Nekatere mreže so zato, da jih razpletemo
Maja B. Kranjc: Klopotec
Založba: Beletrina
Leto izida: 2025
Ob verzih »morda [ …] nujno / dovolj vzljubiti svoje mesto / da ga lahko nekomu prepustiš« se zazdi, da je Maja B. Kranjc v kitici iz pesniške zbirke Mreža na dlani (2024) upesnila osrednji konflikt svojega romanesknega prvenca – travma se deduje med generacijami, dokler se je nekdo ne odloči ubesediti.
Klopotec je vsebinsko razdeljen na tri neenakovredne dele – v prvem spremljamo hladen in odtujen odnos med mamo Vero in hčerko Nino ter njeno soočanje s pomanjkanjem starševske ljubezni, v drugem Ninino nezmožnost pobega iz nasilnega odnosa s partnerjem Bojanom, v zadnjem delu pa beremo predvsem o Nininem (ne)soočanju z rakom na prsih, pa tudi o njenem postopnem osvobajanju od družinskih vezi in travmatične preteklosti. Klopotec se tako začne kot materinski oz. družinski roman s poudarkom na dedovanju travme, na koncu pa razzveni v individualno zgodbo bolezni.
Prvi del romana je vsebinsko nosilen – učinkovit je predvsem prikaz življenja disfunkcionalne družine s perspektive otroka. Bralec razume dogajanje prej kot otroška pripovedovalka in je s svojega položaja zmožen kritično presojati nastalo stanje. K temu prispeva nekakšen prolog, epizoda iz Verinega otroštva, ki prikazuje majhno deklico, ki je bila po maminem samomoru prisiljena prevzeti vse tradicionalne ženske vloge v družini. Bralec tako razpolaga s precej obsežnejšim vedenjem kot Nina, ki šele ob koncu romana izve, od kod izvira Verina travma. Glede na Ninino okrnjeno poznavanje družinske preteklosti lahko razumemo, zakaj do mame že od mladosti čuti predvsem zamero in zakaj je Vera v romanu prikazana kot izrazito negativna oseba, ki ji je za steklenico v hladilniku bolj mar kot za hčerko. Kljub vsemu pa se Nina maminih čustev ne trudi razumeti, tudi zato, ker se o tem ne pogovarjajo. Ta nezmožnost spregovoriti o travmi je povzročila razvoj odtujenega in hladnega odnosa med junakinjama – ženski se nikoli nista uspeli povezati, zaradi pomanjkanja materinske ljubezni pa je Nina razvila tesnobnost, ki se v njenem drobovju materializira v obliki klopotca, leitmotiva romana.
Verino enoplastnost bi lahko pojasnili tudi kot posledico naivne otroške pripovedovalke, vendar pa to spodkopava dejstvo, da so tudi drugi liki zasnovani črno-belo. Ninin oče Tine je predvsem odsoten, iz neprijetne situacije se raje umakne – kar si kot moški v tradicionalistični patriarhalni družbi lahko privošči – in uteho najde v postelji blokovske sosede. Podobno odtujen je Ninin partner Bojan, ki je poleg Vere najbolj izrazit negativec. Bojana avtorica predstavi skoraj kot karikaturo alkoholika, ki s partnerko manipulira in jo ustrahuje, kot takšen pa služi predvsem prikazu družinskega nasilja in občutka brezizhodnosti, v katerem se je znašla Nina.
Razvoj številnih likov obstane tudi zato, ker v zadnjem delu romana številni iz zgodbe kar izpadejo – izjema je Nina, ki se po diagnozi raka na prsih postopoma osvobaja oznake »mama«. Njena preobrazba pa roman usmeri v povsem drugo tematiko, bolezen je nekakšna prelomna točka tako v Nininem življenju kot v sami zgodbi romana. Če bi pred njo še lahko rekli, da gre za družinski roman, se zdaj ta dimenzija umakne v ozadje, v ospredje pa stopi Ninin poskus zaživeti na novo, ki se začne z njenim samostojnim potovanjem v idilično Grčijo. Tu naletimo na prizor, ki bi ga prej pričakovali v klišejski romantični komediji – Nina na plaži spozna skrivnostnega Apolona (!), ki ji med ognjevitim spolnim odnosom zatipa strdek v dojki. Ko se po vrnitvi domov sumi potrdijo, se Nina ne odloči za takojšnje zdravljenje tudi zato, ker v strdku vidi potrdilo svoje travme: »Bolezen si [lahko] prikličeš. In [to je] lekcija, iz katere se moraš nekaj naučiti. [ … ] Smrtonosna bula je bila znamenje, da je z njo zares nekaj narobe.« Oklevanje glede kemoterapije še poudarja vidik travme, ki ga je vzpostavilo že Ninino vztrajanje v nasilni zvezi – Nina je namreč prepričana, da si je vse trpljenje zaslužila.
Prenašanje travme med generacijami je smiselno povezano z neidealiziranim pogledom na materinstvo, ki spodbija tradicionalistično cankarjansko podobo požrtvovalne mame. Tako Vera kot Nina se s svojimi otroki ne uspeta povezati, kar je posledica prenašanja generacijske travme. Kot taki zavračata ustaljeni pogled na žensko, ki ne bo izpopolnjena, dokler ne bo imela otrok, s čimer so bile ženske od nekdaj zatirane: »Končno je zaposlena, največja želja je izpolnjena, ima mladiča, in to je to. Ko bo malo zrasel, pa narediš naslednjega, da bo še malo dlje zaposlena.«
Manj dodelani sta jezikovna in slogovna plat romana, pogoste so epizode, ki bistveno ne prispevajo k razvoju likov ali k osrednji zgodbi. Primer je poglavje, v katerem Verin oče, ki se sicer v romanu redko pojavi, vnukinji razlaga o medvojnem dogajanju, kar učinkuje kot pripovedna digresija. Moteče je tudi nenadno izginjanje likov v drugi polovici romana. Izpadanje junakov, ki so bili prisotnejši v Nininem otroštvu, bi sicer lahko povezali z njeno zavestno osamitvijo in postopnim osvobajanjem od družinskih vezi, nekoliko nenavadnejše pa je izginotje Nininega sina Petra, ki se po ločitvi staršev odloči za življenje pri očetu in s tem ostane zunaj zgodbe. S tem v ozadje stopi tema materinstva, ki v prvem delu prevladuje – odnosu med Nino in sinom je namreč posvečenih le nekaj besed, Peter pa je v romanu skoraj da samo ime.
Vsebinski odmiki in odsotni liki sicer oslabijo gostoto pripovedi, ne izničijo pa osrednje kvalitete romana – poglobljenega in realističnega prikaza medgeneracijskega prenašanja travme. Klopotec najbolj zaživi ravno takrat, ko pokaže, da se travma med generacijami ne prenaša le skozi nasilje, temveč predvsem skozi molk in nezmožnost junakov, da bi o njej spregovorili.
Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič
