih všečkih, deljenjih in brezsramnih gestah online poveličevanja zdaj že res poželeli videti v živo. Razstava pokaže, da tako imenovana nevidna roka dobro opravlja svoje delo; konec koncev je zaslužna za kuratorjev izbor nekaterih razstavljajočih (David Rappeneau), v svojem najbolj vplivnem času (predvsem koronskem) pa je poskrbela za eksploziven mednarodni preboj nekaterih domačih imen (Matija Bobičić, Evgen Čopi Gorišek). Poleg hrvaškega slikarja Stipana Tadića so zlasti že omenjeni trije avtorji prepričljivo podžgali gledalstvo in vzbudili radovednost po delih, za katera se zdi, da bi jih morali videti že zdavnaj. Večine njihovih najodmevnejših del ali primerkov novejše produkcije, za katero je poblaznela širša mednarodna javnost (navkljub sicer veliki količini sproduciranih del), v slovenskih institucijah namreč še nismo uzrli.

Avtorje na razstavi povezujejo domiselno navezovanje na zgodovino umetnosti in črpanje iz specifičnih ikonografskih področij kot so krščanstvo, popularna kultura, simbolizem, folklora in heraldika. Nekateri svojo prakso in razmišljanja navezujejo na preteklost in status lastne identitete, spet drugi pogled usmerjajo v fantastično prihodnost, raziskujejo potencial tehnologije in v hibridnosti entiteto človeka združujejo z božanskim, živalskim, robotskim, vesoljskim. Ena od povratnic na slovenska tla je madžarska umetnica Zsófia Keresztes, katero zanima dualnost in prepad med resničnim in tistim bolj izmuzljivim, virtualnim. Njene organske, a simetrične, z verigo prepletene mozaične skulpture smo lani občudovali na 59. beneškem bienalu, predlani pa na domačem grafičnem bienalu v Ljubljani. Četudi sta monumentalni pastelni deli Čuvaj vrat IV in Samica oblikovani na način, da jima postavitev ob steno ustreza in soočeni eno proti drugemu pogojno res aludirata na provizoričen portal, je njuna umestitev v pritličje nekoliko mizerna. Kljub svoji velikosti in izvrstnosti se plastiki ob vznožju stopnišča tik za recepcijo porazgubita in za neučakanega obiskovalca, ki švigne mimo njiju v zgornje razstavne prostore, nemara predstavljata le bežen spomin.

Zgoraj razstavljeni umetniki Jure Kastelic, Gašper Kunšič, Stipan Tadić, Evgen Čopi Gorišek in Matija Bobičić po pričakovanjih (in prav v tem vrstnem redu) navdušijo s svojimi deli, ki so, kljub njihovim koreninam in povezavi s slovenskim (in hrvaškim) prostorom, nastala v tujini: Londonu, Berlinu, New Yorku, Frankfurtu… Jure Kastelic svoje raziskovanje memov, kriptovalut in vpliva tehnologije na  monetarne politike nadaljuje z ojačano uporabo umetne inteligence. Z njeno pomočjo ustvarja slike srednjih in večjih formatov, na katerih računalniško generirane podobe določajo spletni vizualni fenomeni, podobe, najdene na internetu, in vnaprej izbran likovni slog; stoične antropomorfne figure v obliki glamuroznih robotov se v na videz puščavskem predmestju staroveških razvalin predajajo brezdelju in zrenju v ekrane.

Soba, v kateri se predstavlja Gašper Kunšič, nastopa kot prikupna pomanjšana verzija njegove minule samostojne razstave v Galeriji Škuc. Vključuje tri obstenske skulpture (Neustrašni, Ljubeči in Tolažeči varuh), štiri uokvirjene abstraktne barvne risbe in ornamentno špičasto tapeto, ki v svojih roza, modrih in vijoličnih odtenkih lepo zaokroži celoten prostor. V nadaljevanju prijetno presenetijo slike in akvareli v New Yorku živečega hrvaškega umetnika Stipana Tadića. Njegova dela zaznamuje avtorjevo balkansko zaledje, zanimanje za strip in spajanje domačih ikonografij, ki se v oziru do njegovega življenja čez lužo navezujejo na hrano (kebabi, pice) in različne predmete (cigarete, Apple telefoni, stripi, plošča Šabana Šaulića in Adidas trenirke), računalniške igre (DOOM, Pasjansa, Serious Sam) in šport (nogomet, drsanje pred Rockefeller centrom). Izstopajo podobe arhitekture in urbanizma, ki v svoji ameriškosti (jumbo reklamni napisi, kolosalne mestne vpadnice, požarne stopnice ob opekasti fasadi, nebotičniki in podzemne železnice) vsebujejo kanček doma; navezava na zagrebško Mamutico, portreti Slovanov v velikem jabolku, albanske in poljske restavracije, druženje pred AKC Mediko ipd. Z nasičenostjo prepoznavnih družbenih referenc ter priokusom domotožja in osamljenosti njegova dela privabijo s kombinacijo temačnosti in humorja.

Naposled nastopijo dela najuspešnejšega slovenskega umetnika mlajše generacije, ki deluje v Berlinu, svoje umetnine pa primarno razstavlja (in predvsem prodaja) v državah umetniškega glamurja. Evgen Čopi Gorišek je s svojim šablonskim združevanjem popularne kulture, športa in mode z glamuroznimi v prazno smehljajočimi se figurami razvil popoln vizualni vzorec, s katerim je zadel družbenoomrežno terno. Nepristni, a z iskrenostjo naslikani nasmehi portretirancev nastopajo kot jedro alegorije družbe, ki po eni strani opeva razkošje, po drugi pa trpi za pomanjkanjem zglednih človeških odnosov in čustev. Sledijo slike Matije Bobičića, ki še dalje navdušujejo s svojimi zlitinami kičastih kiborgov s popularno kulturo, balkansko folkloro, stripovskimi franšizami in igričarskimi podvigi iz 80-tih in 90-tih let. Frontalno impozantni, do kraja okitani bojevniki v razkoraku s svojo neobremenjujočo potezo flomastrov, oglja in barv spominjajo na domišljijske otroške risbe in koketirajo z ustvarjalnim principom gradnje lastnih custom championov.

Kunšičevo zmes slovenske folklore in krščanske ikonografije, Tadićevo žongliranje zahodnega individualizma in balkanske nostalgije, luksuriozne ikone Goriška in Bobičićevo združevanje risanih junakov in športnih maskot v gromke Warhammer transformerje sklenejo majhni formati Alexa Maceda, ki v svojem slikarstvu prav tako združuje krščansko in popularno ikonografijo, umetnostno zgodovino ter šport. Na razstavi navdušuje predvsem z dovršenimi upodobitvami barvitih draperij, od katerih purpurna prikladno nastopa kot naslovna podoba dotične razstave.

Kuratorjevo spletno odkritje David Rappeneau s svojimi manjšimi ilustracijami terja nekoliko več pozornosti in gledalčevega fokusa. Upodablja nore perspektive, abnormalno anatomijo ljudi, poudarjene kite, mišice, izstopajoče členke, dolge prste, prsne bradavice, ličila, cigarete in logotipe svetovno znanih znamk. Risbe, narejene s svinčnikom, kulijem in ogljem zaznamujejo pogledi skozi okno, vrtinčenje v neskončnost in živahne kontrastne barve, ki se zlivajo z monokromnimi, razpotegnjenimi figurami. Prevladuje izostren manierizem in neskončni kolobarji zavitih draperij; sivkasta, konturna telesa lezejo iz okvirjev, koščena, zadrogirana in izčrpana, ujeta v fantastične perspektive pariškega brezčasja. Avtor, ki je na spletu sicer izjemno priljubljen in uspešen, se na dotični razstavi med nakopičenimi slikarskimi deli in plastiko porazgubi; dela preprosto nimajo istega efekta, kot če nanje gledamo skozi digitalno prizmo.Žal podobno velja tudi za poljsko umetnico Natalio Kulka, katere miniaturne risbe (navkljub aktualni tematiki feminizma in navezovanju na ljudsko umetnost v odnosu do katolicizma) operirajo kot suhoparen uvod v občutno odličnejši spektakel. V slednjega spadajo še slike Katharine Schilling, ki z živahnimi barvami in izrezanimi kompozicijami gledalcu približajo tipične srednjeveške podobe, značilne denimo za iluminirane rokopise, tapiserije in stensko slikarstvo. S tega vidika je njena umestitev v slavnostno, t. i. Veliko dvorano (ki jo zaznamuje stropna poslikava, nastala med leti 1882 in 1883) več kot primerna. Po vrhu odrezane kompozicije avtoričinih slik gledalčev pogled namreč prikladno usmerjajo navzgor, kjer se primerjava s preteklo umetnostjo lahko odvija simultano.

Razstava nedvomno stoji na temeljih odličnega izbora avtorjev, vseeno pa se zdi, da sta (kot se pogosto zgodi) ilustratorja zasenčena s strani monumentalnih in z barvami zaznamovanih slikarskih in kiparskih del. Morebitni vzrok za to je tudi sama postavitev oziroma zaporedje, ki najbolj udarne in navdušujoče avtorje razvršča neposredno enega za drugim. Začetek in konec krožnega ogleda se tako sklene ravno z majhno, detajlno, uokvirjeno ilustracijo, ki kljub svoji kvaliteti, ekstravagantni oblikovnosti in tematiki (posebej pri Davidu Rappeneauju) deluje nekoliko antiklimaktično. Vprašanje, kaj bi se šele zgodilo, če bi portalni skulpturi Zsófie Keresztes iz nehvaležne in nerodne lokacije ob recepciji v pritličju preselili nadstropje višje, kjer bi se lahko v svoji fluidni biomorfičnosti razlezli čez večji prostor.

Uvodno besedilo razstave oz. kuratorski tekst je na prvi pogled ena velika zmeda navajanja pojavov v sodobni tehnologiji v kombinaciji z likovno teorijo. Na hitro povzame, kako so vsi dotični umetniki na tak ali drugačen način vpeti v svet tehnologije – bodisi preko družbenih omrežij s principom samopromocije, bodisi preko prodaje del v okviru kriptovalut in NFT-jev. Izpostavlja dejstvo, da umetniških del ne razumemo več zgolj kot fizična dela ali originale, pač pa (počasi že kar primarno) kot digitalno živečo podobo, ki se ji tam dogajajo druge stvari kot v galerijskem prostoru. Sama razstava ta kontrast ilustrira že s tem, da so umetniška dela, ki so nam po večini poznana iz zrenja v ekran, tukaj in zdaj razstavljena v originalni obliki, tako rekoč in the flesh. Posledično se poraja vprašanje, ali je takšna dela (ki so zaslovela v digitalnem svetu) potemtakem sploh smiselno razstavljati na tak način (in če ne, kaj to pomeni za morebitno institucionalno podporo). Vseeno so razstava in umetniška dela samozadostna in nudijo zadovoljiv ogled brez poglabljanja v obrazstavno besedilo. Na tej točki velja omeniti tudi opise praks posameznih umetnikov, ki so v posameznih sobah natisnjeni na težko berljiv, odsevajoč mavrični papir, izbor katerega je (kljub simpatičnosti) zelo vprašljiv in kot kuratorski vložek nepotrebno izumetničen.  

Nevidna roka, ki vleče dinamične niti spletnih algoritmov, zagotovo ni zanemarljiva. Večini ljudi, ki umetnost že konzumira na internetu in družbenih omrežjih, ta model vedno bolj zadostuje. Slava umetnika je lahko (z uporabo spretnosti ali zgolj sreče) spočeta digitalno, šele nato pridejo na vrsto množice, ki na podlagi visokih številk sledilcev, cenika umetnin in zadnjih treh objavljenih razstav (ki se morajo zgoditi bodisi v Hongkongu, New Yorku, Berlinu ali Londonu, mogoče Tokiu) obiskujejo sejme in derejo v fizične galerije. V poplavi neskončnih idej in brezglavega »scrollanja« naposled koristi »vidna« roka, ki naredi izbor – t. j. kurator, ki nas prek razstave sooči z izbrano kombinacijo, povezano v obvladljivo misel in smiselno celoto. Jure Kirbiš je pri tem večinoma uspel; na razstavo je umestil dolgo pričakovane zvezde domače likovne estrade, opozoril na potencialen podmladek in v živo demonstriral (zavedljivo) moč, ki jo ima digitalna podoba. Ker s skrajno kapitalističnega vidika fizična razstava (zelo uspešnemu) umetniku predstavlja bolj kot ne breme, dodatno skrb in (v primerjavi z digitalnim kolesjem in mogoče Hongkongom) premalo plačano delo, je Nevidna roka v Mariborskem UGM razstava, ki je ne gre zamuditi, saj je vprašanje, kdaj si bomo nekatere od avtorjev lahko vnovič ogledali v živo na domačih tleh.

Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Ivana Rosa