Legendarni Nurejev: Razstava kostumov in fotografij
Kustosinja razstave: Katja Ogrin Datum: 24. 6.–25. 8. 2023 Kraj: Velika sprejemna dvorana Cankarjevega doma
Rudolf Khametovich Nurejev se je rodil leta 1938 v takratni Sovjetski zvezi. Igra pomembno vlogo v zgodovini umetnosti, katere smernice je krojil vse do svoje smrti leta 1993, zlasti pa po njej (s svojo izjemno zapuščino). Velja za pravega zvezdnika med baletnimi plesalci. Njegovo vlogo v svetu so si želeli predstaviti (predvsem pa videti) številni – po njegovem življenju je nastal tudi odmevni (skorajda že kultni) Beli vran režiserja Ralpha Fiennesa.
V Cankarjevem domu so ob 30. obletnici njegove smrti prostore Velike sprejemne dvorane posvetili tej neizpodbitni zvezdi. Nastalo razstavo, Legendarni Nurejev, sestavljajo fotografije Francette Levieux, ki so bile posnete med nastopi in vajami za razvpite predstave kot so Giselle, Labodje jezero, Don Kihot, Favnovo popoldne, Gospodična Julija in številne druge, med njimi pa so razporejeni tudi kostumi iz naštetih predstav, ki so v lasti Nurejevega soplesalca in nekdanjega prvaka pariškega baleta, Charlesa Juda.
Samo razstavo okvirno sestavljajo štirje tematski sklopi, znotraj katerih se zvrstijo različni kostumi in fotografije. Ob prihodu skozi glavni vhod Cankarjevega doma nas pričaka enormni vijoličasti pano, ki napoveduje Nurejevo razstavo. Za njim se skrivajo osnovne informacije o plesalcu, podkrepljene s fotografijami iz uprizoritev najbolj legendarnih in laskavih baletov, kot so Labodje jezero (uprizorjeno 1969), Tristan (1974) in Posvetitev pomladi (1971) ter nekoliko manj znanih Petruške (1963) in Silfide (1980).
Vse fotografije so črno-bele in izjemno intimne – Nurejeva ne prikazujejo kot neke oddaljene persone, temveč kot plesalca iz mesa in krvi; upodobljenim vajam prisostvujemo tudi mi kot opazovalci. Fotografije so razgibane in raznolične – na njih ga vidimo v paru s katero od baletnih kolegic, na uprizoritvah v sijočih kostumih ali pa na vajah s šalom okoli vratu. Vidimo ga jeznega, zadovoljnega, neučakanega, trpečega, in ga imamo na ta način priložnost vsaj malo pobliže spoznati ter začutiti večplastnost njegove osebnosti.
Le-to pa – kot je razvidno iz razdelka z naslovom Nurejev v gibanju – predstavlja posebno odliko fotografinje Francette Levieux, ki je dolga leta sodelovala s Pariško narodno opero in poskušala zaokroženo zajeti energijo na odru, trenutek pričakovanja izvedbe določenega elementa, ali pa kar le-tega in medias res. Borila se je z minljivostjo trenutka in fotografijo mojstrsko prikazala kot odličen medij z (za balet) neprecenljivo dodano vrednostjo, saj podobe obtičijo v najbolj ranljivih plesalčevih trenutkih, medtem ko tekom predstave ali na posnetku ti zgolj zletijo mimo, pogostokrat neopaženi. V naslednjem razdelku sledijo informacije o baletnih kostumih in kostumografih ter v vitrinah razstavljeni konkretni kosi oblačil. Gre za 14 kostumov, med katerimi so v večini Nurejevi jopiči, ki so mu omogočali lahkotnejše gibanje na odru. Preberemo si lahko tudi nekaj informacij o kostumografih (Barry Kay, Nicholas Georgiadis in Franca Squarciapino) ter slavnih umetnikih (Alexandre Benois, Léon Bakst, Georges Rouault in Loïc Le Groumellec), s katerimi je Nurejev sodeloval.
Pred nami se za tem informativnim intermezzom odpre prava plejada po celotnem razstavnem prostoru razprostrtih kostumov in jopičev iz baletov Giselle, Labodje jezero, Hrestač (čigar srebrni bleščeči jopič je prava paša za oči), Paquita, Favnovo popoldne, Izgubljeni sin, Don Kihot in Bajadera. Seveda nikakor niso vsi izmed teh kostumov načičkani, preokrašeni in natrpani z raznoraznimi dodatki – gre za preprosta, v prvi vrsti funkcionalna, šele nato pa estetska oblačila, saj je uporabnost pri Nurejevu vedno stala na prvem mestu. Kljub neverjetni pozornosti, ki je posvečena čisto vsakemu kosu oblačila, so slednja zgolj dodana vrednost, saj je bil krilatica vsake predstave Nurejev sam, njegova prezenca, sploh pa njegovi do (ne)izvedljive popolnosti dodelani elementi.
Ob strani se kaže tudi pano s Časovnico, še zadnjim izmed razdelkov razstave, kjer so izpostavljeni prelomni trenutki baletnikovega življenja, kot je članstvo leningrajskega baleta Kirov (najpomembnejši plesni ansambel Sovjetske zveze) leta 1958, nato pomembne premiere raznih baletov, njegov debitantski nastop v hollywoodskem filmu Valentino leta 1977, pa vse do njegove tragične in prezgodnje smrti leta 1993. Poleg izpisa prelomnih dogodkov stoji tudi vitrina, v kateri so razstavljene naslovnice (avto)biografij, napisanih (p)o njem. Nedvomna krilatica med njimi je Nurejeva avtobiografija, izdana pri založbi Hodder and Stoughton, ki vsebuje plesalčevo posvetilo in avtogram.Razstava je prijeten in dokaj oseben portret velike plesne zvezde, a predstavlja zgolj neznatno kapljo v primerjavi z morjem njegove zapuščine baletni umetnosti, pa tudi umetnosti kot taki. Razstava je bila oblikovana tudi v sodelovanju s Fundacijo Nurejev – na njihovi spletni strani si je mogoče prebrati še več o tem baletniku, vsebuje pa tudi čudovit nabor na razstavi izobešenih, a tudi na njej nevidenih fotografij (ter še nekaj barvnih fotografij iz Nurejevega kasnejšega obdobja), poleg tega pa še intervjuje z nekaterimi soplesalci in sodelavci, ki so imeli čast soustvarjati baletno zgodovino s tem belim vranom.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Ivana Rosa
