Oliver Laric: Photoplastic

Nov način kopiranja v umetnosti

Oliver Laric (Innsbruck, 1981) je tokrat posebej za dunajsko Secesijo oblikoval razstavljena dela. Večinoma gre za 3D printe, ki so glavna umetnikova »tehnika« že kar nekaj let. Dela, ki predstavljajo umetnikove adaptacije antičnih pa vse do sodobnih kiparskih del, so razstavljena v glavnem razstavnem prostoru muzeja. Kipi sprva delujejo povsem nepovezani, šele s pomočjo razlag, ki nam jih ponuja majhna knjižica o razstavi, nam postane koncept prepleta umetnosti in tehnologije bolj jasen. Laric gre v korak z vedno bolj digitalizirano družbo in skuša s pomočjo tridimenzionalne tehnologije razširiti umetnostna dela preko geografskih, družbenih in kulturnih meja tako, da sodeluje z znanimi muzeji in ustvarja javno dostopen arhiv 3D scanov umetniških del. To torej pomeni, da lahko vsak, ki ima 3D tiskalnik, natisne znano kiparsko delo v velikosti in materialu, ki ju izbere sam. Njegovo delo predstavlja velik izziv za muzeje in reševanje vprašanj glede avtorskih pravic. Vendar te kopije nikakor niso primerljive z originalom, saj gre za neke vrste nadgradnjo primerjave fotografije slikarskega dela z dejansko sliko.

Večina del na razstavi so iz poliamidne plastike narejene 3D kopije kiparskih del, ki jih najdemo na Dunaju v muzejih (Muzej umetnostne zgodovine in Albertina), Inštitutu za klasično arheologijo ali pa kot spomenike. Preostala dela so kopije organizmov kot so školjke, polži, morske zvezde, ki pa na razstavi nimajo osrednje vloge. Vsa dela pa se, na tak ali drugačen način, ukvarjajo s konceptom kopiranja.

Kar nekaj Laricevih del je postavljenih v pare, katerih originali predstavljajo skorajda identični kopiji motiva, drže, itd. Tak par predstavljata rimska kopija antičnega kipa Hermes si zavezuje sandale, sicer zelo priljubljen motiv, ki se je skozi zgodovino pojavljal v različnih oblikah, in kip iz osemnajstega stoletja, ki predstavlja rimskega patricija in politika Lucija Kvintija Cincinata (original stoji v parku dvorca Schönbrunn). Ta je za razliko od Hermesa oblečen, a je njegova poza popolnoma enaka. Naslednji tak par, ki si je neverjetno podoben, predstavljata kipa umetnikov Rudolfa Schwaigerja (1958) in Getrude Fronius (1959), v katerih je upodobljen motiv matere z otrokom. Enaka je postavitev in drža figur, razlikujejo se le oblačila otrok.

Mladost Magdalenberga je gola moška figura v kontrapostu, ki zelo spominja na Michelangelovega Davida, trenutno je razstavljen le od pasu navzdol (na spletni strani muzeja je na fotografijah cel kip, sestavljen iz šestih delov). Je edini kip na razstavi, pri katerem lahko opazimo kombiniranje različnih vrst plastike in posledično različnih barv. Od pasu do kolen je figura bela, spodnji del leve noge je bež barve, desna noga pa je prozorna in svetlo modra. Vsi deli so zlepljeni skupaj, saj je kip prevelik tudi za industrialni 3D printer in ga je zato Laric moral sestaviti skupaj iz manjših delov. Original hrani Muzej za umetnostno zgodovino. Vse do osemdesetih let je kip veljal za izviren primer rimske bronaste plastike, a so z analizo kovin ugotovili, da gre za renesančno kopijo. Prav zaradi svoje provenience je pritegnil Laricevo pozornost, rezultat ustvarjanja pa je kopija kopije.

Glavna vloga na razstavi pripada delu Beethoven na prestolu. Beethoven je upodobljen kot Jupiter, pred njim na tleh stoji orel, ki je eden izmed njegovih glavnih atributov. Prestol je zadaj bogato okrašen z različnimi krščanskimi motivi, eden izmed njih naj bi predstavljal Beethovna kot Janeza Evangelista. Kip je prva stvar, ki jo zagledamo, ko vstopimo, tako zaradi postavitve kot tudi zaradi precejšnje velikosti v primerjavi z ostalimi deli. Original je delo umetnika Maxa Klingerja in je bil del štirinajste razstave Dunajske secesije leta 1902, na kateri je tudi Gustav Klimt razstavil svoje delo z naslovom Beethovnov friz, ki je še danes na ogled v kleti muzeja. Laric je s tem delom svojo razstavo povezal z zgodovino Dunajske secesije. Original je polikromatičen, Lariceva kopija pa je popolnoma bela,zaradi česar posamezni detajli pridejo bolje do izraza. Na tem mestu bi si lahko dovolili oceno, da kopija presega original. Je tudi edino delo, ki ni narejeno po 3D scanu, ampak je umetnik 3D model izdelal na podlagi fotografij originala in je njegovo najbolj kompleksno ter največje delo doslej. Vodstvo muzeja se je v duhu Laricevega koncepta kopiranja in preseganja meja muzejev odločilo, da je v času razstave izjemoma dovoljeno tudi fotografiranje Klimtovega dela Beethovnov friz.

Edini relief na razstavi je bronasta galvanoplastika dvanajstih življenjskih mask filmskih igralk in igralcev. Relief visi na levi steni za stebrom in ga sprva ne opazimo. Če je obiskovalec ljubitelj televizijske serije Igra prestolov, ga bo delo v trenutku spomnilo na plakat napovednika šeste sezone. Umetnik nam tako nevede ponudi še eno izkušnjo kopiranja motiva.

Razstava je vredna ogleda, saj gre za precej inovativno idejo. Laric s svojim delom vsem omogoča, da si lahko doma ustvarijo svojo različico najljubšega kiparskega dela. Z napredkom tehnologije bo vedno več dosegljivih načinov kopiranja umetnin. Z izbranimi deli na razstavi umetnik zelo dobro prikaže kako kopiranje ni nič novega v umetnostni zgodovini, le da je danes precej lažje. Pa vendar se s kopiranjem ne izgubi vrednost originala, saj kopija nikoli ne more poustvariti duha izvirnega umetniškega dela.

Kritika je nastala pod mentorstvom doc. dr. Rebeke Vidrih v sklopu predmeta Seminar iz moderne umetnosti in umetnostne kritike na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.