13. 11. 2021 / Kritika / Podobe

Kritična misel: Alexandra Rose Howland: Leave and Let Us Go

Kje: Galerija Foam, Amsterdam, Nizozemska
Kdaj: 17. september – 5. december 2021
Kuratorica: Mirjam Kooiman

V amsterdamski galeriji FOAM se je 17. septembra odprla razstava, ki do Iraka vzpostavlja precej drugačen odnos, kot smo ga vajeni preko pogosto tragično nastrojenih medijev. Umetnica Alexandra Rose Howland, ki že skoraj desetletje sodeluje s publikacijami, kot so National Geographic, The New York Times in Le Monde, tokrat s kolažiranjem fotografij in videov iz več kot petdesetih zornih kotov, usmerjenih v Irak, podaja alternativni pristop k običajnim, vojaško dominantnim prikazom konfliktnih območij. Državo predstavlja ne zgolj kot vojno cono, temveč kot prostor raznolikih ljudi, življenjskih slogov in vsakdanov v odnosu do nenehnega uveljavljanja tujih želja in zahtev. 

Razstava se začne na steni ob stopnicah v prvo nadstropje galerije, nato pa z vsakim korakom razvija zgodbo s stene na steno, kot srednjeveške tapiserije, vse do vrat v zgornjo sobo, kjer eksplodira v eklektičnosti zvokov, barv in motivov. Tik pred vhodom je na kovinski plošči zapisan odlomek iz pesmi Aye Mansour z naslovom I Dream of My Homeland (Sanjam o svoji domovini), ki z besedami, tako oddaljenimi od realnosti mnogih izmed nas, opisuje dihotomijo brezmejnih sanj in krute realnosti, ki gledalca popolnoma razoroži v naslednji sobi. Kar je za nekoga fikcija, je lahko za drugega resničnost.

Kot povezovalni element razstave je Alexandra uporabila fotografije, posnete z namenom dokumentacije poti med pretežno mirnim Erbilom ter med Mosulom, ki je še do nedavnega veljal za ISIS-ov kalifat v Iraku. Razdaljo 88 kilometrov je umetnica prepotovala na strehi avtomobila, kjer je vsake 3 sekunde posnela fotografijo in na koncu vse zbrane fotografije sestavila v dolgo panoramo, katere izsek (zaključek poti z mosulsko mošejo) je prikazan na stenah galerije. Za razstavo je nato nanj pripela več sto fotografij in videov, zbranih iz arhivov več kot 50 Iračanov, ki prikazujejo svoj vsakdan v konstantnem redefiniranju normale življenja. Skozi fragmente spominov tako proseva simbolični ponovni začetek, rekonstrukcija mošeje v Mosulu, ki je bila porušena v skoraj leto dni dolgem spopadu za prevzem mesta iz rok Islamske države. 

Grozote vojne se tako mešajo s Snapchat videi, posnetki z zabav in selfiji, ki skupaj s prepoznavnimi pop hiti, kot je X Nicky Jam in J. Balvina, ustvarjajo izjemno nerazložljivo, vendar utesnjujočo atmosfero. Predvsem zvok, ki je zaradi videov ves čas prisoten v ozadju, postavi situacijo v novo luč, saj se za razliko od slik, ki smo jih vajeni gledati preko raznih medijev, ne ujema s tem, kar nam je znano. Namesto na razumskem se gledalca dotakne na čustvenem nivoju – in zadene. 

Alexandra, ki se je leta 2017 preselila v Irak, da bi lahko iz prve roke portretirala in razumela ljudi v conah konflikta, tako z vključitvijo tujih in lastnih fotografij predstavi spekter pogledov, ki skupaj krojijo eno sliko, dodatno interpretirano skozi oči gledalca. S tem prikazuje, da percepcija ni enoznačna, da odgovori niso enostranski. Pripovedno moč iz rok tujih medijev povrne Iračanom, čeprav je kompozicija na koncu še zmeraj njena, saj avtorica s selekcioniranjem fotografij in izsekov za razstavo avtomatsko tudi usmerja in s tem podaja določeno vrsto interpretacij. Čeprav je to do neke mere neizogibno, Alexandra dejstva ne jemlje kot izgovor, ravno nasprotno – pretežni del glasu da domačinom, da Irak prikažejo skozi življenje, ki ga živijo, in ne, kot bi ga nujno želeli videti oni sami ali pa spektakla lačna publika. 

V tem kontekstu je pomembno spomniti na v kritikah ničkolikokrat omenjen (a pogosto pozabljen) esej Zoper interpretacijo pisateljice, filozofinje in aktivistke Susan Sontag, ki nas opominja na nevarnost sklepov na podlagi vzorcev, izvzetih iz konteksta, ne da bi upoštevali celotno sliko. Prikaz ruševin in vojakov kot Iraka bi bil vsekakor stereotip, še huje, potrdil bi to, kar kot gledalci mislimo, da že tako ali tako vemo. Prikaz prvega kot dela države, kot med drugim, enega izmed ali tudi, pa predstavlja realnost brez hkratnega reduciranja njene kompleksnosti. In prav zato se je toliko ljudi odločilo deliti svojo intimo z več tisoč (neznanimi) obiskovalci – želeli so pokazati, da je Irak več.

Država je v vojni že precej generacij, pa vendar nikoli ne pomislimo, da kot območje s površino skoraj 440.000 km² variira v količini nasilja po različnih predelih in da ljudje tudi tam, prav tako kot pri nas, živijo svoj »normalni« vsakdan. Posnetki z zabav in selfiji s filtri so poskušali prikazati prav to, da realnost sestoji iz več aspektov in da je pomembno dati enakovreden glas tudi tistim, ki zaradi vsakodnevnosti morda ne delujejo spektakularno, so pa prav tako velik del življenja dotične kulture. 

Nenehne invazije z raznolikostjo imen, prepričanj in obrazov, vendar s podobnostjo v stopnji nasilja, neomajno podirajo vse, kar prebivalci vztrajno gradijo – znova in znova, kot rušilni veter, ki ga pričakuješ, vendar nikoli ne veš, kdaj bo zapihal in s kakšno močjo. Medtem pa živiš. In razstava Live and Let Us Go prikazuje prav to, hkrati pa iz rok tujih medijev in fotografov predaja glas in s tem moč prebivalcem, da nam svojo realnost predstavijo, kot jo vidijo (in živijo) sami.  

Eden izmed ključnih delov razstave je naslov. Leave and Let Us Go (Pojdi, nas pa pusti) izraža naveličanost prebivalcev, katerih država je bila ugrabljena s strani tuje politike, uporabljena kot poligon za merjenje moči in večkrat oportunistično okupirana v imenu »demokracije« (= gosta, temnorjava, vnetljiva tekočina) ter kasneje zavržena, ko interesa zanjo ni več. Tako kot vrtčevski otroci, ki si prijatelje izbirajo na podlagi njihovih igrač, kasneje pa jim ni več mar, se tudi politika tukaj ne ozira na moralo, etiko in obljube, še manj pa na grozljive posledice, ki jih pusti za sabo. Ni ji treba, ker ve, da bo naredila vse, da je te posledice ne bodo dosegle. Meja, vizum, zid.

Še toliko večjo težo ima delo v oziru na nedavni umik ameriških vojakov iz Afganistana – Bidnov »konec vojne«, ki jo mnogi prebivalci Bližnjega vzhoda vidijo kot začeto s strani prav taistih samozvanih odrešenikov. Pomesti pred svojim pragom je nauk Alexandrine pripovedke, ki pa to ni, saj je še kako resnična. Morda bi lahko v prihodnje v konvoj vojske vključili potujočo knjižnico ter za vojake in njihove nadrejene uvedli domače branje Malega princa za lahko noč, da bi bolje razumeli to osnovno človeškost, o kateri pogosto pokroviteljsko učimo otroke, pravzaprav pa bi morali odrasle. Naj zveni še tako naivno, ampak morda potem nihče več ne bi želel “pomagati”, vsaj ne na način, kot ga razume Amerika.1

Socialna omrežja, vplivneži in razne pristranske medijske platforme imajo zaradi svetlobne hitrosti širjenja novic in branosti neverjetno (pre)moč pri oblikovanju pogleda posameznika na svet. Žal ob tem tistim, ki poskušajo problematike, kot so konflikti, prikazati drugače (večstransko, širše in s predajo mikrofona v roke oškodovanim), ne preostane veliko možnosti za izraz. Zaradi tega je še toliko bolj pomembno, da svetovno uveljavljene in prepoznavne kulturne institucije, kot je FOAM, preko umetnikov in umetnic omogočajo glas tistim, ki jim je sicer odvzet, in prikažejo to, kar sicer ostaja skrito. Za Alexandro Rose Howland umetnost tako ni le izraz, temveč predvsem orodje etičnega in političnega delovanja ter s tem eden izmed korakov v pravo smer.


  1. vmešavanje v politiko tuje države, še posebej s strani Združenih držav Amerike, pogosto poteka pod pretvezo pomoči

Lektoriral: Grega Pignar


Projekt Kritična misel se odvija v partnerstvu med Galerijo Božidar Jakac in Loškim muzejem ter v sodelovanju s portalom Koridor – Križišča umetnosti in Radiem Študent.