15. 4. 2021 / Kritika / Podobe

Miha Štrukelj: Nova dela

Kje: Mestna galerija Nova Gorica
Kdaj: 5. 2.–26. 3. 2021

Avtor razstave je že dobro uveljavljeni slikar Miha Štrukelj. Njegovi interesi in motivi za slikanje so se razvili iz uporabe ultrazvočnih posnetkov človeške notranjosti in nato v podobe bolj dramatičnih in katastrofičnih dogodkov, v zadnjem desetletju pa so se prelili v osredotočenost na upodabljanje urbanih krajin. Zanimanje za to je bilo opaziti recimo že pri eni izmed prejšnjih razstav z naslovom Nekje vmes, ki si jo je bilo mogoče ogledati leta 2014 v Kulturnem centru Tobačna 001 v Ljubljani. Tokrat pa se vrača z novo razstavo s preprostim imenom Nova dela, ki je razstavljena v Mestni galeriji Nova Gorica.

Foto: Matej Vidmar

Krožna oblika manjšega prostora Mestne galerije daje razstavi nekoliko intimnejši utrip, v nasprotju s tem pa se zdi, da razstavljeni izdelki odpirajo široke svetove v stranske ulice raznih svetovnih mest. Razstava tako svojemu okolju doprinese zanimiv pogled, saj bi v Novi Gorici ulice takšnega obsega in izgleda težko našli. Štrukelj je pri ustvarjanju te razstave uporabil kombinacijo akrila, tuša, svinčnika, maskirnega traku in oglja. Ob vstopu v galerijo opazimo, da večino razstave sestavljajo slike večjih dimenzij. Skupna jim je uporaba temne barvne palete, žive tone pa dodajo le redki napisi na znakih. Na večini slik ni ljudi, za večino tistih, ki so upodobljeni, pa se zdi, da so zatopljeni v svoj dan. Med slikami prevladujeta Tajvan in Kitajska, opazimo pa lahko tudi podobe Lizbone, Amerike in Norveške. Tok slik večjih dimenzij v razstavnem prostoru prekine kotiček z deli, ki se od prejšnjih razlikujejo po velikosti in tehniki. Vsa so namreč risbe manjše dimenzije, ki pa se še vedno skladajo s tematiko urbanih krajin. Razstava se zaključi z dvema nekoliko izstopajočima deloma, in sicer z Ingens Gate ter Prohibition Pig. Prvo od njiju prihaja iz Osla in pri njem lahko še vedno čutimo povezanost z rdečo nitjo razstave. Na sliki je namreč predstavljena redko obljudena stranska ulica na Norveškem, kar lahko razberemo iz napisov na stavbah. Na njej so prikazani sprehajalci, katerih obraze je nemogoče razločiti in za katere se zdi, da se skoraj spajajo s temno ulico. V nasprotju s tem pa se zdi, da se drugo delo temu že malo izmika in zato tudi najbolj izstopa. Delo Prohibition pig namreč pogled obrne nekoliko stran od teh ozkih ulic in v središče slike postavi stavbo, ki stoji nekje v Ameriki. Nebo na sliki prekriva mreža električnih kablov, ob pogledu od blizu pa lahko opazimo napis na oknu, ki obljublja izobraževanje o pivu in pripomočke za domače varjenje. 

Foto: Matej Vidmar

Slike temeljijo na fotografijah, ki jih je avtor posnel med različnimi rezidencami po svetu, ko se je po avtorjevem pričevanju začelo njegovo razmišljanje o izvedbi umetniškega procesa, s katerim pretvori fotografijo v končni izdelek. Rezultat je v trenutek ujeta podoba, za katero se zdi, da nas postavi v vlogo radovednega opazovalca zakulisja velikega mesta. Štrukelj je v okviru rezidenc med drugim obiskal Portugalsko, Španijo, Nemčijo, Norveško, Združene države Amerike in tudi Tajvan, od koder prihaja veliko materiala za to razstavo. Pri tem je zanimivo, kako si je kot obiskovalec izbral prav ta motiv in se ni osredotočil na živahnejše ulice ali mestna jedra, kjer bi lahko opazoval aktivnejše dogajanje. Namesto tega opazimo fascinacijo nad nasprotjem tega, na kar bi se obiskovalci mest pogosteje osredotočili. Eno izmed del, ki vzame za podlago fotografije iz Azije, se imenuje Guangzhou. Slika prikazuje temno podobo ozke ulice, čez katero se vijejo električni kabli in druge stvari, ki jih tudi ob pogledu od blizu nekoliko težje razločimo, saj se detajli izgubijo. V središču slike je moški v temnih oblačilih, ki za sabo vleče nekakšen voziček in za katerega se zdi, da je ujet sredi opravljanja dela. 

Foto: Matej Vidmar

Razstava nam nas popelje na potovanje po urbanih motivih in ponudi pogled v različne svetovne lokacije, pri tem pa na zanimiv način poudarja motive zapuščenosti. Razstava tako daje lep vtis raznolikosti, obenem pa so si njeni motivi, k jih je možno najti na mnogih koncih sveta, zanimivo podobni. Poleg tega svojemu okolju doprinese pogled, ki ga ljudje po navadi ne poznajo in ki ni najbolj v središču pozornosti. S tem pa opozarja na to, da lahko lepoto najdemo tudi v pogosto spregledanih stranskih ulicah.

Foto: Matej Vidmar