Le to, kar vidi oko.

What Meets the Eye
Razstavljajoča umetnica: Alberto Giacometti
Datum:  10. 02. 2024–20. 05. 2024   
Kraj: Statens Museum for Kunst, Kopenhagen
Kuratorstvo: Thomas Lederballe Pedersen in Émilie Bouvard

Danski umetniški entuziasti so precej navezani na Alberta Giacomettija. Muzej Moderne Umetnosti Louisiana ima v lasti precej obsežno zbirko njegovih del, še posebno znan je  Človek, ki hodi III, ki je dandanes ikoničen del stalne zbirke v Louisiani. Človek, ki hodi I, ki je prva od šestih identičnih verzij kipa, je slovita po tem, da je bila leta 2010 prodana za 104,3 milijona dolarjev, kar je bil do takrat največji znesek, odštet za umetniško delo na dražbi, leta 2015 ga je s 141 milijoni prehitel še en Giacomettijev kip Človek, ki kaže. Prav tako je Dancem dobro znana zgodba razvpitega kipa Ženska na vozičku, ki jo je župan Holstebroja kupil za 210.000 DKK (34.000 EUR) in tako povzročil razburjenje tamkajšnjih prebivalcev: »Toliko denarja za tako drobceno žensko,« so skimavali. Kljub začetnemu razburjenju kip še danes krasi trg pred mestno hišo v Holstebroju, toda le podnevi, saj ga vsak večer spustijo pod zemljo, da dragocenega kipa ne bi kdo onečastil. 

Denarna vrednost Giacomettijevih kipov na dražbah je kontekst, ki sta se ga kuratorja Thomas Lederballe Pedersen in Émilie Bouvard gotovo zavedala, sprva sta nameravala vključiti le slikarjeve skice in slike, nobenih kipov, po katerem širša množica prepozna umetnika. Znamenite podolgovate figure, ki slovijo po svoji visoki denarni vrednosti, gotovo pritegnejo pozornost zelo široke publike in pripomorejo h komercialnemu uspehu razstave, a to gotovo ni bil glavni cilj razstave. Cilj razstave, kot lahko preberemo v predgovoru k publikaciji razstave, je bil predvsem izpostaviti umetnikovo filozofsko plat, ki je vodila njegovo umetniško udejstvovanje.

Naslov razstave What Meets the Eye namiguje na umetnikovo zanimanje za našo percepcijo vidnega sveta. Kuratorja otvorita razstavo s skico očesa, ki jo je avtor narisal proti koncu svojega življenja. Ta skica predstavlja uvod v razstavo, ki naj bi predstavila Giacomettijevo obsesijo z iskanjem tega, kaj vidi človeško oko, kako se nam kaže svet. Obetaven začetek, ki pa se žal nadaljuje v kronološki predstavitvi bolj in manj znanih del. Začne se s kubističnimi in surrealističnimi deli, nadaljuje z vrnitvijo k fizičnemu svetu, nato z njegovimi deli po smrti sestre ter deli, ki jih je ustvaril po drugi svetovni vojni. Zadnji del razstave je razporejen v več manjših sob, v eni si ogledamo odlomek intervjuja z Jacquesom Dupinom, vidimo lahko njegove skice Pariza, ena soba pa je namenjena njegovemu prijateljstvu z Jean-Paul Sartrom in Simone de Beauvoir.

Namero kuratorjev, da bi umetnika predstavila po njegovi filozofski plati, je do neke mere zaznati iz spremljevalnih tekstov, še bolj pa iz obsežne publikacije, ki si jo lahko preberemo v zadnjem prostoru razstave, prostor, ki ga večina obiskovalcev verjetno preskoči. Razstava sama ne izpolni pričakovanj. Prijateljstvo s Sartrom in de Beauvoir je bežno predstavljeno povsem na koncu, kljub temu da je bilo ključno za njegovo ustvarjanje. Simone de Beauvoir naj bi ga sploh prvič seznanila s Fenomenologijo percepcije Maurice Merleau-Pontyja. Razstava predvsem poudarja impresionistično plat Giacomettija, a Giacometti je vse več kot to, sploh če ga poskušamo razumeti z njegove filozofske plati, kot sta se kuratorja tudi namerila. A kljub temu izvemo zelo malo o eksistencializmu, nič o eksistencialni fenomenologiji in kaj je pomenila za umetnikovo ustvarjanje. Sartre je trdil, da Giacomettijevo ustvarjanje presega percepcijo: »Njegove izkušnje, njegove ideje, njegove želje in sanje se projecirajo … na njegove može iz gipsa.«¹ Prav tako je za Giacomettija pomembna domišljija in ustvarjanje iz spomina, o čemer je pisal v enem izmed pisem Pierr Matissu², v katerem razpravlja v soodvisnosti percepcije in domišljije in o vlogi dela iz spomina. Dejal je, da mu je skiciranje modela na akademiji delalo težave. Model je skušal še enkrat skicirati še doma iz spomina in šele takrat se je »uspel približati svoji viziji resničnosti«.

Razstava do neke mere izpolni svojo obljubo in res obravnava umetnikovo fascinacijo z našo percepcijo, ampak to je zelo plitka in pričakovana interpretacija njegovega dela. Od nacionalne galerije bi lahko pričakovali več. Zamujena je priložnost poglobljenega obravnavanja Giacomettijeva prijateljevanja z misleci tistega časa in kako je njihova teorija vplivala na njegovo ustvarjanje. V publikaciji je zapisana Giacomettijeva izkušnja obiska kina 1945. Dejal je, da ga je pretresel 2D prikaz dogajanja. Ko se je od ekrana obrnil k človeku poleg njega, se je zavedel globine, v kateri plavamo. Dejal je, da mu je ta izkušnja spremenila življenje in ga preusmerila na ustvarjalno pot, po kateri ga pozna danes cel svet. Razstava se tega momenta niti približno ne dotakne in nam servira njegova dela zgolj v kronološkem zaporedju.

1. V izvirniku: “His experiences, his ideas, his desires and his dreams project themselves…on his plaster men.” Poling, Clark V. “Giacometti and Sartre: On Drawing.” Master Drawings 54, št. 4 (2016): 477–90. http://www.jstor.org/stable/44164909. ↩︎
2. ibid. ↩︎

Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Saška Maček