Od migljaja do migljaja strele, od zaobljenja kapljice do njenega padca

Wilma Stockenström : Odprava h kruhovcu
Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2026
Prevod: Breda Biščak
Spremna beseda: Aleksandra Gačić

Kako dolgo je človeško življenje, polaga vprašanje v usta svoje protagonistke Wilma Stockenström, ko v romanu Odprava h kruhovcu opiše usodo južnoafriške sužnje, ki v zavetju drevesa kruhovca, v katerega se zateče pred negotovo prihodnostjo, razpreda niti svojega spomina. Poetični roman je iz afrikanščine – enem izmed uradnih jezikov južnoafriške republike, ki so ga v 17. stoletju prinesli nizozemski priseljenci – prvi prevedel nobelovec J. M. Coetzee. Da je to eden njegovih redkih prevodov, priča o posebnem pomenu, ki ga pisatelj podeljuje romanu.

Čeprav je delo izšlo v času apartheida, se mu je uspelo izogniti cenzuri, morda tudi zato, ker Stockenströmova nikoli ni bila poznana kot politično angažirana avtorica. V pripovedi se namreč izogiba neposredni rabi lastnih in zemljepisnih imen, vendar lahko po zoološki (govedo sanga) in botanični terminologiji (drevesa msasa, matumi) ter določenih afrikanerskih besedah (veld, koppie) sklepamo, da se zgodba odvija v južni Afriki ob koncu 15. stoletja, v času zametkov zahodne kolonizacije nad njeno vzhodno obalo, v kateri se je v tem času razcvetala trgovina s sužnji.

Navkljub splošnemu zanimanju za t. i. ‘tretji svet’, ki je prevladovalo v Jugoslaviji v času gibanja neuvrščenih in spodbudilo veliko število prevodov avtorjev afriške antikolonialne in postkolonialne literature (Chinua Achebe, Ngũgĩ wa Thiong’o), so dela Stockenströmove v Sloveniji še do nedavnega ostala spregledana. Novonastali prevod Odprave h kruhovcu tako razpira nov segment postkolonialne in feministične literature, ki se od siceršnje tradicije razlikuje predvsem po svojem liričnem, skorajda pravljičnem slogu.

Pripoved ponuja branje na več med seboj prepletajočih se ravneh: je notranji govor protagonistke, ki si s spominjanjem postopno prisvaja nekdaj izgubljeno identiteto, oris suženjske situacije v času osvajalskih pohodov nad Afriko, kritika zasužnjevanja in pohlepne moške obsedenosti s slavo in dobičkom, ki ju takšne odprave prinašajo, obenem pa odraz enega od neštetih primerov kolonialnih neuspehov, če seveda lahko sploh govorimo o nečem takšnem, kar naj bi bil kolonialni uspeh; ta je namreč vedno odvisen od strani zgodovine, na kateri se znajdemo.

Bogato besedišče, ki črpa iz južnoafriške flore in favne, se niza v zgoščen, a ritmičen in poetičen slog. Skupaj s prvoosebnim glasom neimenovane  pripovedovalke besedilo izzvenja v refleksivnem, meditativnem tonu, ki deluje kot odstiranje tančic zavesti in spomina. Temu primerno pripoved ni razčlenjena na posamezna poglavja ali dele, temveč se izteka kot fragmentiran tok zavesti. Njegova notranja pripovedna struktura je ciklična; začne in konča se v pribežališču kruhovca, v katerem sužnja najde uteho in prepreda spomine med preteklostjo in sedanjostjo.

Ti se v fragmentirani pripovedi zlivata v dveh narativnih linijah: ena sledi potem spomina protagonistkinega otroštva, ki ji je bilo odvzeto, preko suženjstva do raziskovalne odprave, ki se ji pridruži po smrti svojega zadnjega lastnika.  Ko ekspedicija zaradi zarote, ki jo preostali člani skujejo, propade, moški, v katerega se je zaljubila, pa umre, se protagonistka zateče v baobab, od koder vznika druga linija pripovedi, ki na refleksiven način opisuje asketsko življenje v drevesu. Tako se njeno zunanje in notranje popotovanje nenehno prepletata in celo usklajujeta; medtem ko se v spominih vrača po poteh odprave v neprizanesljivo naravo notranjosti celine, nam razkriva vse več epizod iz svojega otroštva, ki naj bi ga preživela ravno tam.

Čeprav posredno, knjiga naslavlja tudi odnos med človekom in naravo, ki je mnogo bolj kompleksen, kot se na prvi pogled zdi. Pri poskusih ohranjanja sebstva in begu pred čustveno otopelostjo protagonistka resda uteho išče v naravi, vendar tudi narava zasužnjuje, pri tem pa se ne ozira na poreklo ali barvo kože. Na nek način tako postane zasužnjena dvakrat; kot lastnina nekega človeka in kot izrodek neusmiljene prirode.

Ravno pri implicitnem naslavljanju dihotomije med človekom in naravo avtorica izkaže svojo mojstrskost s pronicljivim čutom za elegantno, a neizprosno zajemanje kompleksnosti raznih bivanjskih situacij: čeprav se sužnja zateka v svet narave, jo ta z vso svojo mogočnostjo in neizprosnostjo hkrati oddaljuje od sebe. Človek je morda res njen organski del, a je hkrati od nje tako drugačen, tako odtujen. Ravno od tod izvira tudi njegova osamljenost, zaradi katere ni nikdar dokončno umeščen ne tu ne onkraj, temveč v nekem nedefiniranem vmes.

A kljub temu, opaža sužnja, ostaja v svoji egocentričnosti prepričan, da narava deluje njemu na čast. Avtorica svoje protagonistke ne počasti zgolj tako, da ji podeli pripovedni glas, temveč tudi kompleksno, inteligentno in pronicljivo osebnost, s katero se dviga iznad svoje suženjske vloge. Svojo svobodo uveljavlja ravno z mišljenjem: z natančnim, prodornim očesom opazuje in analizira svet okoli sebe, pri čemer njeni presoji ne uide niti bogat notranji svet, ki ji ga vselej uspeva ohranjati z nekakšno skrbnostjo in nežnostjo. Sužnja tako sovraži in se zaljubi, svojo telesno privlačnosti izkorišča sebi v prid, uživa tudi v spolnih užitkih, v katere je prisiljena, svojega lastnika prezira, obenem pa se nanj naveže in po njegovi smrti žaluje. Na druge sužnje, ki z njo sobivajo, včasih gleda z empatijo, spet drugič zviška; na ta način pisateljica spretno prikaže dinamiko hierarhije, ki se ustvarja tudi znotraj zasužnjenih skupin. Celo odnos med zatiranim in zatiralcem kljub specifičnemu družbeno-zgodovinskem kontekstu ne ostaja statičen: med odpravo se protagonistka v prisotnosti ljubimca naziva ‘sužnje’ osvobodi, z njim začne naslavljati preostale člane posadke. S tem, ko svojemu liku podeli individualno in protislovno identiteto, se Stockenströmova postavlja pred svoj čas; šele v postapartheidskem obdobju, torej še vsaj desetletje po prvi izdaji knjige, se v afriški literaturi vloge sužnjev namreč začenjajo pojavljati kot bolj individualizirani in kompleksni liki.

V pripovedi se nam človekovo bivanjsko stanje tako kaže kot svoboda (ali ujetost) na dveh ravneh: v njegovem razmerju do narave ter v družbenih vezeh. In zdi se, da lahko človeka osvobaja le tisti, ki ga tudi zasužnjuje; v odnosu, ki ga ima protagonistka do narave, se namreč zrcali tudi njen odnos s poslednjim lastnikom, ki ga imenuje ‘dobrotnik’: ta ji sicer podeli višji status in več privilegijev med sužnji v gospodinjstvu, ona pa kljub temu ostaja njegova lastnina. Šele z mislijo, jezikom in samorefleksijo se lahko postavlja nad to dvojnost in tako uveljavlja lastno svobodo. Ta ji je sicer lahko odvzeta, a le do določene mere: notranji prostor, ki ga odkrije, ne pozna meja in nihče drug si ga ne more prilastiti.

Avtonomnost izvršuje tudi s prisvajanjem časa: »od migljaja do migljaja strele, od zaobljenja kapljice do njenega padca« je dolgo človeško življenje, naposled ugotavlja protagonistka, ko si čas odmerja v koraldah raznih barv. V številnih afriških družbah ta namreč odteka ciklično in se meri po izkustvenih dogodkih, kot so vzhajanje in zahajanje sonca, rojstvo ali smrt. Za razliko od zahodnjaškega preračunavanja časa, za katerega se zdi, da vedno obstane ujet v obujanju preteklosti ali kovanju prihodnosti, se v večini afriških skupnosti prihodnost lahko razpre šele ob osmislitvi že preživetega. Takšni temporalnosti sledi tudi pripoved knjige, vendar se, pričakovanju navkljub, prihodnosti ne razpira: protagonistka si jo odloči vzeti v morda njenem edinem popolnoma avtonomnem dejanju, ko si k ustnicam ponese lupino nojevega jajca, vase zrvne strupeni napitek in, kot pripoveduje, opravi svojo poslednjo dolžnost spoštljivo, počasi in dostojanstveno.

Tako se ekspedicija, ki je bila prvotno namenjena odkrivanju mitskega mesta, za protagonistko sprevrže v Odpravo h kruhovcu: v njej si sužnja ponovno prisvoji svojo preteklost, identiteto in jezik – svobodo, Stockenströmova pa z njo ustvarja drugačen, svojevrsten segment postkolonialne literature in si končno utira pot še med slovenske bralce.

Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič