S čim ZARES izgubljamo dobre in vrhunske umetnike
Izjava za javnost
Brez umetnikov ni umetnosti. Slovenska umetnost obstaja zavoljo slovenskih umetnikov. Slovenska umetnost obstaja tudi zavoljo slovenskih kulturnih delavcev. Ti so nepogrešljiv podporni sistem umetniških stvaritev, ki pravzaprav poganja nevidne mehanizme, zaradi katerih se abstrakten pojem umetnosti prelevi v realizacijo.
V kakšnih pogojih pa nastaja slovenska umetnost? Poleg prekarnosti, neenakomerno porazdeljenih prihodkov, brez zagotovila za delo v prihodnje in prenizko ovrednotenega umetniškega dela, s čimer se umetniki in kulturni delavci soočajo na globalni ravni, slovenske umetnike in kulturnike pesti še majhen in zato omejen slovenski trg, zaradi česar je nujno, da država (po)skrbi za njihovo socialno varnost in jih s tem zaščiti pred življenjem vseskozi preživetim na robu. Prav zaradi družbenega statusa umetnikov in kulturnikov na Slovenskem, torej kako jih dojema družba in navsezadnje tudi sama država, pa je zagotavljanje te varnosti ogroženo in onemogočeno skoraj na vsakem koraku. Vso pomoč, ki jim jo nudi država v obliki statusa samostojnih kulturnih delavcev, delovnih štipendij in tako naprej, se vse prevečkrat dojema kot socialna pomoč. Plačevanje prispevkov samozaposlenim v kulturi ni nagrada za nedelo in tudi ni socialna pomoč v običajnem pomenu besede. Je ukrep socialne varnosti, s katerim država priznava specifičen položaj ljudi, ki svojo poklicno dejavnost opravljajo na trgu, vendar zaradi narave kulturnega dela pogosto nimajo enakomernih in predvidljivih prihodkov.
V javnosti se ob vprašanjih financiranja kulture vse prepogosto pojavlja predstava umetnika kot nekoga, ki čaka na javna sredstva, namesto da bi delal. Takšna predstava temelji na zelo ozkem razumevanju dela, kjer se kot delo prepoznavajo predvsem dejavnosti, ki jim lahko neposredno izmerimo določen rezultat. Umetniško delo pa se pogosto dogaja prav v času, ko končnega rezultata še ni. Pisanje, raziskovanje, vaje, komponiranje, razvijanje predstave, priprava razstave, branje, študij, sodelovanja in številne ure nevidnega dela niso nič manj delo zato, ker jih občinstvo ne vidi. Intelektualno delo s tega vidika tako postane popolnoma razvrednoteno. Slovenska družba pa umetnost še vedno dojema kot simbolno vrednoto, ne pa kot poklic, ki zahteva sistemsko podporo in enakovrednost z drugimi oblikami dela. Umetniki opravljajo delo. Posebnost tega dela je, da je pogosto projektno, nepredvidljivo, tržno omejeno in deloma neizmerljivo. Zato je vprašanje njihove socialne varnosti vprašanje ureditve dela, ne vprašanje nagrajevanja nedela.
Pri tem pa je treba poudariti še to, da umetnost ne smemo pogojevati z določenimi prepričanji, ki jih imamo ali jih podpiramo, z ideologijo, političnimi intencami ali pa z vnaprejšnjimi določili tega, kaj je dobra umetnost. Ugibanja, kdo bo naslednji Cankar, so nesmiselna in destruktivna za umetnost. Ob vsakem velikem ustvarjalcu potrebujemo tudi ogromno neznanih imen, ki so vodili ljudska gledališča, plesne skupine, prirejali literarne večere ali pa v najmanjši slovenski vasi otvorili prvo likovno razstavo. Posploševanje umetnosti na veliko umetnost ali pa ničevo je kontraproduktivno in kaže na nerazumevanje celote, ki ji pravimo kultura na Slovenskem. Kanon je rezultat selekcije, kultura pa je veliko širša od kanona. Ob Prešernu je ustvarjal Jožef Žemlja, ob Franu Levstiku Ferdo Kočevar Žavčanin, ob Josipu Jurčiču Anton Koder, ob Franu Govekarju Pavlina Pajk, kot ugotavlja literarni zgodovinar Miran Hladnik. Kultura in umetnost se razvijata le tedaj, kadar vanju pripuščamo več raznoterih glasov. Čudno bi bilo pričakovati, da ima umetnost kakršne koli vnaprej določene ali omejene idejne sfere in da obstaja le en tip umetnika, ki mu velja pripoznati veljavo in sloves. Rokovanje z opredelitvami umetnikov pa se zdi posebej nevarno takrat, kadar definicija kulturnika zahteva življenje na socialnem in ekonomskem obrobju. Čudne in domala neprijetne idealizacije marginalnih življenj se zdijo neokusen poskus krčenja dometa slovenske kulture in umetnosti, saj se bo slednja razvijala pod pogoji ekonomske in socialne zadostnosti. Tudi kulturniki so vendarle ljudje in tudi njim pritičejo dostojni, stalni življenjski pogoji.
Zato se nam na portalu Koridor-križišče umetnosti zdi pomembno podpirati tako uveljavljene kritike in kritičarke kot začetnike, ki šele vstopajo na kritiško pot in na slovensko umetniško sceno. Mar nam je za socialno varnost slovenskih umetnikov in kulturnikov, mar nam je za način, kako se o kulturi govori v javnem prostoru, nesprejemljivo pa se nam zdi, da se je predstavniško in zagovorniško telo za kulturo obrnilo proti svojim ljudem.
Lektoriral: Tjaž Mihelič
