»Dream big«

Naslov: Veličastni Marty (Marty Supreme)
Režija: Josh Safdie
Scenarij: Josh Safdie, Ronald Bronstein
Igralska zasedba: Timothée Chalamet, Odessa A’zion, Gwyneth Paltrow
Datum izida: 6. 10. 2025 (New York Film Festival), 31. 12. 2025 (Slovenija)
Ocena: 4/5

»Dream big« je osrednji slogan, ki je spremljal promocijsko kampanjo novega filma Josha Safdieja, v katerem Timothée Chalamet upodobi nadobudnega igralca namiznega tenisa Martyja Mauserja. Protagonist predstavlja evolucijo arhetipa Ikarja – moškega, ki je pripravljen na umetnih krilih skočiti s stolpa, prepričan, da lahko poleti do nebes, preden se vosek stopi. Pod krinko športne drame Safdie oriše psihološki portret samooklicanega športnega genija in ceno, ki jo njegova neugasljiva ambicija terja od ljudi, ki so mu najbliže. Namizni tenis pri tem ni zgolj tekmovalna disciplina, temveč postane vizualizacija Martyjeve psihe. Hiter tempo igre, eksplozivne izmenjave in nenehna pripravljenost na naslednjo potezo odsevajo protagonistov način razmišljanja. Svet dojema kot neprekinjen dvoboj, v katerem je vsak človek bodisi zaveznik bodisi ovira, vsak odnos pa le še ena priložnost za naslednjo zmago.

Po štirinajstih letih sodelovanja in sedmih skupnih filmih je Veličastni Marty prvi celovečerni projekt, ki ga je Josh Safdie režiral brez brata Bennyja. Film, pri katerem je sodeloval Ronald Bronstein, soavtor scenarijev za filme Dobri časi (Good Time, 2017, Benny Safdie, Josh Safdie) in Nebrušeni diamanti (Uncut Gems, 2019, Benny Safdie, Josh Safdie), nadaljuje safdijevsko obračunavanje s protagonisti, ki jih lastna megalomanija žene v vedno bolj destruktivne odločitve. Tako kot Connie v Dobrih časih ali Howard Ratner v Nebrušenih diamantih tudi Marty svet dojema kot zaporedje tveganih potez, v katerih je naslednja zmaga vedno vredna več kot ljudje, ki jih pri tem pušča za seboj.

V kulisi povojnega New Yorka leta 1952 triindvajsetletni Marty Mauser dela kot prodajalec čevljev, vendar je v mislih povsem drugje. Njegov cilj je od samega začetka nedvoumen – postati svetovni prvak in Združene države Amerike postaviti na zemljevid resnih igralcev namiznega tenisa. V tem procesu je pripravljen žrtvovati vse: že na začetku filma »oropa«      svojega šefa in strica Murryja (Larry Sloman), da si lahko kupi letalsko karto za svetovno prvenstvo v Veliki Britaniji. Na tekmovanju English Open je njegova pot do finala prikazana z izrazito nastopaško lahkoto, ki deluje kot projekcija Martyjeve lastne samopodobe, da za trenutek resnično začnemo verjeti v njegov mit. Prav zato je soočenje z gluhim japonskim igralcem Kotom Endom (Koto Kawaguchi) toliko bolj brutalno. Po prepričljivi izgubi se začne razkrajati ne le Martyjeva samozavest, temveč tudi fantazija o uspehu, na kateri film do tedaj vztraja. Marty ne sprejme poraza, temveč ga takoj preusmeri navzven: krivda se razprši med sodnike, nasprotnika, le nanj samega ne pade nikoli. Njegov izbruh ni zgolj trenutek frustracije, temveč razgaljenje mehanizma, po logiki katerega funkcionira – nezmožnosti, da bi lastni neuspeh prepoznal kot del realnosti. Prizor Safdie z dolžino kadra in odsotnostjo glasbe raztegne do točke, da nam postane ob gledanju fizično neprijetno – kar je natanko njegov namen.

Martyjeva obsesivna želja po uspehu se ne kaže zgolj pri igri namiznega tenisa, temveč prežema vse njegove medosebne odnose. Ljudi okoli sebe dojema predvsem skozi prizmo njihove uporabnosti, zato bližina sama po sebi nikoli ni cilj, ampak sredstvo za dosego naslednje priložnosti. V njegovem svetu, ki ga vodi načelo hustle or be hustled, to nagnjenje razširi v absolutno pravilo – manipulacija ni izjema, temveč privzeti način komunikacije, kar se najbolj boleče pokaže v odnosu do tistih, ki so mu formalno najbliže. Brez večjih težav izigra najboljšega prijatelja Wallyja (Tyer, the Creator), ki mu ostane vseskozi podrejen. Odessa A’zion kot Rachel je edina od Martyjevih bližnjih, ki se mu postavi po robu – njena manipulativnost ni le odziv na njegovo, temveč lastna, enakovredna strategija, zaradi česar njun odnos deluje kot dvoboj med enakima, Rachel pa ne kot zgolj še ena Martyjeva žrtev. Kay Stone (Gwyneth Paltrow) tega naboja nima: njena vloga ostane toliko podrejena Martyjevi psihologiji, da bi film brez nje verjetno deloval enako.

Martyjev občutek nepremagljivosti temelji na prepričanju, da lahko s šarmom ukrivi vsakogar okoli sebe. Dokler ima opravka z ljudmi, ki jih lahko očara ali izigra, se njegove sanje zdijo povsem uresničljive. Ko pa naleti na Miltona Rockwella (Kevin O’Leary), se prvič sreča z nekom, ki ga ne zanimajo njegove predstave o lastni veličini. Rockwell, samooklicani vampir in človek, ki je skozi življenje spremljal nešteto ambicioznih povzpetnikov, v Martyju prepozna zgolj še enega posameznika, ki je poletel preblizu soncu. Prav zato je toliko bolj boleče, ko ga Rockwell javno poniža – ne prizadene le Martyjevega ega, temveč razkrije tudi, kako krhka je njegova iluzija popolnega nadzora.

Martyjev obsesivni pogon ne določa le njegovih dejanj, temveč narekuje tudi formalno logiko filma. Direktor fotografije Darius Khondji je v nekem intervjuju dejal, da »resničnost« filma izhaja predvsem iz njegovih likov in njihovih obrazov, zato se jim kamera približuje skoraj forenzično – v ekstremnih bližnjih planih, kot bi z lupo iskala tisto, česar sami ne želijo pokazati. V kombinaciji z nervozno montažo in hipnotično zvočno podlago Daniela Lopatina film prevzame logiko Martyjevega razmišljanja. Veličastni Marty tako učinkuje kot neprekinjen panični napad, v katerem napetost ne izvira iz spektakularnih dogodkov, temveč iz dejstva, da protagonist – in z njim gledalec_ka – nikoli ne moreta zares zadihati.

Za razliko od Howarda Ratnerja v Nebrušenih diamantih, čigar neustavljiva sla po naslednji zmagi vodi v neizbežno tragedijo, Marty dočaka možnost odrešitve. Po vrnitvi z Japonske, ko v bolnišnici prvič zagleda svojega novorojenega otroka, se za hip zdi, da njegova zmaga nad Endom izgubi primat. Film ne ponudi enoznačne katarze niti ne zatrdi, da se je Marty dokončno spremenil, vendar prvič dopusti možnost, da obstaja nekaj, česar ni mogoče ovrednotiti z zmago, denarjem ali družbenim vzponom. Po vseh poskusih, da bi poletel čim bliže soncu, ga prav ta trenutek prizemlji bolj kot katerikoli poraz.

Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar