Plastičen ples za objektiv

Dogodek: Platonic Dances
Kraj in datum: PTL, 25. maj 2026
***
Koncept, vodenje koreografije in produkcija: Alja Branc Barbosa
Izvedba in soustvarjanje: Alja Branc Barbosa, Lara Matea Ivančič, Patrik Klemen, Iva Suhadolnik Gregorin
Svetovanje: Andreja Rauch Podrzavnik
Ustvarjanje svetlobe: Veronika Hana Grubic
Avtorstvo Platonic Leap: Iva Suhadolnik Gregorin
Dramaturgija: Lučka Neža Peterlin
Partnerji: Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Workshop Fundation (HU), DUM, DSPS
Koprodukcija: Plesni teater Ljubljana
Financiranje: Ministrstvo za kulturo Slovenija, Mestna občina Ljubljana

Gledalke smo posedene naokoli po odru, ko plesalke vstopijo na prizorišče skozi stranski vhod. Povzpnejo se na tribune, stopajo odločno, samozavestno in rahlo naduto, njihova telesa glasno vabijo k opazovanju. Lesk sončnih očal in barvitih kosov oblačil jim doda pridih umetniškosti in dodatno poudari njihovo željo po izstopajoči prezenci. Posamično se spuščajo v gibanje, plezajo s tribun proti odru, proti gledalkam, pri tem pa poskušajo delovati čim bolj privlačne in na daleč pritegniti čim več naše pozornosti. Tekom predstave poskušajo pozornost gledalk iskati na različne načine: s približevanjem, drznimi, nepredvidljivimi gibi in vzpostavljanjem očesnega stika. Stik z občinstvom med predstavo postane tudi trenutek premora, ko se, na primer, katera izmed treh plesalk usede na prazen stol poleg občinstva, nasloni na steno. S tem nam da vedeti, da smo kot publika pomemben, vendar ne glavni naslovnik njihovega delovanja. Najbolj si želijo očarati četrto plesalko, ki fotografira in snema njihovo nastopaštvo.

Video, ki ob tem nastaja, se v živo projicira na zadnjo steno dvorane, tako da ima gledalka na izbiro, da si ogleduje gib v živo ali pa v rahlem časovnem zamiku na steni, na posnetku. Sopostavljenost plesalk, ki se važijo pred kamero, ter njihovega neposrednega posnetka je zgovorna, saj gledalki omogoča vpogled v obe perspektivi: prefinjenost podobe na kameri ter patetičnost plesalkinih gibov, ki so usmerjeni v željo ugajati objektivu. Tudi na splošno je lahko gledalka velik del predstave nad gibom rahlo razočarana, saj je ta velikokrat površinski, okoren, kakor da plesalke ne bi bile plesalke, ampak zgolj vplivnice (ko na primer žurajo v klubu), ki si želijo pritegniti pozornost drugih v resničnem in virtualnem prostoru. Gib je zreduciran na zgolj vizualno dimenzijo, ki poudarja pomembnost avtoreprezentacije nad umetniško estetiko ali uprizoritveno zanimivostjo, vendar pa se pozna, da je to premišljeno, saj se plesalke včasih »spozabijo« in profesionalno zaplešejo, sploh ko kamere ni v bližini in ko želijo bolj navdušiti občinstvo.

Podobno neestetizirana je tudi glasba, ki jo plesalke po trenutnem navdihu izbirajo tekom predstave. Večinoma izbirajo popularne komade, zabavno glasbo, ki bi jo bilo moč slišati kjerkoli v kakšnem klubu ali drugem kontekstu zabave. S tem predstava umešča odrsko dogajanje v vsakdanji kontekst in dobro opozori, da se performativnost in avtokorekcija prezence v prvi vrsti dogajata med nami v vsakdanjih kontekstih, ne zgolj na odru.

Med celotno predstavo plesalke spretno ohranjajo občutek, da gledamo tri nepovezane sole, ki se občasno srečajo, včasih v sodelovanju, da še bolj zažarijo pred kamero in na fotografijah, včasih v tekmovanju za pozornost. Čeprav je predstava na trenutke zahtevna za ogled, saj ima gledalka stalno pred sabo velik nabor možnosti za opazovanje (video, vsako plesalko posebej, odziv publike), z razdrobljenostjo pozornosti dobro (po)ustvari površinskost gledalske izkušnje, gledalko ohranja na površju in do konca ne dovoli, da bi v plesalkah zapazila žive ljudi, osebe. Površinskost pripelje do te mere, da se plesalke vmes slečejo skoraj do golega, pa golota v gledalki ne vzbudi kakšne večje ideje o tem, da je to človek; še vedno ostanejo performerke, avtokurirana telesa, ki iščejo pozornost skozi ekshibicionizem in vulgarnost.

Občasno se soli združijo v akrobatski in na trenutke grobi kontaktni improvizaciji. V tokratni izvedbi se na neki točki iz tega sestavi zanimiva konstelacija dveh plesalk, ki na grob način poskušata ohranjati skupno težo, medtem ko se v ozadju vrti Foreignerjeva pesem »I want to know what love is«. To spodbudi refleksijo o površinskosti v medosebnih interakcijah, sploh če so te osnovane na personah, vizualni podobi, izdelanih politično korektnih mnenjih in pomanjkanju poguma za samorazkrivanje notranjega sveta in občutkov. Namesto sodelovanja in recipročnega odzivanja plesalke izražajo ljubosumje in željo po pozornosti ter si trgajo ena drugo iz rok, da bi si prisvojile druga drugo in nas gledalke.

Šele v zadnjem delu predstave, ko z meglico zabrišejo pokrajino dvorane, se zdi, da plesalke zadihajo kot ljudje. Eno izmed plesalk lahko začutimo, da je pod masko performansa žalostna in strta. Pri drugih dveh je namesto toge, nastopaške drže moč zaznati bolj sproščeno in nežno telo. Ko se fotoaparat umakne, lahko opazimo, da pred nami spet stojijo osebe. Lepota meglic ironično motivira nekatere gledalke, da izvlečejo telefone in prizor fotografirajo ali na kratko posnamejo.

Zaradi mnogih sopostavljenih elementov ter na videz »neprofesionalnega« plesa predstava lahko na prvi pogled deluje plehka in slabo strukturirana, vendar pa ravno s tem odlično ohranja površinskost, ki jo s svojo vsebino nagovarja. Gledalko izprašuje o tem, koliko se v vsakdanjem življenju trudi s korekcijo/cenzuro svojega vedenja in govorjenja (morda tudi plesa) zavoljo privlačne/vplivne podobe v družbi. Avtokorekcija je tih, vendar močan imperativ (pop) psihologije in liberalizma, ki posamezniku nalagata zahtevo neskončnega individualnega izpopolnjevanja, ki bojda lahko reši celo podnebno krizo. Čeprav se zdi svoboda današnjega kulturno-političnega sveta neomejena, so norme popolnosti glasno prisotne in zadušljive, saj preprečujejo, da bi bile kot posameznice lahko zadovoljne – s tem, kdo smo, kako doživljamo svet, kako počnemo, kar počnemo. Hkrati zmanjkuje prostora za odprtost do sprejemanja drugih. Tako nas sodobni hiperindividualizem rani v našem globokem bistvu, odnosnosti. Predstava dobro zariše to neprijetno, razpršeno praznino, ki nastane med nami, ko se en do drugega obnašamo kot do plastičnih lutk, katerih ključna je samo zunanja podoba, oblačenje, slačenje in preoblačenje pa premotijo dejstvo, da se je v tem času nabrala (mikro)plastika na koži (in v telesih) vseh nas.

Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Arja Hojnik