Peter Rauch: Metalec
Kdaj: 18. 4.–9. 5. 2019
Kje: Galerija Domžale
V Galeriji Domžale se je odprla razstava Petra Raucha z naslovom Metalec. Gre za rezultat desetdnevnega delovanja in opazovanja v galeriji in njeni okolici. Rezultat je zbirka artefaktov, lično razporejenih v prostoru. Centralno vlogo zavzema lesen podij (3 x 4 m) iz odpadnega lesa. Na njem najdemo odtis kota iz gipsa, libelo in cev. V prostor so postavljeni še dva vozička in nekaj drugih artefaktov, katerim funkcijo težko dodelimo brez konteksta. Opazimo še, da je dvojni strop delno odprt in da lahko ugledamo električno instalacijo pod njim.
Razstava je tako kurirana razporeditev ‘ready madeov’ in eksperimentalnih skulptur. Vendar se za to na videz arbitrarno selekcijo predmetov skrivata zgodba in proces. V pogovoru pred razstavo izvemo, da je velika večina artefaktov na razstavi zapuščina renovacije težkoatletskega kluba, ki je pod galerijo. Les pa prihaja iz podrte vrtne lope z vrta hiše, v kateri živi avtor. Očitno je, da gre pri Rauchu za posebno vrsto senzibilnosti do materialnosti artefaktov. Ne zanima ga toliko njihova prvotna funkcija kot potencialnost takih elementov v transcendentalnem prostoru, kakor je galerija.
Rauch do svojih del nastopa zelo premišljeno oziroma o delovanju del veliko premišljuje. Poleg fotografskih metod Rauch kot orodja uporablja tudi filozofijo in psihoanalizo. Zaradi takega delovanja na določene svoje posege gleda z določene oddaljenosti in artikulacijo išče v metanarativi geste. Tak pristop najdemo v večini razstavljenega. Zanimivo je pri vsem tem načrtovanem delu najti tudi neko raven naivnosti, preprostosti. Izrazito je, da do skulpturnosti ne nastopa kiparsko, materialnost raziskuje v kontekstu odnosa do opazovalca, nas ali sebe.
S podrobnejšim opazovanjem je mogoče videti vse več tenkočutnih podrobnosti. Rauch v prostor ni le vnesel lesene deske, tramov in cement, ampak je za seboj pustil tudi sledi in odtise svojega delovanja. S tem je ustvaril sledljivost njegovemu delovanju v galeriji. Tako ustvari povezavo med procesom in končno postavitvijo. Pri vsem skupaj je zanimivo, da se Rauch drži svoje ustaljene fotografske prakse, indeksikalnosti tistega, kar se zgodi pred kamero — v tem primeru indeksikalnosti tistega, kar nastane pod avtorjevimi rokami. Gre za referenčnost predmetov do svojega izvora, funkcije in pomena.
Tako lahko najdemo povezavo med kotom v galeriji in odtisom kota na lesenem podiju. Lesen podij se po dimenzijah približa težkoatletskemu podiju. Grobost materiala in odpadni cement pod podijem se povezujeta na renovacijo dotičnega težkoatletskega kluba. Odpadni les se približa avtorjevemu življenju in navsezadnje iz razstavljenega lahko tudi zasledimo povezanost s prejšnjimi avtorjevimi deli. Odtis kota je odraz avtorjeve fascinacije s tem delom prostora. Opomnil, bi še, da dva obsežnejša fotografska opusa nosita naslov ‘Some Objects’ in ‘More Objects’[. Pristop do slednjih opusov je naslonjen na semiotiko.
Delo Metalec se morda na prvi pogled zdi preprosta gesta zbiranja odpadnega materiala, vendar v svoji konceptualni vlogi stoji daleč od ‘ready madeov’. Razstava namreč ne deluje kot skupek posameznih del, ampak vsak element dopolnjuje razstavljeno v smiselno celoto. S tega vidika bi bilo bolj smiselno govoriti o instalaciji, ki kot celota nagovarja gledalca. Kljub vsemu pa je pri Rauchovem delu težko ločiti, kaj od prisotnega je del avtorjeve geste, česa se avtor ni dotaknil in kaj je bilo nedotaknjeno po avtorjevi želji. Zelo očitno je samo to, da je avtor v prostoru pustil svoj pečat v seriji ‘podpisanih’ in ‘nepodpisanih’ artefaktov.
Metalec je tako odziv avtorja na prostor. Gre za pogovor med umetnikom, galerijo in
okolico, za pogovor, ki mu nismo bili
priča. Priča smo le tistemu, kar se je iz pogovora rodilo. Gledalec ima tako
možnost slediti avtorjevim stopinjam in se zamisliti o materialnosti tistega, o čemer se je avtor spraševal, premišljal. Možnost ima
ponovno odkrivati galerijo skozi oči avtorja. Stojimo bodisi v prostoru, ki je
ojačan s samim sabo, v realno realnem prostoru — v hiperprostoru, ali pa
stojimo v prostoru, ki je referenca samemu sebi — v metaprostoru.
[[
