Vdih teme, izdih pesmi

Vid Kavčič: izdihano
Založba: Črna skrinjica
Leto izida: 2025

Izdihano je pesniški prvenec Vida Kavčiča, ki je izšel v sklopu tretjega letnika  založbe Črna skrinjica. Izid zbirke pri tej založbi nam že namiguje na nekoliko drugačno poetiko. Črna skrinjica se je v zadnjih letih uveljavila kot prostor novih pesniških glasov, ki raziskujejo sveže pristope in preizprašujejo ustaljene pesniške koncepte. Tudi Kavčičeva zbirka sledi tej usmeritvi, vendar ne zgolj z iskanjem novega, temveč predvsem s preoblikovanjem že znanega.

Že ob prvem branju zaslišimo znani ritem ljudskih pesmi, ki ga avtor nato preobrača in uporablja na povsem nov način. Poskočni ritmi in preproste rime postanejo podlaga za misli, ki so vse prej kot lahkotne. Temačnost zbirke namreč ni prisotna zgolj na črni platnici in v ilustracijah, temveč predvsem v njenem jeziku in podobah. Na nek način gre za reciklažo ritmov, podob in okvirjev ljudskega izročila, vendar ne v smislu njihove prenove ali očiščenja. Nasprotno, zdi se, da Kavčič tem strukturam pusti gniti, jih s svojim močnim, pogosto surovim jezikom še dodatno izmaliči in jim dovoli, da zažarijo prav v svoji temi. Posledično zbirka bralca skoraj ves čas pušča v občutku nelagodja.

Temu ustreza tudi izbrana tematika. Skoraj ni pesmi, ki ne bi tako ali drugače tematizirala razmerja oziroma nasprotja med črnim in belim, temo in svetlobo. Črnina se v veliki večini izkaže kot močnejša, skoraj nepremagljiva sila. To je posebej izpostavljeno v pesmi »Črna sapa«, kjer se lirskemu subjektu kljub vdihovanju belega zraka iz pljuč kadi črna sapa. Namesto rdeče niti zbirko tako prepleta črna nit.

Druga pomembna plast zbirke je astronomija. Pesmi, kot so »Dvozvezdja«, »Nebo«, »Črna luknja« in druge, vpeljujejo podobe vesolja in nebesnih pojavov, ki so opisani z izjemno natančnostjo in znanjem. Avtorjevo zanimanje za astronomijo se kaže tudi v njegovi pesniški govorici, saj posamezne pesmi mestoma preidejo v nekakšen poetični poljudnoznanstveni opis. Ta pa je vselej nadgrajen z metaforiko, ki opazovanje vesolja preslika na človeško notranjost in občutja. Nebo s svojimi izjemnimi pojavi in navsezadnje tudi temačnostjo je nedvomno velik vir navdiha za Kavčiča, kar skozi glas lirskega subjekta razkrije tudi sam:

»Paša.

Za moje oko.

Prašno življenje.

Za zvezdno nebo. «

Če se vrnem k poigravanju s tradicijo, v zbirki Izdihano avtor torej oživlja oblike, ritme in pregovore, ki so v sodobnem smislu že nekoliko »izdihani«. Preprost ritem in sheme rim v bralcu vzbudijo spomin na otroške pesmice, izštevanke ali prve ure slovenščine, nato pa to igrivost prekinejo brutalne, njim kontrastne podobe. Prav kontrast med lahkotno formo in groteskno vsebino močno okrepi učinek zbirke ter nas opominja, kako se temačnost prej ali slej naseli v še tako svetlih stvareh, kot so otroške in ljudske pesmi. Ob tem je v številnih pesmih prisoten satiričen oziroma ironičen podton, s katerim avtor preizprašuje družbene in kulturne konvencije. Tako namesto spodbude, naj smo hvaležni za to, kar imamo, predlaga hvaležnost za tisto, česar nimamo. Namesto nastavljenega drugega lica pa lirski subjekt izjavi, da si bo »odsekal / levo roko«. Verjetno najbolj izrazit primer satire predstavlja pesem »V imenu«, ki posnema začetek znane molitve, nato pa to stopnjuje v nasilno »vrezovanje« križa v čelo, usta in prsi. Religiozni obred tako izgubi svojo »sveto« funkcijo in postane prizorišče nasilja. »V imenu očeta« tako ironično postavi pod vprašaj idejo vere.

Kruti, nič olepšani in boleče natančni opisi so eden najmočnejših vidikov zbirke. Čeprav pogosto vzbujajo nelagodje, prav zaradi svoje neposrednosti ostanejo v spominu. Posebej izstopata pesmi »Zračenje«, v kateri lahko živo začutimo, kako nam sršeni lezejo po pljučih in žilah, ter »Jajčka«, kjer metafora jajca na oko postane dobesedna podoba pečenja človeškega očesa. Namesto rumenjaka steče očesna zenica in naslika prizor, ki je hkrati grotesken in fascinanten. Učinek dodatno okrepi še ilustracija, ne jajca na oko, ampak očesa na jajcu. Poleg izredne spretnosti pri vzpostavljanju podob pride tukaj do izraza še ena izmed Kavčičevih odlik, spretno poigravanje z večpomenskostjo jezika. Podobno delujeta tudi pesmi »Pljučni rak«, kjer rak dobesedno zleze v pljuča, in »Dvoživka«, ki na koncu tudi dvoumre.

Lirski subjekt je skozi celotno zbirko izrazito dinamičen. Večinoma govori iz moške perspektive, mestoma pa prehaja tudi v ženski glas ali zavzema perspektivo neživih predmetov. V pesmi »Lovec na muhe« tako spregovori muholovka, v številnih drugih pesmih pa lirski subjekt nagovarja ali opeva povsem vsakdanje predmete in jih personificira, predvsem bolečino. Izrazito močno in inovativno podobo predmetov vzpostavljata pesmi »Pepelnik« in »Origami«. Kajenje ali prepogibanje papirja nista predstavljena iz perspektive izvajalca, temveč skozi trpljenje predmeta. Pepelnik se duši pod pepelom, papirju pa pri prepogibanju pokajo rebra in se drobijo vretenca. Na ta način zbirka pokaže zmožnost literature, da v nas vzbuja empatijo celo do popolnoma neživih stvari. S kreativno manipulacijo jezika Kavčič predmetom podeli lasten glas in jih postavi v ospredje, s tem pa pokaže veliko mero ustvarjalnosti in izjemen občutek za prilagajanje jezika posameznemu lirskemu subjektu.

Za konec bi izpostavila še pesem »Dim«, ki mi bo ostala v spominu še dolgo po branju. Po strukturi sicer nekoliko izstopa od preostanka zbirke. Verzi so nekoliko daljši, ton pa izrazito izpoveden. Hkrati ta pesem najtesneje korespondira z naslovom zbirke. Če je skozi večino pesmi v ospredju zgolj vdihovanje črnine in temačnosti, se tukaj kot protiutež pojavi izdih. Ta ne prinaša nujno odrešitve, temveč zgolj možnost, da se iz vse te zadušljivosti sveta za hip iztrgamo in izdihnemo kot zadnji dokaz vztrajanja. Čeprav pesem ni zadnja v zbirki, učinkovito povzema njeno atmosfero in osrednje sporočilo. Vid Kavčič je v svojem prvencu ustvaril zbirko podob, ki jih ne moremo preprosto pozabiti; črna sapa, razpadla in izmaličena telesa, ki bdijo nad človeško majhnostjo, in predmeti, ki prek lirskega subjekta doživijo prikaz svojega trpljenja. Kavčič znano spremeni v nekaj nelagodnega, vendar prav s tem pokaže, da se tudi v razpadu skriva nova oblika življenja, nova podoba vztrajanja. Izdihano ni konec, temveč način, kako pesnik – in tudi slehernik  – iz sebe izdiha vso črno sapo, ne zato, da bi pregnal temo, temveč da bi v njej lahko še naprej vztrajal. 

Uredila: Lara Gobec

Lektoriral: Tjaž Mihelič