Boleča liričnost
Založba: Cankarjeva založba
Prevod: Katja Zakrajšek
Leto izida: 2025
S stapljanjem preteklosti in sedanjosti, dogajanja in spomina, pred bralci raste postkolonialna brazilska pripoved o potomcih temnopoltih sužnjev, ugrabljenih in pripeljanih z zahodnih obal Afrike. Avtorica Conceição Evaristo v romanu Ponciá Vicêncio si na tih, a udarno liričen način utira pot v eno najglasnejših pripovedi o tem, kako nima smisla razmišljati o linearnem poteku časa, če tvoje trpijo vračanje vedno istih krivic.
Ponciá Vicêncio je vnukinja sužnja. Njena glavna karakterna oznaka bi lahko bila, da je dedku izredno podobna, in odkar je shodila, celo šepa na enak način, roko pa stiska v pest in oponaša dedkov štrcelj – čeprav dedka nikoli ni videla. Druga karakterna lastnost pa je, da je umetnica, kar je tudi podedovala po dedku. Iz gline ustvarja čudovite skulpture.
Nekega dne Ponciá zapusti trdo življenje na podeželju, kjer druga generacija osvobojenih sužnjev živi podobno kot tiste pred njimi – sužnjelastniški gospodarji so se zgolj prelevili v gospodarje, trdo delo temnopoltih potomcev sužnjev pa ostaja enako. Ponciá Vicêncio tako odide v mesto, v katerem spozna, kako malo je priložnosti za ljudi iz najnižjih slojev. Živi v slabi hiši »na bregu«, zametki teh naselij so tisto, kar danes poznamo pod izrazom favele. Nasilju in bedi Ponciá ne uide, saj jo brutalno pretepa njen mož, s katerim skupaj živita v bedi in revščini najnižjega sloja: »Ko je videl Poncio negibno, odtujeno, ne živo ne mrtvo, odmaknjeno od vsega, je moral tudi njej prizadeti bolečino in je navalil nanjo. Tolkel jo je, brcal, jo vlekel za lase. Niti zganila se ni, da bi se ubranila. Ko je videl, da se ji iz ust in nosu cedi kri, je pomislil, da bi jo ubil, a se je prestrašen ovedel. Šel je k vrču po skodelico vode in skesano, ljubeče obrisal ženin obraz. Ni se odzvala, ni izdala bolečine in ne jeze. In od tistega dne, ko jo je divje pretepel, je bila malone nema.«
Za Poncio se v mesto odpravi tudi njen brat Luandi, z namenom, da bi našel sestro. V mestu ga popade močna želja, da bi postal žandar: »Tako si je želel postati žandar, komandirati in tepsti.« Pri tem mu pomaga žandar Nestor, ki je prav tako temnopolt in zna brati, zato v Luandijevih očeh zrase v velik vzor. Luandi išče sestro in mater, zaljubi se v prostitutko, in ko jo zvodnik ubije, izgubi voljo do življenja. V žalovanju ga najde mati, ki je prav tako odšla v mesto iskat svoja otroka. Skupaj najdeta tudi Vicencio. V pogledu na sestro Luandi spozna, da je »žandar Nestor enako šibak in brez komande kot on. Samo ukaze izpolnjuje, tudi kadar aretira. Morala se je izpolniti dediščina deda Vinceta, morala se je izpolniti v sestri, da mu je vse postalo jasno.« Od očeta, ki je poznal vse črke abecede, je s pomočjo Nestorja postal tudi prva pismena generacija. V tem najde poetološki smisel, nujo pripovedi in literature: »Treba je izpisati besedilo lastnega življenja, kakor je tudi treba pomagati graditi zgodbo svojih. In da je treba še naprej v ostalinah časa razvozlavati smisel vsega, ker je ostalo v preteklosti.«
Afrobrazilska pisateljica Conceição Evaristo se je rodila v revno temnopolto družino v faveli in je eden tistih neverjetnih fenomenov, ki nam daje občutek, da vlada še nekaj pravice in prave razsodnosti v kritiškem presajanju svetovne literature. Evaristo je odrasla v bedi in revščini, izobraževalno pot pa končala relativno pozno. Tudi recenzirani roman Ponciá Vicêncio, ki je izšel leta 2003, potem ko je desetletje obležal v predalu, je večjo prepoznavnost pridobil relativno pozno. Avtorica Evaristo je splošno prepoznanje pridobila šele po letu 2017, ko je bila stara že čez 70 let. Sedaj svetovno znana avtorica je ena od pisateljic, ki je sicer že obstoječo relativno homogenizirano afrobrazilsko literaturo prebudila tudi s feminističnim pristopom in opozorila na pomanjkanje literarnega prostora za (predvsem temnopolte) ženske. To je tudi ena glavnih idej romana Ponciá Vicêncio: »Spoznaval je tudi, da ne zadošča, da znaš brati in napisati svoje ime. Iz branja je treba iztisniti drugačno modrost. Treba je izpisati besedilo lastnega življenja, kakor je tudi treba pomagati graditi zgodbo svojo.« Vloga literature je torej v ohranjanju spomina. Pmenljivo je, da je ohranjevalka tega spomina ravno Poncia in ne njen brat Luandi: »Ponciá Vicêncio pa, vezni člen in dediščina spomina, ki so jo njeni spet našli, se ne bo nikdar izgubila, obdržala se bo tam v vodovju reke.«
Nasploh so moški v romanu prikazani kot nasilneži ali vsaj robustneži – mož Poncio brutalno pretepa, brat Luandi si želi postati žandar, da bi lahko (legalno) pretepal, celo dedek je, poleg tega, da je umetnik, , hkrati ubil svojo ženo in nato storil samomor. S tem opozarja, da so temnopolti zatirani od zunaj, temnopolte ženske pa od zunaj in znotraj, deležne so družinskega nasilja in zatorej dvakratno zatirane. Avtorica ponudi jasno rešitev, ki pa je daleč od enostavne ali celo v tem stoletju izvedljive – odmik od patriarhata in kolonializma, ki vodi v smer grajenja skupnosti, ki temelji na dediščini prednikov.
Čeprav roman ni avtobiografski, pa življenjski utrinki, ki smo jih navedli, dajejo vedeti, da je Ponciá vseeno nekakšen alter ego pisateljice. Obe sta se s trebuhom za kruhom preselili v mesto v upanju na več priložnosti, obe sta s sindromom prevarantk stopili v svet umetnosti, obe sta pripadnici najnižjih slojev, nosilki spomina, ki ga izvršujeta vsaka prek svoje umetnosti in si s tem odločno jemljeta prostor za svoje zgodbe.
Čas romana pa se vendar ne ujema z avtobiografskim časom pisateljičinega življenja, saj bi ga lahko umestili nekako na konec 19. stoletja, medtem ko je Conceição Evaristo rojena leta 1946. Ampak ravno linearni potek časa je tisto, kar roman kategorično zavrne: »Hodila je, kakor da se hoče sešiti s časom, še naprej se je oklepala vsega, preteklosti-sedanjosti-in-tega-kar-ima-priti.« Sedanjost in preteklost se prepletata, kar podkrepi spoznanje, da se za temnopolte Brazilce (predvsem pa Brazilke) z odpravo suženjstva ni popolnoma nič spremenilo, odpravljeno suženjstvo je ostalo zgolj črka zakona na papirju, zgolj obljuba o lastni zemlji, ki je nepismeni osvobojeni sužnji niso niti znali prebrati, kaj šele uveljaviti. Tako nekako do današnjih dni velja, da se socialna krivičnost, vsi indici in kazalniki socialne odmaknjenosti in tveganja za življenje pod pragom revščine, še vedno povečujejo za temnopolte, predvsem pa temnopolte ženske.
Slog romana je mojstrsko izbrušen in boleče liričen – v lirsko zapisanih strukturah se namreč skrivajo predvsem beda, bolečina in trpljenje: »Z umetniško gorečnostjo se je posvečala preostankom, višku snovi, in se obenem še trudila naznačiti pohabe in manke, ki prav tako tvorijo telo.«
Roman Ponciá Vicêncio je pretresljivo pričevanje o rasnem in spolnem razmerju moči, ki je škoduje temnopoltim ženskam. Roman je liričen, a zato nič manj glasen upor patriarhalnemu in (post)kolonialnemu nasilju in si jemlje prostor za nadaljevanje spomina, ki od časa suženjstva dalje temelji na brutalnem psiho-fizičnem nasilju, in ga ravno zaradi tega ostro obsodi. Ključno je torej večno pretresanje zgodovine, ki mora biti vedno znova aktualizirana in spoznana v kontekstu krožnosti časa ali časa, ki »prihaja in odhaja.«
Uredila: Lara Gobec
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
