12. 10. 2021 / Kritika / Podobe

Kritična misel: Sladkorna bolezen

Kje: Cukrarna
MEDNARODNA SKUPINSKA RAZSTAVA
ČUDOVITOST SPOMINA
Kdaj: 24. 9. 2021—13. 2. 2022
Rosa Barba, Sophie Calle, Janet Cardiff, Jimmie Durham, Vadim Fiškin, Teresa Margolles, Ernesto Neto, Adrian Paci, Lia Perjovschi, Marjetica Potrč, Tobias Putrih, Miha Štrukelj, Aleksandra Vajd & Anetta Mona Chisa, Samson Young
Kustosinja: Alenka Gregorič
&
POL-ZAČASNA RAZSTAVA
Kdaj: 24. 9. 2021—
Lia Perjovschi, Marko Pogačnik, Tobias Putrih, Miha Štrukelj, Andrej Štular

Pozno v septembru smo dočakali odprtje galerije Cukrarna, ki je po sedmih letih gradnje in snovanja programa pod okriljem Muzeja in galerij mesta Ljubljane končno odprla svoja vrata. Nekdanja sladkorna rafinerija, kasarna ter pribežališče revežev in umetnikov slovenske moderne je zdaj prevzela vlogo največjega galerijskega prostora v Ljubljani, v katerem naj bi redno razstavljali domači in tuji umetniki, ki se izražajo z različnimi mediji. Glavno vodilo Cukrarne je povezovanje in sodelovanje z drugimi institucijami, umetniki in producenti, kar naj bi privedlo do soustvarjanja kvalitetne umetniške produkcije in vzpostavljanja prostora, polnega kariernih priložnosti in atraktivnih vsebin. Kljub tovrstni komunikaciji z javnostjo se porajajo upravičeni dvomi o trajnosti zanosa obiskovalcev in navsezadnje samega programa, ki v glavnem predvideva gostovanje eminentnih ustvarjalcev in producentov iz mednarodnega prostora. Razstavni prostori famozne Cukrarne so namreč tako mogočni in luksuriozni, da zahtevajo dolgotrajno in specifično strategijo umeščanja umetniških del v prostor ter – kot smo videli na prvi razstavi – usmerjajo k ustvarjanju del in situ. Razstavo ob odprtju je kustosinja Alenka Gregorič poimenovala Čudovitost spomina. Na njej pa se predstavlja mednarodna zasedba petnajstih umetnikov, spremlja pa jo polzačasna razstava, ki na ogled postavlja dela Lie Perjovschi, Marka Pogačnika, Tobiasa Putriha, Mihe Štruklja in Andreja Štularja.

Po izvornem načrtu bi se skupinska razstava imenovala The Teaser Show, saj naj bi z naborom številnih mednarodno uveljavljenih umetnikov in utelešenostjo glavnih programskih smernic galerije presunila prve obiskovalce, ki bi se po njenem ogledu nadejali zgolj še odličnosti. Po pogovoru z umetniki o njihovem ustvarjanju in delih, ki naj bi jih razstavili ob odprtju Cukrarne, ter po menda temeljitem raziskovanju zgodovinskih virov, kot so denimo pisma slovenskih književnikov moderne, je sledila odločitev o spremembi naslova, ki zdaj zveni bolj sentimentalno. Razstava Čudovitost spomina se navezuje na mnogotere razmisleke o spominu, odnosu do preteklosti, skupnosti in družbeni zavesti. Umetniki se v svojih delih ukvarjajo z vrednotenjem časa ter z načini posredovanja spomina, njegovega razumevanja in zapisovanja. Navsezadnje naj bi stavba Cukrarne sama nastopala kot nekakšen grenko-sladek spomin, povezujoč zgodbe o uspehu domače industrijske proizvodnje, preobrazbi v vojašnico in nelegalnem naseljevanju, vse do zgodbe o uspehu in ugledu, ko je bila pred tridesetimi leti razglašena za spomenik lokalnega pomena. 

Nekatera dela so bila posebej izbrana za novi galerijski prostor. Tehten premislek o postavitvi in posledično zadovoljiv rezultat sta najbolj očitna pri delih brazilskega umetnika Ernesta Neta in v Rusiji rojenega Vladima Fiškina, ki živi in dela v Sloveniji. Ta je razstavil svoje že poznano delo Temni časi, ki gledalca jasno opomni na neizbežno minevanje dragocenega časa, čemur zlahka sledi tesnobno spoznavanje lastne minljivosti in mrzkega občutka nemoči. Delo Temni časi sestoji iz petdesetih stenskih ur različnih velikosti, ki so v celoti prebarvane v črno barvo in na steno izobešene v togi ravni liniji. V nasprotju s poprejšnjimi razstavnimi prostori, v katerih so bile ure javnosti že predstavljene v podobnem obsegu, najdaljša galerijska stena na domačih tleh tokrat omogoča postavitev v strumno neprekinjeno vrsto, kar delu doda posebno monumentalnost in vzbuja občutek kontinuirane neskončnosti. Ure namreč delujejo, tiktakajo z različno glasnostjo in svoje poslušalce soočajo z iztekanjem časa, ki ga ni mogoče določiti. Če se Vladim Fiškin osredotoča na nedosegljiv, metafizičen čas in zvok, se Ernesto Neto posveča kolektivnemu spominu in njegovemu doživljanju z vonjem in barvami. 

Delo Življenje je reka je Ernesto Neto premierno razstavil že leta 2012 na bienalu Kochi-Muziris v Indiji. Monumentalno instalacijo sestavljajo vreče iz več vrst tkanin, ki so napolnjene z začimbami in obešene s stropa ter tako tvorijo viseče biomorfne strukture. Kot je zanj značilno, je delo barvito, interaktivno, drzno in razkošno. Razstavljeno je v pritlični dvorani, nad katero so perforirani arhitekturni kubusi kot ustvarjeni za izobešanje takšnih ekspresivnih podvigov. V svoji mogočnosti in intenzivnosti delo zaobjema avtorjevo umevanje indijske kulture, tradicije in zgodovine, ki je polna barv, vonjav in čutnosti. Ob delu z blagom, ki ga je umetnik sam poiskal in iz katerega je med bivanjem v Indiji tudi sam sešil vreče, se je navduševal nad pomenom tkanine, pigmentov in vzorcev, ki v zavesti in spominu indijske družbe ostajajo izredno pomembni življenjski dejavniki. Delo izredno lično poživi sivkast, betona poln prostor, istočasno pa Cukrarno napolni z nežnim vonjem klinčkov in kurkume. 

Podobno kot se delo Temni časi ukvarja s časom, instalacija Življenje je reka pa z razvijajočimi se spomini neke kulture, so tudi dela Sophie Calle (Prefinjena bolečina, 1984–2003), Janet Cardiff (Štiridesetdelni motet, 2001) in Terese Margolles (Posmrtne zabeležke, 2006)  po naklonjenosti transcendentnemu času ali bridkem odnosu do njega  ter po refleksiji o bolečem spominu primerljiva z neizbežnim minevanjem. Zvočna skulptura Janet Cardiff z naslovom Štiridesetdelni motet je denimo predelava korala iz sredine šestnajstega stoletja, ki dojemanje novoveške skladbe poveže s sedanjostjo. Večglasje je razdeljeno na štirideset samostoječih zvočnikov. Ti stojijo v krogu, vsak pa predvaja zgolj enega od zborovskih glasov. Z gibanjem po prostoru lahko obiskovalec prisluhne vsakemu pevcu posebej, sakralna skladba pa kljub temu, da je postavljena v posvetni prostor, ohranja izjemen čustveni naboj in sposobnost dotakniti se posameznika na intenziven, nepojasnljiv način.

Foto Nik Rovan

Z načinom in intenziteto spominjanja se konkretno ukvarja delo Prefinjeni bolečini, s katerim se Sophie Calle spominja tragičnega dogodka iz svojega življenja. Spomin nanj se z leti in zbiranjem tujih pričevanj o tovrstnih čustvenih bolečinah nenehno spreminja, bledi in izgublja svojo dramatičnost. Njeni spomini na kaotično prekinitev ljubezenskega razmerja so kot dnevnik postavljeni ob bok pričevanjem neznancev, oboje pa je v obliki izvezenih odlomkov predstavljeno na pokončno uokvirjenih kosih tkanine črno-bele barve. Prebiranje tujih tragedij je umetnici pomagalo preboleti lastno bolečino, z leti pa je razvodenel, predvsem pa se oklestil sprva goreč in pretresljiv spomin na razhod s partnerjem. Ganljive in bridke so tudi fotografije mehiške umetnice Terese Margolles, na katerih so nekdaj veličastne, danes pa propadajoče in zapuščene kinodvorane, nad katerimi so razobešena poslovilna pisma samomorilcev. Posmrtne beležke se soočajo s temno realnostjo številnih mehiških mest, v katerih posledica družbenopolitičnih trenj in družbenega razkroja niso samo podrti arhitekturni kompleksi, ampak tudi visoka stopnja umrljivosti zaradi samomora med mladimi. 

Ostala dela so nekoliko manj izrazita ali pa se v tako impozantnem in velikem prostoru, postavljena ob poprej omenjena monumentalna in impresivna dela, preprosto izgubijo in spolzijo iz spomina. Marjetica Potrč, ki je bila pred kratkim predstavljena na mariborskem trienalu EKO 8, tokrat s svojimi deli zaseda celo sobo. Ker opisi razstavljenih del niso v prostoru, temveč so na voljo v tiskanem vodiču, večina obiskovalcev nehote le posmuka skozi prostore, medtem ko razstavljena dela terjajo več pozornosti ali interpretacije. To velja predvsem za daljše videoprojekcije, kot sta Sonata za dim Samsona Younga in Steber Adriana Pacija ali pa denimo prostorska postavitev Tobiasa Putriha Paličnjak/PKC4. Ta je sestavljena iz različnih kosov lesa, razporejenih po tleh, ki naj bi se sčasoma prelevili v pohištveno opremo galerijske knjižnice. V katalogu razstave se opis dela tesno navezuje na ideje italijanskega oblikovalca pohištva Enza Marija, pri katerem so posamezni razstavljeni kosi namenjeni obiskovalčevemu soustvarjanju dela, sestavljanju, razstavljanju in interakciji mislečega uporabnika z objektom. Na podlagi te ideje je Tobias Putrih zasnoval delo, ki naj bi odražalo ravnovesje med estetiko in funkcionalnostjo, čez čas in s soustvarjanjem uporabnikov pa naj bi se delo vzpostavilo kot arhitekturni element knjižnice. Na razstavi to ni dovolj očitno, saj se večina obiskovalcev ne bi drznila dotakniti na prvi pogled krhke konstrukcije iz deščic in plošč.

Istočasno se je odprla tudi tako imenovana polzačasna razstava, za katero so bila ustvarjena povsem nova, prostoru prirejena dela, ki so v takem ali drugačnem smislu povezana z vzpostavljanjem nove Cukrarne. Glede na večletne priprave, temeljite razmisleke ter velikokrat poudarjeno hvalevredno sodelovanje z umetniki in ostalimi strokovnjaki je polzačasna razstava, ki naj bi stavbo povezovala z njenimi uporabniki in obiskovalci ter prinašala ”užitke umetnosti”, tudi ko na sporedu ni ostalih razstav ali dogodkov, izdatno razočaranje. To velja predvsem za dela, razstavljena v mezaninu. Ponavljajoča se štorija o kaljenju znamenite literature in prijateljevanju slovitih mož slovenske moderne za zidovi Cukrarne je dala delo, ki naj bi bilo hommage temu pomembnemu obdobju slovenske književnosti v prostoru, v katerem je ta nastajala. Prostoru prirejeno instalacijo z naslovom Slovenska moderna je Andrej Štular umestil v ozek slepi hodnik Cukrarninega mezanina. Polovico dela predstavljajo naplavine Ljubljanice, pritrjene na steno, med katerimi se skrivajo s svinčnikom zapisani citati literatov. Na nasprotni steni so izobešene številne drobnarije, kot so sladkorne kocke, klobuk, kilogramski paketi sladkorja, portreti pisateljev in ostali simbolični predmeti. Ob tako vztrajnem opominjanju na pomembnost Curkarne v slovenski literarni zgodovini bi vseeno pričakovali nekoliko razkošnejše, prostorsko bolje umeščeno in bolje konstruirano delo. Posamezni razstavljeni kosi so majhni in nedefinirani, zapisani citati pa nečitljivi in drobni. Glede na domnevno pomembnost vsebine, ki jo predstavlja, instalacija razočara, saj kvazimuzeološka postavitev na ozki hodnik učinkuje površno in nedodelano, na videz sentimentalna in relevantna dela, razdrobljena po steni, pa tako ne pridejo do izraza.

Foto Nik Rovan

Delo, ki v okviru polzačasne razstave pozitivno preseneča, je subtilna stenska risba Mihe Štruklja, razstavljena v kletnih prostorih, ob lično izdelanih garderobnih omaricah. Risba, s svinčnikom in ogljem narisana na beton, se razteza po vsej steni, upodablja pa notranjo konstrukcijo Cukrarne. Tako kot druge Štrukljeve podobe, ki so v občutno manjšem formatu razstavljene v nadstropju galerije, je Reminiscenca – Cukrarna ustvarjena na podlagi fotografije, ki jo je avtor posnel med prenovo. Njegovo poigravanje s perspektivo in načrtno upodabljanje stavbnega skeleta kot krhkega se zadovoljivo manifestirata v monumentalnem delu, ki se v nasprotju z ostalimi deli oblikovno in praktično zlije s konceptom nastajanja in gradnje Cukrarne.

Nobenega dvoma ni, da lahko Cukrarna množico navduši z vabljivo in mogočno arhitekturo ter inovativno prenovljeno notranjostjo. Ravno ta veličastnost in opevanje sodobnih, predvsem pa velikih novih razstavnih prostorov privedeta do visokih pričakovanj, da bo sleherno delo – skupaj s sporočilom in idejo, ki stojita za njim – primerno umeščeno vanje. Ta naloga ni preprosta, neuspeh pa je mestoma viden že na prvi skupinski razstavi, saj se številna dela ali njihova umeščenost v prostor in medsebojne odnose izkaže kot neizrazita in suhoparna. Posamezna dela navdušujejo in prispevajo k zastavljenemu konceptu preizpraševanja in vrednotenja spomina in časa, spet druga so zaradi nejasne vsebine ali neprimerne umeščenosti v prostor nekoliko razvodenela in irelevantna; malce konfuzen pa je tudi preplet aktualne in polzačasne razstave. Vsebina glavnine del je občutno melanholična in v povezavi z razburkano zgodovino Cukrarne igra na gledalčeva čustva in refleksijo lastne eksistence. Za ploden ogled razstave je nujen (sicer lično oblikovan in primerno strnjen) obrazstavni letak-vodič, ki je v nasprotju z obsežnim, a žal ne tudi poučnim katalogom razstave veliko bolj informativen in vsebinsko smiseln. Ne preseneča, da se ob tako velikem, nesramno dragem in dolgo načrtovanem projektu, kot je Cukrarna, porajajo dvomi, predvsem pa strahovi, da ne bo kos svoji veličastnosti in programskim ciljem. Prostor je velik in treba ga bo zapolniti z dobrimi, raznolikimi razstavami in dogodki, na katerih ne bodo vedno prevladovali tuji ustvarjalci. Zlasti pa bo treba prostor zapolniti z obiskovalci, saj skrita bojazen pred osamelimi galerijskimi prostori še vedno upravičeno ždi v srčiki kulturnih vozlišč sodobne umetnosti. V duhu družbenega trenda nezadovoljstva in apatičnosti žal niti prostor, kot je Cukrarna, ni kultura per se, pač pa še ena od kulturnih institucij, ki bodo za uspešnost svoje vizije in programa najverjetneje pošteno garale. Ob trenutnem vsesplošnem pomanjkanju optimizma vseeno močno upamo, da bo Cukrarna izkoristila svoj potencial in svežo energijo pogosteje usmerila v domačo produkcijo.


Lektorirala: Nataša Martina Pintarič


Članek je nastal v sklopu delavnice kritiškega pisanja Kritična misel (mentor: Miha Colner).

Projekt Kritična misel se odvija v partnerstvu med Galerijo Božidar Jakac in Loškim muzejem ter v sodelovanju s portalom Koridor – Križišča umetnosti in Radiem Študent. 

Foto Nik Rovan