Hvalnica zgodbam
Georgi Gospodinov: In druge zgodbe
Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2025
Prevod: Borut Omerzel
Georgi Gospodinov je eden vidnejših, če ne celo najvidnejši glas sodobne bolgarske literature. O tem priča že obsežen seznam nagrad, ki jih je prejel za svoje delo. Med drugim se lahko pohvali z bookerjevo nagrado za roman Časovno zaklonišče in nagrado vilenica 2025. Njegovim v slovenščino prevedenim romanom se sedaj pridružuje še zbirka kratkih zgodb s prikladnim naslovom In druge zgodbe. Zbirka obsega enaindvajset samostojnih, vsebinsko raznolikih kratkih zgodb, izhajajočih iz avtorjevega razmišljanja o samem dejanju branja, pripovedovanja in pisanja, v katerem Gospodinov prehaja med avtobiografskimi in izmišljenimi dogodki. Pisateljevo vizijo najbolje ponazori naslednji citat iz spremne besede ali »Predzgodb«, kot jo poimenuje sam Gospodinov: »Zakaj zgodbe in ne kratke? Kratka zgodba je dobro strukturirana, zasidrana v pravila in pisno tradicijo. Zgodba pa (zgodovinsko gledano) obstaja že pred tem. Je živa in zato nepopolna, neurejena in minljiva […]. Zgodba še vedno nosi spomin na usta, ki jo izgovarjajo, in uho, ki jo sprejema.«
Kot najbolj izstopajoči element pripovedi zato pričakovano nastopa sama struktura zgodb. V zbirki se zgodba pogosto razvija znotraj druge zgodbe, pri čemer se pripoved veriži še naprej. Tak primer je zgodba »Človek z mnogo imeni«, v kateri prepoznavni junak Gospodinova, Gausten, pripoveduje zgodbo, ki jo je slišal od nekega zdravnika. Ta mu je govoril o nenavadnem srečanju, na katerem so si navzoči nadeli vzdevke grških filozofov in pripovedovali humorne življenjske pripetljaje, dokler eden od protagonistov ni ugotovil, da svoje osebne zgodbe pravzaprav sploh nima.
Med formalnimi posebnostmi proze Gospodinova lahko izpostavimo še citate resničnih ali fiktivnih avtorjev kot uvod v nekatere pripovedi. Izstopajoče so tudi avtorjeve refleksije o samem načinu pripovedovanja na koncu zgodb. Gre za neposreden nagovor bralca, ki izstopi iz pripovedne dimenzije, na primer: »Kaj nam ta zgodba pravzaprav skuša povedati? Da je za vse kriva zmešnjava jezikov?« ali: »Tu zgodbo prekinjamo, kajti občutljivim bralcem je že slabo, dame se počutijo prezrto, analogije prehajajo v alegorije. Nobena zgodba ni več neškodljiva.« V zgodbi »Tretji« pa avtor celo ponudi »srečen konec za nedovzetne bralce«.
Tovrstno poigravanje z prozno obliko v avtorjevi poetiki nastopi utemeljeno. Praviloma izhaja bolj iz pisateljeve teze o minljivi naravi zgodb kot iz njihove vsebine, čeprav so v zbirki prisotni tudi takšni primeri – denimo zgodba »Slepa Vajša«. V njej se zaradi protagonistkine sposobnosti, da z levim očesom vidi preteklost, z desnim pa prihodnost, pripoved razdeli v dva stolpca – stolpec levega in stolpec desnega očesa. Vendar se zgodba v zaključku ponovno vrne v metafikcijski okvir, ko jo Gospodinov zaokroži z vprašanjem branja skozi oči Slepe Vajše.
Kljub kompleksni formalni zasnovi zbirka In druge zgodbe ne zahteva literarnoteoretsko podkovanih bralk in bralcev, kot je pogosto pri sorodni (postmodernistični) prozi, temveč vseskozi razmeroma dobro ohranja razumljivost. Njena razplastitev omogoča več ravni branja, pri čemer za bogato bralsko izkušnjo ni nujno razumevanje vseh plasti. Dostopnost v veliki meri temelji na raznovrstnosti in žanrski pestrosti zgodb. Srečamo lahko utrinke vsakdana iz avtorjevega otroštva, fantastične pripovedi z nadnaravnimi elementi, kratke anekdote in druge žanrsko hibridne oblike.
Bolj kot njihova idejna zasnova jih oživljajo unikatni in nekoliko nenavadni liki. Avtor nam jih redko predstavi s pravim imenom, pogosteje z vzdevkom ali celo nizom vzdevkov ter pripadajočo zgodbo o njihovem življenju. Med njimi najdemo turistko Kristin, s katero se pripovedovalec po naključju sreča na vlaku, dušo zaklanega in pojedenega prašiča ter upokojenega miličnika, ki želi za vsako ceno izslediti vandala, če jih naštejemo le nekaj. Čeprav se liki med seboj razlikujejo in tudi po nekaj prebranih zgodbah ne izgubijo privlačnosti, ostajajo bolj na ravni domislic in se le redko razvijejo v psihološko razdelane literarne osebe.
Z izjemo zaporedja pripovedi o pripovedovalčevem potovanju z vlakom in vmesnih kratkih anekdot z železniških postaj zgodbe med seboj niso neposredno povezane. Kljub temu se nekateri motivi pojavijo v več zgodbah, najbolj očitno nas skozi pripovedi zasleduje gluhota. Ta nastopi tako na opisni ravni (»V svoji nočni mori vidim, kako vlak švigne mimo nekaj gluhih glav …«) kot tudi kot osrednja premisa zgodbe »Osmi dan«. Podobno v pripoved vstopa že omenjeni lik Gaustena, ki se giblje nekje med avtorjevim alter egom in še eno od številnih literarnih oseb. Ponavljanje motivov na tem nivoju ne opravlja povezovalne vloge, smiselneje ga je razumeti v okviru medbesedilnosti, ki pomembno soustvarja večnivojskost proze Gospodinova. V pripovedih tako najdemo H. H. (Humberta Humberta – lika iz Lolite Nabokova), sklic na lirsko subjektko iz poezije Sylvie Plath, Homerja z garažo, imenovano Iliada, in Ahilovim ščitom.
Skupno idejno ogrodje zgodb poleg navezovanja na dela svetovnega literarnega kanona povezuje in poglablja predvsem njihova obremenjenost z zgodovinsko preteklostjo ter vseprisotne bolgarske kulturne (jezikovne in vsebinske) reference. Svetovi Gospodinova so umeščeni v različna obdobja: v leta (post)komunistične Bolgarije, na prelom stoletja, v sedanjost ali v nedoločljiv fiktivni čas. Zdi se, da preteklost pripovednim subjektom ponuja nekakšno zavetje. Gospodinov pa ji pripisuje skoraj mitični značaj, saj se ob postavitvi zgodb, ki črpajo iz zgodovine, ob bok tistim, ki očitno ne pripadajo realnemu svetu, meja med stvarnim in fantastičnim v širšem okviru celotne zbirke zabriše.
Že sama časovna umeščenost nekaterih pripovedi zbirko izrazito vpne v bolgarski kulturno-zgodovinski prostor, kar avtor dodatno podkrepi s sklicevanjem na dogodke, izraze in umetniška dela, značilna za obravnavani čas in okolje. Jezikovne posebnosti in občasna besedna komika pri tem nedvomno predstavljajo prevajalski izziv, s katerim se Borut Omerzel nadvse uspešno sooči. Omerzelov prevod takšne reference pospremi z razlago in jih poskuša čim nazorneje prikazati s podobnimi primeri v slovenskem jeziku, kar mu večinoma tudi uspe. Kljub temu nekaterih pomenov ni mogoče v celoti prirediti oziroma razložiti, zato ostanejo le delno razumljeni, s tem pa izgine ena mnogih referenčnih plasti dela.
V prevodu se tako najbolj izgubi zgodba »Kovanje bolgarskega uhana«. Prevajalec v opombi navaja, da zgodbo osmisli bolgarski pregovor, katerega dobesedni prevod naj bi se glasil: »To ti bo uhan za uho,« v prenesenem pomenu pa: »To naj ti bo v poduk.« Omerzel kot slovenski ekvivalent danega pregovora omenja: »To si piši za uho.« Med drugimi zgodbami iz zbirke »Kovanje bolgarskega uhana« izstopa tudi zaradi poetičnega sloga, ki se mestoma približuje pesmi v prozi: »In vije se, sanjam, dolgo plesno kolo. In vsi v kolu se držijo za uho, uho za uho, in vsak skače, kolikor more. Bolgarski uhoples. / In nihče ne vidi okova na svojem ušesu, temveč zre v uhan drugega. / I-hu, u-ho, u-ho-ho …«
In druge zgodbe prepletajo resnično s fantastičnim, svetove likov z avtorjevim svetom, ki pa se izkaže za neločljivo povezanega z domačo Bolgarijo. Zgodbe prestavljajo razgibano, a vse prej kot preprosto bralsko izkušnjo. Idejna razsežnost zbirke pa se nekoliko izgubi v mnoštvu kulturnih in jezikovnih referenc, ki so preveč zakoreninjene v bolgarski jezik in kulturni kontekst, da bi jih lahko uspešno prilagodili slovenščini. V središču kratkih zgodb Gospodinova vselej ostaja vprašanje zgodb samih – kako nastajajo, kako jih pišemo in kakšno razmerje imamo bralci do njih. Če zaključim s sklepnim citatom iz avtorjeve spremne besede: »Zakaj sploh te besede? Kaj sem sploh želel povedati? Zadržal sem vas na pragu, medtem ko jaz odhajam, vi pa vstopate. V tem kratkem postanku, v tem srečanju in razhajanju, se včasih skriva smisel naših zgodb. Želim vam lahkotno branje – in hvala, ker ste. Drugega ni.«
Uredila: Lara Gobec
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
