Monika Slemc: Srečanje svetov
Kdaj: 18. maj-18. junij 2022 Kje: Bežigrajska galerija 1, Ljubljana Kuratorstvo: Miloš Bašin
Razstavljena dela akademske slikarke Monike Slemc v prostorih Bežigrajske galerije 1 izzovejo intelekt, ki se že ob prvem vtisu instinktivno nasloni na kompleksne in človeku težko doumljive prizore iz sveta znanstvene fantastike. Enajst hiperrealističnih slikarskih del s krajino kot osrednjim in edinim motivom se z iznakaženostjo, izkrivljanjem in razdruževanjem različnih prostorskih plasti približuje imaginarnemu in deluje skoraj nadrealistično. Domišljijo gledalca popelje tako daleč, da se ta prevprašuje, ali gre pri delih za umetničino interpretacijo, vizualizacijo in preigravanje teorije relativnosti ter štirirazsežnega prostora-časa, znotraj katerega se srečujejo tri prostorske in ena časovna dimenzija. Morda gre pri delih za srečanje različnih prostorov v istem času. Ali — še bolj abstraktno — preplet različnih časov znotraj istega prostora? Nemara sploh ne gre za srečanje fizičnih svetov, temveč za posameznikov osebni doživljaj, srečanje lastne zbledele biti v prežemajočemu vrvežu sodobnega sveta. V tem kontekstu umetnica skozi dela preučuje in vrednoti sam odnos človek-narava, ki predstavlja eno izmed aktualnejših diskusij v sodobni družbi.
Premišljeno umeščena dela Slemčeve se, vpeta v manjši galerijski interier, ki sestoji iz dveh prostorov, postopoma dograjujejo v svoji večplastnosti. Nasproti vhoda v galerijo obiskovalca čaka 3-D konkavno vbočen polkrog, postavljen na sredino sobe. Na prvi pogled prostostoječa plastika je pravzaprav slikarsko delo, ki v sozvočju z ostalimi razstavljenimi slikami prepleta več realnosti, prostorsko igro pa ponese še korak dlje. Slikarski del umetnine združuje več strogo ločenih svetov v vrtincu kroga, ki jih kakor z močjo črne luknje maliči, izkrivlja in srka vase. Je edino delo na razstavi, ki se je odlepilo od stene in stoji samostojno v prostoru, hkrati pa je tudi edino, ki mu ni priložen obrazstavni listek. Konkavno vbočena poslikana ploskev deluje tako kot uvertura, kakor tudi sklepno delo razstave. Vabi v nadaljnje raziskovanje prostora in hkratno osmišljanje razvoja, ki je privedlo k formiranju tovrstnega dela.
Pozornost najprej privabi slika na obiskovalčevi desni, ki je prvo v vrsti del z naslovom JOMO. FOMO. YOLO! (2019) iz istoimenske serije, naslikane med 2019 in 2022. Slika združuje megličasto krajino zabrisanih potez v ozadju z izostrenimi, grobo nanešenimi a realističnimi krošnjami dreves in grmičevja v ospredju. Kljub očitni kontrastnosti teh dveh krajin delo hkrati namiguje na njun preplet, postopni razkroj realnega v zamegljeno, ali obratno, utopičnega v počasi sestavljajočo se ostro realnost.
Naslov dela, kakor tudi celotne serije, je sestavljen iz treh akronimov nastalih v sodobni družbi 21. stoletja. JOMO oziroma »joy of missing out« v slovenščini pomeni zadovoljstvo ob odklopu (večinoma od socialnih omrežij) in uživanju prostega časa namenjenega lastni dobrobiti. Izhaja iz pomensko nasprotnega akronima FOMO – »fear of missing out«, ki izraža strah posameznika pred zamujanjem priložnosti, ker se ne vključuje v socialne dogodke. Zadnji akronim, YOLO – »you only live once«, v slovenščini samo enkrat se živi, pa spomni, naj se posameznik ne obremenjuje preveč s prihodnostjo in polno zaživi sedanji trenutek. Popularne reke je umetnica prenesla v naslov lastne serije, ki je lahko razumljena kot komentar pritiska dandanašnje družbe. S serijo izpostavlja predvsem perečo problematiko same umetniške scene, znotraj katere čuti pritisk nad umetnikom, njegovo aktualnostjo, kontekstualnostjo z dogajanjem po svetu in lastno prezentacijo. Ta pritisk ubija umetniški proces, zato se mu umetnica zoperstavlja s preprostim uživanjem ob samem aktu ustvarjanja in z inovativnim pristopom k snovanju del. Njene slike namreč nastajajo s pomočjo fotografij, ki jih umetnica preoblikuje z računalniškimi manipulacijami in nato prenese na slikarsko platno v tehniki akrila in/ali olja. Na ta način že tekom procesa združuje tradicionalni slikarski medij s sodobno tehnologijo.
Naslov serije namiguje, da umetničina dela ne odslikavajo zgolj srečanja otipljivih zunanjih svetov, temveč bi jih lahko interpretirali tudi kot upodobitev trka posameznikovih razcepljenih notranjih konstruktov. Takšna interpretacija se povezuje z osrednjim raziskovalnim problemom Slemčeve, in sicer odnosom človek-narava v sodobni tehnološki družbi. Polno zaznavanje, čutenje in bivanje z naravo je sodobnemu zahodnemu človeku docela tuje. Posameznikova odtujenost in nepovezanost z bitnostjo ter lastno identiteto ustvarja interno distorzijo v razločevanju imaginarnega od realnega, subjektivnega od objektivnega ali čustvenega od razumskega. Dela Monike Slemc v tem pogledu morda zrcalijo ravno posameznikovo zavest v stanju dihotomije, ki doživlja ponovno konfrontacijo oddvojenih notranjih svetov.
Ob napredovanju globlje v galerijski prostor razstavljena dela zgolj stopnjujejo izkušnjo soočanja razcepljenih svetov, ki se ob interakciji drug z drugim izkrivljajo, prelivajo, eterično polzijo s slike, se plastijo in razkrajajo. Zunanje sile nanje vplivajo breztežnostno, jih vsrkavajo, gnetejo in ugonabljajo do stopnje breztelesnega. Tovrstne edinstvene učinke umetnica stopnjuje z združevanjem platen v diptihe pri delih Capriccio (2022), Brez naslova (2022)in JOMO. FOMO. YOLO! (2019). Dualnost svetov je še posebej artikulirana skozi povezovanje fotografskega in slikarskega medija pri delu JOMO. FOMO. YOLO! (2021), z upogibanjem samega platna in zlivanjem strjene barve onkraj okvirov nosilca pa umetnica z deli seže v galerijski prostor ter pronica v gledalčev svet. Izjemno posrečena je tudi postavitev dela Brez naslova (2022), saj se slika, postavljena ob okensko odprtino galerije, subtilno povezuje z njeno zunanjščino. Nepojasnjena sila v upodobljeni naravi, ki srka okolico iz leve proti desni, vase ne vsrkava zgolj naslikane krajine, temveč s seboj iluzionistično vleče tudi rastje zunaj galerijskih prostorov. Kaotično deformirana vsrkana vsebina se zatem iz prvega platna v utekočinjenemu stanju zliva na platno pod njim. Na prehodu iz prvega v drug galerijski prostor se obiskovalec ustavi pri delu Brez naslova (2022), ki sestoji iz petih manjših platen. Realistično upodobljeni kamni, ki kakor v breztežnostnemu stanju lebdijo sredi nedefiniranega zamegljenega prostora, dajejo občutek začasne uravnovešenosti in uglašenosti. Napetost dogajanja med obema prostoroma se na tem mestu nekako harmonizira in umiri. Za trenutek kaosa ni več, človek pa lahko zadiha v kozmični enovitosti.
Razstava Srečanje svetov odpira neskončen vrelec možnih razlag in interpretacij, ostaja pa vprašanje, za srečanje katerih svetov pravzaprav gre. Fizičnega in duhovnega? Vzporednih svetov ali prostorov v času? Narave in samega sebe? Realnega in imaginarnega? Razdvojenih konstruktov naše biti?
Odgovor je povsem irelevanten — poglaviten je sam spektakel: srečanje.
Lektorirala: Ivana Rosa
