Micelij, sintetika, slika
Naslov razstave: Propagation
Razstavljajoča umetnica: Ajda Kadunc
Datum: 7. 7.—26. 7. 2024
Kraj: Galerija Tkalka, Maribor
Kuratorstvo: Jure Kirbiš
*Prvotna objava pričujoče recenzije je bila objavljena v časniku Večer, nastala pa je v okviru mentorskega programa Mladi kritik galerije Tkalka v Mariboru pod budnim očesom mentorice: umetnostne zgodovinarke Sare Nuše Golob Grabner.
Umetnica Ajda Kadunc razstavlja dela, ki se kljub njeni klasični slikarski izobrazbi umeščajo v t. i. polje razširjenega slikarstva. Gre za termin, ki se uporablja za kategorizacijo del, ki izhajajo iz slikarskega medija, vendar zaradi obravnave materialnosti, izraznosti in koncepta slike skozi drug umetniški medij izražanja (denimo skozi očišče fotografije, videa, kiparstva, grafike, instalacije, ipd.), slikarsko delo predstavljajo v drugi luči. Slednje tako ni strogo omejen način pojavljanja, temveč območje razširjanja in razvejevanja, ki povečuje svoj domet. V umetniški praksi Ajde Kadunc se pojavlja mnogoterost materialov, ki so po izvoru bodisi umetni bodisi naravni, kar poudarja tudi sama.
Obrazstavno besedilo kustosa razstave Jureta Kirbiša vzbuja vtis, da je premalo informativno. Čeprav Kirbiš natančno našteje razstavljena dela in materiale ter poudari element časovnosti, ki se v njih zrcali kot proces, postajanje, staranje, kvarjenje ali nepredvidljivo spreminjanje, ob tem ne zariše konteksta, v katerega bi gledalec ta dela in materiale lahko umestil, da bi jih lažje zaobjel. Po drugi strani njegovo poetično besedilo izpostavlja enigmatičnost razstavnega prizorišča, kar v dotičnem primeru deluje ustrezno in iskreno, saj na nek način delom prepusti, da se predstavijo in uveljavijo sama.

Dela Ajde Kadunc, še posebej pa relacije, ki se med njimi vzpostavljajo so ustrezno ubesedene s strani kustosa, a gledalec vseeno okleva med oscilirajočo količino podatkov in zgovornostjo posameznih singularnosti, ki pa se ne sestavljajo v povezano celoto. Kljub temu, da se umetnica potankoma ukvarja s teoretsko hipostazo svojih del, ki tvori zanimiv kontekst vreden pozornosti, vsled umeščenosti in akumulacije deluje precej bolj arbitrarno in skoraj naključno, čeprav to bržkone ni bil umetničin namen.
Razstavo tvorijo dela, razporejena v treh različnih prostorih. V njih se pojavljajo poslikane ali porisane dvodimenzionalne površine, ki ustrezajo slikarski logiki, in objekti, ki te logike ne poznajo, saj ne posedujejo slikarskih intervencij. Podobe se pojavljajo na klasičnih slikarskih nosilcih, na primer na platnu in papirju, a tudi v organskih materialih, kot so micelij, propadajoč les in vosek, ter v umetnih materialih, kot so pena iz prevleke likalne deske, podloga zofe in sintetični tekstil. Definiranost koncepta izraženo skozi ta dela lepo zaobjema naslov razstave Propagation oziroma razmnoževanje rastlin prek cepitve ali opraševanja. Umetnica nakazuje razširjanje, prekrivanje, označevanje podobe.

Tehnična izdelava slikarskih del s skicoznim nanašanjem potez suhe oljne barve deluje sveže in markantno – način slikanja po svoje dejansko izraža idejo označevanja in zapolnjevanja, saj tehnika deluje s postopno akumulacijo, postopnim zasedanjem površin, ki jih obdeluje. Motivika del, kot pravi umetnica, izhaja iz struktur, ki jih gradijo žive ali nežive entitete – gre za rove, labirinte, vitice, ograje, rane. Pojave, ki s tiho prisotnostjo opredeljujejo ali naseljujejo prostor oziroma krajino, da zastavljajo svoj teritorij. Zanimivo je to, da umetnica v svoji praksi grajenja podobe izhaja iz različnih načinov zasedanja prostora oziroma vizualnih aspektov le tega, za kar pa sama pravi, da tekom procesa izgublja inherenten pomen. Glede na izbiro površin in objektov kot tudi prostorske razporeditve del se prav ta pomen zdi ključen in še kako smiselen, saj prav to opravičuje.

Nekoliko problematična pa se po drugi strani zdijo dela iz micelija (ta je enkrat oblikovan v mrežnem kalupu, drugič kot odlitek iste oblike z epoksidno smolo, tretjič kot ploščata podlaga, na kateri je natisnjena podoba, in četrtič kot dva čeveljca, ki stojita na štoru, obdanem z zemljo, sredi prostora), in tudi mreža, na kateri je izobešena skica na sintetičnem tekstilu, krempeljci, ki se izdirajo iz stene, v tla zasajen plevel, cev, obešena čez leseno stojalo, ali bodalo iz epoksidne smole. Zdi se, da mnoštvo in heterogenost nastavljenih objektov vzpostavlja rivalski odnos s prej naštetimi slikarskimi deli, saj je skozi naslikano podobo primerljiv motiv reificiran. V prvem primeru umetnica motiv tvori na dvodimenzionalni površini, drugič pa se prav ta pojavi že v samem materialu razstavljenega objekta.

V razstavnem prostoru se zmeraj vzpostavlja nekakšen sistem, v katerem vsako delo deluje kot njegov integralni del, ki je sam po sebi avtonomen, a je hkrati v neizogibnem razmerju z drugimi deli. Pri razstavi Propagation ni povsem razvidno, kaj so relacije, ki se med posameznostmi del vzpostavljajo, tako med tistimi, ki so sopostavljena v istem prostoru, kot tudi v mizansceni celotne razstave. Sama izraznost materialov, ki jih je umetnica uporabila, na ta način izpodbija slikarska dela in znotraj razstavnega konteksta ustvarja (ne)hoteni antagonizem, zaradi česar se naboj posameznega dela zdi pojenjajoč. Zdi se, da umetnica koristi prikladnost kosov, ki jih pogosto najde na smetiščih in jih v razstavnem prostoru razpostavlja intuitivno. Iz tega razloga sama poostavitev deluje bolj arbitrarno in nepremišljeno, dela se pač pojavljajo v prostoru, ga polnijo, a ga ne obravnavajo. Moteče je tudi to, da se na primer pena iz prevleke likalne deske kot material pojavi trikrat, vsakič v drugi velikosti, izrezu in prostorski postavitvi – enkrat na steni kot alternativa klasičnemu slikarskemu nosilcu, drugič na steni, s katere leze v prostor, in tretjič obešena čez stojalo. Isti material tako uporablja za tvorjenje treh različnih postavitvenih logik, ki pa jih vedno podredi slikarski, brez upoštevanja implikacij, ki jih skupek različnih postavitev sugerira. Tako se zdi, da umetnica prezre inherentne lastnosti materiala, ki jih slednji sam po sebi postulira. Pomembnost izbire mnogoterih materialov in njihov izvor, kar umetnica izpostavlja, se zato razvodeni, njihova sopostavitev pa se zdi nejasna. Zdi se, da se avtorica ne opredeljuje jasno do problematik, s katerimi se ukvarja, čeprav takšno opredeljevanje v umetnosti seveda ni vedno nujno.

Tik ob vhodu v glavni prostor je umetnica na galerijska tla posula zemljo, v katero je zasadila plevel upajoč, da se bo ta čez čas vzpel po izpostavljenih ceveh ob galerijski steni in po njih rasel tudi po koncu razstave. Zdi se, da umetnica tako zastavi glavno idejo pričujoče razstave. Z živim organizmom, ki se zrcali v motiviki del kot tudi v izbiri materialov, ki so gledalčevemu očesu skoraj neopazni, poudarja element časovnosti; nastajanje, spreminjanje in staranje se tako kaže kot meritoren način obstoja del Ajde Kadunc, ki gledalca s sebi lastno izraznostjo nagovarjajo k premisleku.
Razstava je spremljevalno okolje trienala EKO 9, ki ga organizira Umetnostna galerija Maribor.