Mito Gegič: Spomni se me kot del dneva
Vroči avgust in hitro približujoči se september sta začetek aktualne lovne dobe, v kateri je lovcem dovoljeno plenjenje večine vrst divjadi. To je čas neopazne odsotnosti očetov in dedkov lovcev v domačih posteljah in čas prepolnih hladilnikov mesa, ki ga v resnici nihče ne mara preveč. V duhu prihajajočih jag in nepogrešljivega plenjenja živali se nam v Galeriji Kresija v samem centru Ljubljane predstavlja zdaj že dodobra prepoznaven Mito Gegič.
Po prejetju nagrade Akademije za likovno umetnost in oblikovanje za posebne umetniške dosežke na področju slikarstva v letu 2005 je svoja dela razstavljal na številnih skupinskih in samostojnih razstavah širom Slovenije. Neopažen ni ostal niti v mestih, kot so Istanbul, New Delhi, Benetke, Milano, Bukarešta in Berlin. Poleg slikarstva in instalacij se aktivno ukvarja z animacijo, videom in likovno teorijo. Njegova dela najlažje prepoznamo po značilni lovski motiviki, ki vključuje zajetno kopico ranjenih ali mrtvih živali, tako ali drugače uplenjeno divjad, lovce in njihove družine, lovske opazovalnice, različne trofeje, lovske običaje in orožje. Umetnik, ki ima svojevrsten pristop do prostora in slovi po svojih slikah, prelepljenih z lepilnim trakom, se je tokrat lotil bolj minimalistične, a udarne postavitve treh instalacij.
V prostoru so razstavljena tri dela, ki so opremljena s senzorji, znotraj njih pa je konstruiran mehanizem. Ta se ob bližini obiskovalca sproži. Izkustvo del je tako še intenzivnejše. Na sredini prostora so postavljena velika, masivna bela vrata. Ta so si identična z obeh strani, na njih pa je odkrito kukalo, skozi katerega lahko obiskovalec pokuka v skrivnosten prostor za vrati. Skrbno opremljena lovska soba, katere zid je natrpan z lovskimi parafernalijami in trofejami, naj bi pripadala umetnikovemu dedku. Kot vsaka spodobna slovenska lovska soba je tudi ta opremljena z lesenim pohištvom in temno zelenimi detajli, trofeje pa so razporejene premišljeno, simetrično. Popačenost slike zaradi majhnega kukala nam omogoča dober pogled le na največje jelenovo rogovje z lobanjo, nameščeno v samo središče trofej. Če imamo srečo in mehanizem na dan našega obiska galerije pravilno deluje, se bo med našim kukanjem v sobo kljuka na vratih pričela premikati. Sprva počasi, nato pa z vse večjo ihto. Panično bo poskakovala in se glasno oglašala.
Oglasili se bosta tudi dvocevni puški, združeni pri ustju, in previdno postavljeni na podest nedaleč od velikih Vrat. Ko se jima obiskovalec približa, se napneta in pri tem proizvedeta nenaden zvok. Proti pričakovanju puški nimata sprožilca in ne počita. Od modificiranega strelnega orožja se je obiskovalec prisiljen približati še zadnji instalaciji. Živalski kadaver, zavit v polivinil, najverjetneje vzbuja največ nelagodja in tesnobe, ki že tako ali tako prežema celoten prostor. Trupla živali se ne vidi, saj je ta v celoti prekrit in postavljen na preprosta nosila. Na videz mrtvo jelenjad identificiramo po izrabljenem rogovju, ki pri vrhu nosil sega izpod plahte. Vgrajen mehanizem pride najbolj do izraza prav pri mrtvemu jelenu, saj se pokrito telo živali nenadzorovano dviguje in spušča, zaradi česar sklepamo, da se bitje še vedno bojuje za življenje. Instalacija uspešno izzove mešanico nelagodja, gnusa, obžalovanja in občutka nemoči ter zmede. Dodatno srhljivo požvižgavanje domnevne lovske ljudske pesmi, šelestenje in neutrudljivi zvoki kljuke na vratih nas navdajo z grozo in strahom. Prostor se z nami vred transformira v neznosno, pogubno situacijo. Te ne odobravamo in želimo zbežati proč, kar v nasprotju z dušami za vrati lahko storimo.
Teme lova se je Mito Gegič nedvomno lotil bolj radikalno, kot smo tega vajeni pri njegovih slikah. Burnih odzivov so bile njegove instalacije deležne že leta prej, ko je razstavil znameniti strojček za mletje mesa in v steklen kubus vstavljene lobanje srnjakov. Kopico vprašanj in dvomov namreč vzbudijo prav tista dela, pri katerih umetnik uporabi resnične dele živali. Čeprav je avtor očitno kritičen do nepotrebnega ubijanja divjadi, zavržena rogovja, trofeje in ostale obrabljene živalske dele pa kupi prek spleta ali jih prejme od lovcev samih, mu nekateri vztrajno očitajo krutost in nepravičnost do živali ter njihovo zlorabo.
Tesnoba in nelagodje so pričakovana čustva. Prevlada občutka hinavščine nad avtorjevimi vprašanji o ekologiji, družinski tradiciji in veganstvu je več kot dobrodošla. Aktivnega promoviranja prehranjevanja na rastlinski osnovi ali kritike dvoličnosti človekovega odnosa do narave in njegovega poseganja vanjo v našem umetniškem prostoru zagotovo primanjkuje. Opozarjanje na pretirano ubijanje živali zasluži mesto tudi čez meje naših gozdov, kjer je ironična situacija prisotna in zakoreninjena tudi v praksi ubijanja tistih, ki so del razširjene živalske industrije. (Prav zato smo mnogi v nestrpnem pričakovanju novih umetniških del in razstav, ki bi jih Mito Gegič ustvaril skupaj s partnerko, priljubljeno umetnico Tino Dobrajc.)
Umetnik se torej poigrava z ironijo lova, saj ta ni več potreben za preživetje, delo lovskih družin in njihovo varovanje okolja pa je postavljeno pod vprašaj. Opomni nas na naš položaj znotraj družbe, kjer si za voljo tradicije še vedno dovolimo dvoumno dojemanje smrti in narave, ki si jo lastimo. Nekatera njegova slikarska dela v lastnih domovih poseduje celo nekaj lovcev. Gegičeva umetnost je tako široko dojemljiva, različno interpretirana in mnogim težje razumljiva.
Navsezadnje vsak vidi, kar hoče: posmeh in prezir tradicije, nespoštljivost, sprenevedanje in ignorantski odnos do sobitij ali kopico mračnih, sumljivo postavljenih predmetov. Mimoidoče apatično oko ogleduje par starega strelnega orožja, težka vrata s ceneno kljuko in v polivinil zavitega odraslega Bambija, ki indicira neuspeli odstrel.
