14. 2. 2022 / Podobe / Kritika

Lene Lekše: Serendipitously

Kdaj: 12. 1. 2022–2. 2. 2022
Kje: Galerija P74
http://www.zavod-parasite.si/eng/archives/4167

Lene Lekše v samostojni razstavi predstavlja rubriko s Craiglista: izgubljeno in najdeno na ulicah New Yorka. Razstavljeni elementi vsakdana, ki jih je avtorica našla in dokumentirala, kažejo na njeno namero iskanja lepote v preprostih stvareh. Iskanje osebnih predmetov, ki se je odvijalo na ulicah New Yorka (med rezidenco, ki je bila del nagrade Skupine OHO), jo je zbližalo z neznanci, s katerimi je počasi začela tvoriti skupnost. 

Foto: Dejan Habicht

V prvem galerijskem prostoru najprej zagledamo televizijski ekran z računalniško igro v slogu interactive fiction — tekstovno igro. Zraven so priložena navodila in preprost zemljevid iz kvadratne mreže – mrežni zemljevid mestnih okrožij Brooklyn, Manhattan in Queens. Obiskovalci se s pomočjo Help – Menu-ja in vnašanjem besednih ukazov lahko premikajo po igri, obiščejo železniško postajo, mestne ulice, parke, se pogovarjajo z drugimi udeleženci javnega prevoza in so deležni opisov dogajanj kot je na primer: »A group of old men with beret hats – enter the train. They introduce themselves as oldies goldies. They start to sing an acapella version of Somewhere Over the Rainbow.« (Skupina starejših gospodov v baretkah stopi na vlak. Predstavijo se kot »oldies goldies« in začnejo peti a capella verzijo pesmi Somewhere Over the Rainbow). Nostalgičen starejši videz igre spominja na hekerske vdore iz filmov in s svojo preprostostjo gledalcu prepušča, da si s svojo domišljijo ob branju besedil na zaslonu ustvarja svojo popotno zgodbo. Po koncu igre si lahko na steni ogledamo še zemljevid Newyorških podzemnih železnic. Med digitalnim potovanjem v računalniški igri sodelujoči spoznavajo ljudi drugih narodnosti, “gledajo” akrobatske točke, ki se dogajajo na peronih, “poslušajo” glasbo, prestopajo in sestopajo iz vlakov in si s pomočjo zabavnih opisov predstavljajo življenje v New Yorku. Igra se razvija naključno in je lahko tudi razlaga naslova razstave Serendipitously, kar pomeni nenačrtovano oziroma naključno odkritje. 

Glasen smeh in pogovor nas privabita v drugi galerijski prostor, kjer so na sredini razstavljeni vsakdanji predmeti na treh mizah: kapa s šiltom, rokavica, prstani, uhani, plišaste igračke, ipd. Dokumentirani predmeti, ki so predstavljeni brez njihovega ozadja (kako so se izgubili, kdo jih išče, koliko časa so že izgubljeni, itd.), delujejo skrivnostno in gledalcu puščajo možnost, da si sam ustvarja zgodbo o tem, kako so bili izgubljeni. Vse skupaj spremlja video, v katerem nekdo z navdušenjem izdeluje prstane iz enega dolarja za svojo prijateljsko družbo. Zbirko dopolnjujejo tudi fotografije predmetov, na steni pa visi uokvirjeno zahvalno pismo punčke, ki ji je avtorica vrnila plišasto igračko. Desno od pisma se brez zvoka predvaja video o tem, kako se je igračka vrnila nazaj dekličinemu očetu. Neoznačenost predmetov v urejeni postavitvi ne zmanjšuje vrednosti celotne razstave ampak deluje igrivo, ker je del izkušnje tudi vključevanje gledalca – vse skupaj je v duhu igre lova za zakladom.  

Razstava hkrati pove vse in nič – dokumentirani predmeti za nas, gledalce, lahko predstavljajo samo predmete z določeno materialno vrednostjo, medtem ko pa imajo lahko za ljudi, ki so jih izgubili, veliko sentimentalno vrednost. Domišljijski svet v tej razstavi res nima meja, saj si gledalci lahko izmišljamo situacije, imena lastnikov, njihove navade in razlog, zakaj so ti predmeti postali izgubljeni. Dokumentiranje izgubljenih ali najdenih predmetov lahko dojemamo tudi kot mrežo izgubljenih zgodb, ki iščejo svojo osebo, s katero se bodo nadaljevale. Odkrivanje tujega mesta na način, pri katerem te ne omejujejo turistične točke, ampak le nekaj bistvenih podatkov iz oglasa, je res zanimivo in svobodno preživljanje prostega časa, ki se kasneje lahko spremeni v cel projekt.


Lektorirala: Ivana Rosa

Foto: Dejan Habicht