Žanrski magistrale domače detektivke
Aljoša Harlamov, Dohtar in povodni mož
Založba: Goga
Leto izdaje: 2025
Dohtar in Povodni mož je mojstrski žanrski koktajl zgodovinske kriminalke z reinterpretacijo mita, ki v vlogo detektiva postavi najslavnejšega slovenskega pesnika, ki pa ga nikoli ne imenuje – saj mu ga seveda ni treba, čeprav avtor vse, kar vemo in ugibamo o Prešernu spretno postavi pod vprašaj ali v novo perspektivo.
Aljoša Harlamov je osnovnemu okviru klasične kriminalke – v reki se pojavi truplo mladega dekleta, detektiv pa ima v omejenih časovnih okoliščinah nalogo odkriti njeno identiteto in najti njenega morilca – primešal unikatno sestavino. Detektiv, ki to pravzaprav ni, je France Prešeren, oteževalna okoliščina pa njegov lastni vprašljivi ugled, ki mu obtožba umora lahko zada smrtonosni udarec.
K učinkovitosti zgodbe prispeva spretno doziranje mešanice žanrskih in stilističnih prvin, pri čemer avtor vseskozi vzpostavlja komplementarno ravnovesje. Zgodovinsko ozadje je študiozno začrtano, vendar ne vdira v zgodbo, kot se rado zgodi pri pisateljih, ki so entuziasti obdobja ali snovi, ki se je lotevajo. Slikovita kulisa Ljubljane 19. stoletja dobro služi intrigi, prav tako tudi znani in praktično legendarizirani elementi Prešernovega življenja – njegov odnos do Primicove Julije ali vzdevek Doktor Fig – ki jih roman neprestano inovativno prevprašuje in ironizira. S temi stranskimi drobci, ki delujejo izredno sveže, sestavlja in dopolnjuje glavno pripoved. Z enako prevratno logiko se avtor loti tudi drugih literarnih oseb, med katerimi so marsikatera znana iz pesnikove okolice; njegova sestra Katra, Matija Čop, Miha Kastelic, Jernej Kopitar in drugi. Iz resničnega kroga znancev roman ustvari prepričljivo skupnost, v kateri se liki gibljejo med znanimi dejstvi in njihovo izdelano satirizirano interpretacijo, ob kateri bralec lahko uživa tako ob prepoznavanju drobnih koščkov zgodovinskih dejstev kot avtorjevih lastnih domiselnih reinterpretacij.
Ton romana tako zaznamuje predvsem parodični humor, mestoma posejan z veliko mero ironije – k čemur najbolj prispeva literarni »glas« glavnega lika, ki, prav kakor njegov resnični dvojnik, pošilja besedne strelice nad svoje prijatelje in nasprotnike, nemalokdaj pa tudi nad svoje someščane, Ljubljančane, ki so kolektivno tarča njegovega posmeha. Vendar se ta na videz lahkotna pripovedna nit prepleta z resnejšo temo slovenskega narodnostnega vprašanja in identitete, ki se kaže predvsem v Dohtarjevih pogovorih s skrivnostnim Dunajčanom, fascinantno in nepredvidljivo figuro preiskovalca, ki bdi nad njegovim delom, ne da bi se povsem jasno izkazalo, kakšni so njegovi resnični motivi. V teh dialoških dvobojih si avtor dovoli tudi bolj poglobljene premisleke, ki pa jim vendarle uspe ohranjati suspenz in delovati kot smerokaz za osnovni okvir zgodbe, torej kriminalko.
Dohtar je po eni strani tipičen detektiv, nekoliko odljuden in skrivnosten, s kupom osebnih težav, ki se vmešavajo v njegovo preiskovanje, hkrati pa bi lahko rekli tudi, da je kar najbolj slovenski med detektivi – kar ima glede na njegovo vlogo v slovenski zgodovini posebno parodičen učinek – opremljen s krivo srečo in zvrhano mero katoliške krivde, globoko nepopoln, a etičen. Zanimiva je niansa, da večino časa ne ve, kaj dela in ga pri delu vodi nekakšna bistra intuicija – ni torej predstavljen izključno kot genij (čeprav ima tudi tovrstne prebliske) kot bi morda pričakovali glede na njegovo resnično pozicijo v slovenski kulturni zavesti.
Ravno v razmerju med mitom in njegovo reinterpretacijo leži ključna točka romana, pri kateri je treba ponovno poudariti avtorjev dober občutek za ravnovesje. Dohtarjevi »grehi« in pomanjkljivosti so številni in mnogokrat humorno izpostavljeni, vendar njegov lik nikoli ni banaliziran. Po drugi strani pa pripoved tudi ne zaide v pretirano idealizacijo, čeprav sta njegovo pesniško mojstrstvo in tudi poklicna uspešnost postavljeni v središče romana, je Dohtar kompleksen in niansiran lik, ki mu je avtor (do)pustil tudi – sicer v resničnosti izpričano, četudi dolgo bolj šepetaje – neko mero prilično gostilniškega in obešenjaškega humorja ter nezmožnosti ustaljenega življenja.
Ključen element sloga, ki roman postavlja izven žanra in izpričuje njegovo literarnost, pa so metafikcijski vložki, ki so v slogu Ecovega Imena rože dovolj subtilni, da jih bralec lahko obide, če jih ne zazna, vendar izjemno zanimivi za tiste, ki jih. Poleg navezav na Prešernove pesniške kolege, njegovo poznejšo slavo in splošneje na slovensko književnost, iz besedila ponekod skoči tudi kakšna popkulturna referenca, ki bralca momentarno vrže iz fikcijskega okvira in že tako zabavnemu tekstu doda še eno humorno plast.
Aljoša Harlamov si je privoščil drzno literarno potezo. Prešeren kot detektiv je vabljiva premisa, polna potenciala tako z vidika široke prepoznavnosti glavnega lika in njegove vkoreninjenosti v kolektivni spomin kot zaradi samih dejstev njegovega fascinantnega in že tolikokrat pretresenega življenja, vendar se ravno v tem skriva tudi njena največja past. Možnosti za razočaranje po tako instantno zanimivi temi so vedno velike, kot je velika tudi nevarnost pretirane banalizacije ali glorifikacije osebnosti, ki jo splošna zavest že toliko časa kanonizira, zato je toliko bolj jasno, da je avtor z Dohtarjem, ki se spretno izogiba vsemu naštetemu, dosegel točno to, kar bi si od kriminalke o Prešernu želeli, če bi si jo morali zgolj zamisliti.
Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič
