22. 7. 2024 / Podobe / Kritika / Recenzija

Ljubezen do kamna

Naslov razstave: Navodila za uporabo so priložena
Razstavljajoča umetnica: Špela Šedivy
Datum: 4. 7.—26. 7. 2024
Kraj: Galerija Alkatraz
Kuratorstvo: Anabel Černohorski, Sebastian Krawczyk, Ana Grobler

Galerija Alkatraz v juliju predstavlja samostojno kiparsko razstavo avtorice Špele Šedivy. Med prepoznavnimi belimi kovinskimi stebri, ki zaznamujejo galerijo, so po prostoru razporejeni črni podstavki, ki podpirajo manjša kiparska dela. Gre za cikel raznolikih kock in enega kvadra v naravnih bledo sivih odtenkih. Skupaj s črnimi podstavki preslikujejo anatomijo galerije — značilni kontrast črnih tal, belih stebrov in sten. Zaradi barvne monotonosti in majhnosti objektov se dela skorajda izgubijo v prostoru. Nepozoren posameznik, ki bi si razstavo iz navade ogledal s spoštljivo distanco, bi hitro spregledal tisto, kar razstavo pravzaprav naredi vredno ogleda.

Špela Šedivy gledalca opremi z natančnimi navodili, ki narekujejo način ogleda posameznega dela. Ta so za vsako delo posebej natisnjena na bel prepognjen kartonček in postavljena zraven dela na podstavek. Na zunanji strani so odtisnjeni osnovni podatki, kot sta ime dela in serijska številka (S/N), na notranji strani pa nam kratka navodila s pomočjo piktogramov razložijo, kako pravilno rokovati s posameznim kiparskim delom. Vsako delo nosi pomenljiv naslov, ki namiguje na posebnost objekta. Gre za latinske ali latinsko zveneče besede, ki pomensko ali asociativno spominjajo na funkcijo dela. Scutum je denimo antični ščit, sonabilis pa pridevnik, ki pomeni zvočen, glasen. Palpincipio zveni latinsko, ampak ne pomeni ničesar, uporablja pa koren palpō, ki pomeni dotikanje. Silidur pa je gradbeni preparat za cementne izdelke proizvajalca Sika.

Špela Šedivy, Navodila za uporabo so priložena. Foto: Nada Žgank, arhiv KUD Mreža.

Na podstavkih se nahaja sedem predmetov, od katerih so vsi kamniti, razen dveh (Pulvinar in Silidur). Iz obrazstavnega besedila izvemo, da tudi ti dve deli vsebujeta kamen v obliki praha ali vmešan v silikon. Kocke so enakih velikostih, nobena ne izstopa, ne po izgledu, ne po predstavitvi, zato se zdi smer ogleda povsem arbitrarna. Edini, ki opozarja nase, je na vhodu nastavljen kvader z imenom Palpincipio, ta je od ostalih večji in edini z različnim razmerjem stranic. 

Vizualno me iz popolnoma subjektivnih razlogov pritegne kocka, oblečena v prozorno kvalitetno plastiko, ki vsebuje belkasto snov, podobno vmešanemu mavcu. Spominja na gradbeni element, ki bi se prodajal na oddelku s cementom, ali pa na oblikovalski produkt, ki bi se prodajal v Mujiju ali drugi minimalistično naravnani trgovini. Zdi se, da gre za objekt z jasnim namenom uporabe, ki pa ga ne moremo določiti. Po natančnem vizualnem pregledu bi ocenil, da Pulvinar ne presega svoje objektnosti. Gre za predmet, ki je in ni več od samega sebe. Kljub temu so zraven priložena navodila v treh jezikih: slovenščini, angleščini in kitajščini. Za Pulvinarja velevajo: »Masiraj objekt, da poenotiš zmes v njegovi notranjosti (če je zmes poenotena, počakaj nekaj časa, da se delci posedejo, in poskusi znova).« Z upoštevanjem navodil objekt doživi transformacijo, delo ob rokovanju zaživi popolnoma drugače. Zdrizasta zmes, ovita v plastiko, ponuja povsem telesne izkušnje in poteši otroško željo po rokovanju s predmeti na razstavi.

Špela Šedivy, Navodila za uporabo so priložena. Foto: Nada Žgank, arhiv KUD Mreža.

Na grobo bi lahko razstavo razdelili na tri osi. Prva os, ki se mi zdi najpomembnejša ter lastna  samemu mediju, bi bila kiparska oziroma snovna os. Gre za dela, ki posamezniku približajo koncept snovi, njegove narave in materialnosti. Sem bi uvrstil prej omenjeni Pulvinar, Palpincipio ter Silidur in Fovea. Vsa štiri dela svojo bit upravičujejo s svojo snovnostjo. Silidur je soroden Pulvinarju v tem, da predstavlja mehkejše telo, ki je voljno in mehko na dotik. Lahko ga stiskamo in pritiskamo, vendar se na koncu povrne v svojo obliko. Spominja na silikonski odlitek. Fovea in Palpincipio pa predstavljata nasprotni pol, oba sta trdna in kamnita. Prvi je kiparsko delo z izdelano površino, ki ga spoznavamo z otipavanjem površine s skrbno izdelanimi pravilnimi vdolbinami in izboklinami. Drugi, Palpincipio, je obdelan kos kamna s štirimi gladko obdelanimi stranicami in eno grobo (ne)obdelano. Ali gre resnično za naravno površino ali samo navidezno neobdelano površino, niti ni pomembno. To delo predstavlja stik s samim elementom, s surovo materijo, s kamnom v taki obliki, kot ga pozna kiparka v svojem delu; gre za skoraj nemediirano izkušnjo. Palpincipio bi lahko razumeli kot osrednje delo in kot vrhunec celotne izkušnje, saj se gledalec lahko poistoveti s kiparko in izkusi kamen v vsem svojem potencialu.

Špela Šedivy, Navodila za uporabo so priložena. Foto: Nada Žgank, arhiv KUD Mreža.

Drugo os razstave predstavljajo tri večmedijska dela, kjer je kamen le nosilec ideje. V najpreprostejšo kocko te osi, Clangor, so ujeti kovinski elementi, ki ob obračanju objekta odzvanjajo. Druga, Scutum, ima mehko notranjost, na katero so pritrjeni različni geometrični kosi kamna, razporejeni v različne vzorce. Vsak segment lahko stisnemo proti središču, pri čemer se bo vdal podobno kot gumbi na tipkovnici. Zadnja, Sonabilis, pa je verjetno tehnično najzahtevnejša. Navidezno preprosta kocka z ličnim kiparskim reliefom, ki ima na vsaki stranici luknjo v sredini. Sonabilis lahko dvignemo in obračamo v različne smeri, potem pa spet položimo na podstavek. Takrat nas nagradi z glasbenim vstavkom, ki je odvisen od koreografije obračanja. Prepoznati gre značilno zvonenje, ki spominja na stare telefone Nokia. Rokovanje s predmetom zmotijo štirje vijaki iz nerjavečega jekla, ki kocko držijo skupaj. Njihova prisotnost kvari iluzijo monolitskega mističnega objekta in oblikovno mu ne pritičejo. 

Špela Šedivy, Navodila za uporabo so priložena. Foto: Nada Žgank, arhiv KUD Mreža.

V zadnjo, tretjo os, bi umestil eno samo delo, Kryos. Ta izklesani objekt je izrazito kiparski in vizualno lep, ob dotiku pa mrzel in vlažen. Ostala dela so povzela sobno temperaturo, zato hlad obudi nov čut in postavi ostala dela na drugi pol tretje osi. Kryos z nizko temperaturo in vlago spominja na kamne, kot jih najdemo v naravi blizu potočka, hudournika ali izvira podtalnice. Tretja os je torej okoljska os, Kryos pa njen simbol. Tako kot Sonabilis poveže razstavo v celoto s kiparskega vidika, podobno Kryos zaokroži razstavo z vidika materialnosti in okoljskosti. Kamen ni le kiparska surovina, ampak je tudi naravni element, stalnica v našem prostoru. Ali je bilo to predvideno s strani umetnice, ne vemo, obrazstavni tekst tega ne omenja. Kljub temu pa je jasno, da umetnica kamen premišljuje globlje in ga raziskuje, ne samo kot surovino, ampak tudi kot element v našem okolju.

Špela Šedivy, Navodila za uporabo so priložena. Foto: Nada Žgank, arhiv KUD Mreža.

Avtoričin poglobljeni pristop do kamna in kiparstva potrjuje tudi njeno starejše delo: Špela Šedivy je v Galeriji Alkatraz razstavljala že lani v okviru skupinske razstave študentov Akademije likovne umetnosti in oblikovanja: Sledi prisotnosti. Takrat se je predstavila z delom Razpadanje (2022), v katerem je obravnavala temo nedavne pandemije z materialnostjo kamna. Na izbran kos kamna je preko infuzijskega sistema počasi kapljala solna kislina, ki je kapljo za kapljo preoblikovala objekt. Gre za delo, ki jasno nakazuje avtoričino razumevanje kiparske surovine onkraj svoje medialnosti.

Izkustvo umetniških del s pomočjo navodil razstavo transformira v nekaj novega. Navidezna enoličnost vizualne podobe postane popolnoma postranska in nepomembna. Z vsakim nadaljnjim predmetom in novim izkustvom koncept razstave postaja jasnejši, šele ko preberemo in izvedemo zadnje navodilo, lahko razstavo zaobjamemo v celoti. Dela, ki simbolizirajo prvo os, nas podučijo o različnosti materialov, njihovi voljnosti ali neomajni trdoti. Kiparsko delo doživimo vizualno in hkrati začutimo, kako se različne obdelave odražajo v materialu samem. Silikonski in zdrizasti elementi odražajo različne stadije kamnoseštva: okruške, brušenje in lepljenje. Druga os prikazuje potencial kamna onkraj svoje lastne predmetnosti, transformacijo, ki jo je umetnik zmožen vnesti v element, tudi preko klasičnega kamnoseštva v polje novodobne umetnosti. Tretja os poveže celoto vseh del z izvorom materije in hkrati opominja na naravne kamnite pojave, ki jih pogosto občudujemo in beležimo kot naravne znamenitosti. Razstava se tako nahaja na presečišču treh osi; kamen predstavlja kot lastno vrednoto, kiparski medij in kiparsko delo. 

Špela Šedivy, Navodila za uporabo so priložena. Foto: Nada Žgank, arhiv KUD Mreža.

Galerija Alkatraz spada med alternativne razstavne prostore, nahaja se namreč sredi ljubljanskega skvota, čemur pritiče tudi notranjost prostora. Posledično umetniška dela, ki spominjajo na produkte minimalistične trgovine, v takem prostoru težko zažarijo v svojem polnem potencialu. Postavitev del po prostoru se zdi nepremišljena in naključna. Prav tako je izbira materialov za podstavke neprimerna, saj črno, nekoliko ohlapno blago ne povzdiguje ličnega kamna.

Z nekoliko drugačnim oblikovanjem prostora bi razstava delovala bolj složno. Navidezno naključno posejani podstavki bi lahko bili v prostoru logično razporejeni. Prostor bi bilo moč oblikovati tudi z različnimi višinami in velikostmi taistih podstavkov. Zdi se, da gre za že obstoječe podstavke, ki so bili samo oblečeni v blago, predstavljenim delom pa bi se bolje podali lično izdelani podstavki v naravnih lesenih barvah ali iz črnih akrilnih plošč. Morda bi se dalo razstavo v danih pogojih izboljšati s pravilno osvetlitvijo del, s strateško postavljenimi majhnimi spot lučmi in splošno zatemnitvijo ostalega prostora; atmosferična ureditev bi lahko nadomestila bolje oblikovan prostor. Škoda je, da te pomanjkljivosti kazijo celostno podobo razstave. Upoštevajoč, da so ostali elementi razstave kvalitetno predstavljeni, dobi gledalec občutek, da je morda za postavitev zmanjkalo sredstev. Pri tem se gre vprašati, kaj od naštetega bi se lahko izboljšalo v danih ekonomskih razmerah.

Špela Šedivy, Navodila za uporabo so priložena. Foto: Nada Žgank, arhiv KUD Mreža.

Umetniška dela nudijo dovolj močno izkušnjo, da naštete pomisleke gledalec odmisli. Kljub vsemu pa ostaja ena pomanjkljivost, ki bi jo bilo lažje premostiti. Umetniška dela so sama po sebi primerna za slepe in slabovidne. Žal pa razstava ni prilagojena takemu ogledu. Ob trojezičnih navodilih gre pogrešati Braillovo pisavo. Glede na ekonomske pomisleke ostaja odprto vprašanje, ali je zmanjkalo sredstev tudi za to, ali tega premisleka sploh ni bilo. Gre za majhen vložek, ki bi lahko povečal ponudbo dostopnejših razstav v mestu.

Ne glede na pomanjkljivosti pa razstava Navodila za uporabo so priložena nudi odlično izkušnjo, ki na subtilen način gledalcu predoči kiparsko ljubezen do samega materiala. Razstava za razliko od klasičnih kiparskih del pove tudi nekaj o kiparskem materialu, o odnosu do njega in splošni (kiparski) ljubezni do kamna.


Uredila: Maša Žekš
Lektorirala: Tina Geč

          
Foto: Nada Žgank, arhiv KUD Mreža.