Kritična misel: Naj pismo ne ostane zapečateno

EKO 8, Mednarodni trienale umetnost in okolje / Pismo za prihodnost 

Kdaj: od 21. maj do 18. julij 2021  Kje: Nekdanja tovarna MTT Umetnice in umetniki: Allora & Calzadilla, Lucien Anderson, Manca Bajec, Maxime Berthou & Mark Požlep, James Bridle & Navine G. Khan-Dossos, Kara Chin, Jasmina Cibic, Marcus Coates, William Cobbing, Vadim Fiškin, Laura Harrington, Stane Jagodič, Mikhail Karikis, Janja Kosi, Harley Kuyck-Cohen, Polonca Lovšin, Yoko Ono, Antonis Pittas, Marjetica Potrč, Nina Slejko Blom & Conny Blom, ScanLAB Projects, Danae Stratou, Emilija Škarnulytė, Marko Tadić, Jimmy Turrell, Chris Watson
Umetniški vodja: Alessandro Vincentelli 

Umetnostna galerija Maribor (UGM) je v kompleksu nekdanje Mariborske tekstilne tovarne (MTT) v Melju po 15 letih ponovno priredila Mednarodni trienale umetnost in okolje EKO, tokrat že njegovo 8. izvedbo. Maribor obuditev trienala krvavo potrebuje, se je šušljalo z nič kaj skritimi očitki, da je štajerska prestolnica tudi (in še posebej?) v smislu umetniških manifestacij le zaspani brat državne prestolnice Ljubljane. Trienale je bil ustanovljen leta 1980, zadnja izvedba pa se je pod okriljem mednarodne mreže kustosov in umetniških institucij srednje in vzhodne Evrope Continental Breakfast odvila davnega leta 2006. V vmesnem času so okoljska vprašanja postala še bolj pereča; predvsem se je povečalo zavedanje o nujnosti varovanja okolja, kar pa se trenutno še ne prenaša v prakso s pretirano stimulativno hitrostjo. Morda je obuditev trienala bolj kot mesto Maribor potrebovala celotna, zgolj pregovorno zelena dežela, ukleščena med nič kaj bolj okoljsko ozaveščene sosede. Če prisluhnemo vse glasnejšim, a – ironično – še zmerom preslišanim klicem k večji pazljivosti in odgovornosti v odnosu do okolja in skrbi zanj, je okrepitev že obstoječih umetniških pobud, ki se posvečajo tej temi, zares nujna. EKO 8 namreč raziskuje stičišča med trenutnimi družbeno-ekonomskimi izzivi, pomembnostjo ozaveščanja in pobud za kolektivno akcijo ter postkolonialno globalizacijo. Naslov trienala Pismo za prihodnost je, kot pravi njegov umetniški vodja in kustos Alessandro Vincentelli, poziv, naj začnemo razmišljati zunaj sedanjosti. Morda pa osrednji naslovnik pisma ne bi smel biti človek prihodnosti. Prejeti bi ga bilo treba danes, v tem trenutku. EKO 8 je opozorilno (in skorajda grozilno) pismo egoistični in kratkovidni sedanjosti. 

Tudi izbira lokacije se ne zdi naključna. MTT, ki je nastala z združevanjem predvojnih tekstilnih tovarn in je bila svojčas največja tekstilna tovarna v Jugoslaviji (velika je impresivnih 44.000 kvadratnih metrov), je simbol postindustrijske dobe v Evropi. Z združevanjem projektov predstavljenih umetnikov in tistega, kar pritiče umeščenosti trienala v izmozgano tovarno, ponudi obsežna skupinska razstava potopitev v ekološko katastrofo sedanjosti (in prihodnosti). A vrnimo se na začetek. Ob vstopu v staro mariborsko fabriko nos nemudoma napolni vonj po industriji; pa ne toliko po kemiji, ki je tukaj že leta ni na spregled, temveč po praznini delovnih hal, po odpadajočem ometu, po prepihu in po vsem, kar ta prinaša s seboj. Kar je mesto Maribor leta in leta prepuščalo naključju in (ne)milosti podnebja, umetnost leta 2021 končno uporabi sebi v prid. Poleg vizualnosti je za celotno razstavo osrednjega pomena predvsem zvok, ki v praznih prostorih z visokimi stropi dobro odzvanja; tudi večje zvočne jakosti posameznih inštalacij so uspešno medsebojno usklajene, prepletajoče in dopolnjujoče se. Natančneje: med sprehodom po diagonali prvega izmed dveh večjih razstavnih prostorov je na njegovem drugem koncu moč naleteti na nov svet, na nov zvok, medtem ko je še vedno slišen tihi zven umetniških del iz nasprotnega kota dvorane. Še konkretneje: če ob prihodu po ušesu udari tolčenje gline, ki jo britanski umetnik William Cobbing na svojstven način predstavlja v seriji videov, čez nekaj korakov v bobnič kljunejo izumirajoče papige Velike tišine umetniškega tandema Allora & Calzadilla. Medsebojno prepletenost zvoka na trienalu lahko lahko metaforično povežemo s samo naravo globalizacije – tudi v pretežno odprtem prostoru, naj gre za tovarno v Melju ali za planet Zemlja, je nemogoče ubežati tistemu, kar se je že zgodilo; tistemu, kar je človeštvo že zagrešilo. Tovarniški kompleks se je tudi po tej plati nedvomno izkazal za priročnega. V razmrcvarjenem okolju, ki razpada in je degradirano, rešitev pa ni na vidiku, se trienale kaže kot oaza – morda edina oaza sredi puščave brezbrižnosti in vdanosti v usodo. 

Prav Cobbingovo delo daje obiskovalcu že na začetku občutek, da je v tesnem prostoru ujet z nezdravljenim shizofrenikom, ki se ne zmore umiriti. Serija videov z naslovom Will.I.am prikazuje umetnikove udarce po lastni glavi, ki je obdana z neobdelano glino, in s tem ponazarja krhko stanje človeške vrste (morda pa tudi njeno praznoglavost). Glina se upogiba in vdaja, človeška roka pa kot utelešenje moči in surovosti ne odneha. Posnetki vzbujajo tesnobo, ki nas pospremi v nadaljevanje razstave; to je legitimna pozicija in čustveno stanje, ki bi ga bilo v odnosu do obdelave prvinskih materialov, kot je denimo glina – tako pri pridobivanju in predelavi kot pri uporabi – moč zavzeti pogosteje. Je podobno »nemočna« tudi prst, ko po njej udrihamo z betonom in ko jo krotimo s kemikalijami? Cobbingovo nadrealistično performativno delo, v katerem protagonist v ponavljajočih se ciklih skorajda kompulzivno manipulira s čistim materialom, napeljuje prav na to. Vrh trienala je nadalje mogoče mirno iskati v prostorski postavitvi Preje spomina umetnice Danae Stratou, ki se tudi najbolj neposredno povezuje z lokacijo razstave. Na tleh so izpostavljene sledi tekstilnih strojev na njihovem prvotnem mestu in v naravni velikosti, obrisi pa so napolnjeni z nepredelano soljo, saj avtorica ugotavlja, da se ta surovina pogosto uporablja pri čiščenju tekstilnih vlaken. Vizualno komponento dopolnjuje zvočna kulisa, v kateri so ob zvokih starih predilnih strojev in nekdanjih delavcev tovarne, ki govorijo o svojih spominih na proizvodnjo, prisotni tudi zvoki premikajoče se ledene gore v antarktičnem oceanu; prepletenost zvokov strojev in drsenja ledu ter človeškega glasu je v začetku slišna v mehaničnem prekinjanju gladkega drsenja ledene gore. Slednje spominja na zvok, ki ga slišimo, ko si na uho prislonimo školjčno lupino. Zvok se nato ojača; če je na začetku odmev drsenja nežen, postopoma postaja vse bolj napet in intenziven. Zaokroženost je prepričljiva. Svoje pa spet prispeva nekdanja tovarna, katere tla se na določenih mestih dvigujejo kot kakšna travniška krtina. Čutiti je skorajšnji propad. 

Danes je pogosto videti, da preteklost za sodobnega človeka ni več zgolj neka »skupna prtljaga«, ki si jo je smiselno naložiti, temveč prej nekakšna nekoristna utež, ki ga ali jo upočasnjuje. Tovrstno vzvišeno držo do preteklosti in do že ustvarjenega razstava EKO 8 nedvomno presega. To denimo dokazuje film Strupi Maka Sajka, ki je nastal že leta 1964, brez vsakršne misli na »podnebno pravičnost« in sorodna gibanja. V 14-minutnem digitaliziranem kratkem dokumentarnem filmu Sajko pokaže zadušljive, skorajda groteskne valove plina in dima, ki se valijo v nebo, prizore izpustov odpadne tekočine v reke, prašnih tovarniških poslopij, peneče se vode, odlaganja gradbenega materiala v naravo in pogina živali zaradi onesnaževanja. To je prikaz druge plati napredka in industrializacije v povojnem obdobju. Med potovanji po Sloveniji je Sajko namreč zaznaval spremembe v naravi – voda je dobivala rdečkaste odtenke, vrhov Pohorja pa ni bilo več mogoče uzreti zaradi smoga v ozračju. Film bi lahko tudi samostojno razumeli kot pismo za prihodnost; kot pismo, ki nam ga je Sajko ponudil že pred mnogimi leti, a smo ga takrat morda razumeli na drugačen način. Danes ga lahko še bolj neposredno povezujemo z davkom, ki ga je proces industrializacije terjal od okolja. 

S prepletom okoljske krize in postkolonialne globalizacije EKO 8 naslavlja tudi vprašanja migracij, ki danes niso več tesno prepletene le z družbenimi trenji, temveč vse pogosteje tudi s podnebnimi spremembami. Marjetica Potrč s stensko risbo Nomadi naseljujejo otoke, priseljenci gradijo zidove (2016) naslavlja vlogo znanja in praks avtohtonega prebivalstva v sodobnem svetu ter kaže na nujo po sodelovanju med tem, kar prihaja, in tem, kar je že bilo. Obenem kaže na nujnost vzpostavljanja komunikacije med domorodci in priseljenci. Risbe so diagrami in prikazujejo pot, ki jo opravi neko znanje skozi čas; prikazujejo, kako se človek s pretokom znanja preobraža in kako ga novo znanje, pridobljeno med interakcijo s staroselskimi ljudstvi, ki so preživela kolonializem in kapitalizem, sooblikuje. V središče risbe je postavljena podoba, ki bi jo lahko brali tudi kot simbol plodnosti (zaobljene polkroge pa kot prsi, ki kot izvor napajajo človeštvo in poganjajo njegovo preobrazbo). Iz plodnega središča v valovih izhajajo podobe ljudi, ki se vztrajno premikajo oziroma migrirajo. Z ozirom na omenjeno nujo po sodelovanju že nastalega in prihajajočega predstavlja tudi to delo pomemben prispevek k trienalu, a hkrati odpira tudi pomembna vprašanja. Tako na primer ni jasno, zakaj umetnica ob risbah našteva ljudstva, ki so se jim nekoč (ali se jim še vedno) dogajale krivice, kot tudi ljudstva, s katerimi bi bilo pri pridobivanju in prenašanju znanja treba sodelovati, in tista, katerih znanje ostaja zapostavljeno; avtorica tako našteva Jude, Palestince, aborigine, pa ekonomske »migrante« in vojne »begunce«, ter ugotavlja, da so vsi našteti nomadi, skupna pa jim je želja po varnosti. Družbeno angažirana plat umetnosti je v kontekstu ekološke krize seveda dobrodošla, še več, neizogibna je! Vendar se zdi, da Potrč v svoji risbi meri predvsem na faktor »humanizma« in »solidarnosti«, ki pa v človekovem odnosu do narave tako pogosto umanjka. Vprašanje je, kako je torej pomik »od človeka«, premik onstran antropocentričnega pogleda, mogoče doseči prav z osredotočenjem na človeške žrtve. Odgovor na to ponuja preostanek razstave, ki subtilno namiguje na to, da ni nedolžnih. Prav vsi ljudje in prav vsa ljudstva so – bolj ali manj – prispevala k opustošenju planeta Zemlja. 

Trienale problematiko okoljske krize zajema dokaj celovito. Ne osredotoča se le na človeka, temveč tudi na druga živa bitja in naravne danosti, ki so v vsakdanjem diskurzu o okoljski krizi pogosto prezrte in zapostavljene. Človek in njegove bolečine končno niso v središču pozornosti. Namesto tega sta posebna pozornost in skrb namenjeni denimo ledenikom, ki razstavi z naslovom Pismo za prihodnost ponujajo tudi vsebinsko oporo – razstava namreč izhaja iz spominske plošče, s katero so Islandci zaznamovali trenutek ob izgubi ledenika. Trienale torej ozavešča o dejstvu, da človek ni edini, sploh pa ne edini relevantni su-/objekt, ki bo ob dodatnem poslabšanju okoljskega stanja neizbežno pogubljen. To ni zanemarljivo. 

Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Nataša Martina Pintarič

Članek je nastal v sklopu delavnice kritiškega pisanja Kritična misel (mentor: Miha Colner).

Projekt Kritična misel se odvija v partnerstvu med Galerijo Božidar Jakac in Loškim muzejem ter v sodelovanju s portalom Koridor – Križišča umetnosti in Radiem Študent.