Kranj Foto Fest 2025
Razstavni format: Festival sodobne fotografije
Datum: 27. 8. 2025–27. 9. 2025
Kraj: Več lokacij znotraj starega mestnega jedra Kranja
Razstavljajoči umetiki_ce: Balázs Turós, Pasha Kritchko, Matic Zorman, Sara Meneses Cuapio, Emilia Martin, Marcia Beltrão, Simon Chang, Joseph Ladrón de Guevara Coca, Mohamed Hassan, Marcin Kruk, Ludovica Limido, Chrystel Mukeba, Alejandra Orosco, Laura Pannack, Luuk van Raamsdonk, Zsófia Sivák, Marianne & Katarzyna Wasowska, Matevž Čebašek, Manja Finžgar, Lara Frelih, Nal Kocjan, Luka Kostanjevec, Maša Pirc
Umetniško vodenje: Fernanda Prado Verčič, Tereza Kozinc
Ekipa festivala: Mark Breznik, Roman Rus, Urša Culiberg, Ela Elizabeta Romih
Mentor mentorskega programa: Jošt Franko
Kranj je s koncem letošnjega poletja zaživel v festivalski preobleki. Ulice umirjene gorenjske prestolnice je obarvala sodobna fotografija, ki se je prikradla v prenekatero poro mestne infrastrukture; fotografske razstave so ponekod opredeljevale, drugod pa sramežljivo dopolnjevale urbano krajino. Kranj Foto Fest 2025, mednarodni festival sodobne fotografije, se je razširil preko mestnih parkov, ulic, prehodov, stavbnih obokov in plakatov, napolnil je galerije in muzeje, nenazadnje pa je svoj pečat pustil na železniški postaji, v kavarnah in barih, ter se naselil v naravno krajino tamkajšnjega kanjona in obrežja reke Kokre.
Festival, ki svoj razstavni program vsako leto oblikuje na podlagi izbranih projektov javnega razpisa, je z letošnjo edicijo gostil širok mednarodni nabor sodobnih ustvarjalcev s področja fotografije. Tako kot leto poprej tudi letošnja izvedba ni imela vnaprej zastavljenih vsebinskih omejitev, k sodelovanju pa so bili povabljeni domači in tuji, tako perspektivni kot uveljavljeni umetniki. Žirija je med več kot tisoč prijavami izbrala petnajst projektov za predstavitev na festivalu, vključno z dvema zmagovalnima deloma, enim priznanjem s posebno omembo in dvanajstimi finalisti. Izbranim projektom, prikazanim na festivalu, sta se pridružila dva povabljena umetnika in šest ustvarjalcev, ki so se udeležili petmesečnega mentorskega programa, ter so s pomočjo festivalske ekipe kurirali lastne razstave na različnih prizoriščih po mestu. Med avgustom in septembrom si je bilo v okviru festivala tako mogoče ogledati kar triindvajset razstav sodobne fotografije, ki jih je v uvodnem tednu spremil bogat program delavnic, pogovorov, projekcij, koncertov in vodenih ogledov.
Odločitev, da razpis ne bo narekoval tematike festivala, se je sprva zdela nenavadna, saj bi odprt program lahko v gledalcu pustil vtis nepremišljenosti, naključnosti ali določeno praznino. Kljub navidezni odsotnosti tematskega okvira tudi letošnjo edicijo festivala povezuje nekakšna notranja logika, saj izbrane vsebine komunicirajo nujnost obravnave, aktualnost in negotovo realnost v svetu, ki nas obdaja. Podobno povzema tudi ustanoviteljica in umetniška vodja festivala Fernanda Prado Verčič v uvodniku kataloga Foto Kranj Festa 2025: »Ker ni bilo tematskih omejitev, so prijave postale barometer našega nemirnega časa.« Namera festivala je, da: »izzove prevladujoče narative in spodbuja pomenljiv dialog – ustvarja prostor za zgodbe, ki jih je treba videti in slišati,« kar mu več kot uspeva, saj izbrani in povabljeni umetniki odpirajo pereče in aktualne družbeno-politične problematike, hkrati pa namenjajo prostor osebnim, notranjim stiskam posameznikov, ki odsevajo zunanji kaos.
Med predstavljenim močno izstopa projekt povabljenega umetnika Matica Zormana: Pisma iz Gaze (2010–2025), ne zaradi estetske, izvedbene ali produkcijske vrednosti, temveč zaradi vsebinske teže, sporočilnosti. Razstava slovenskega umetnika je taktno in simbolično posrečeno umeščena na enega izmed osrednjih trgov starega mestnega jedra, in sicer med katedralo in mestno gledališče. Tam se pogled mimoidočega lahko vsaj za trenutek ustavi na podobah, ki širijo vest o nehumanosti in krivicah, ki jih doživlja palestinsko ljudstvo. Kljub njegovi umeščenosti v strogo mestno jedro bi projekt takšne magnitude in pomena vendarle zahteval vidnejšo pozicijo. Hkrati je pri njem pogrešati vizualno subtilnejšo prezentacijo, saj bi kot tak užival večjo moč sporočilnosti in imel izrazitejši učinek na gledalca. Projekt bi si zaslužil enako prodorne in monumentalne prezentacije, kakršne je bila deležna še ena izjemna serija fotografij z naslovom Pot iz šole domov, delo umetnice Laure Pannack. Njene fotografije na prosojnih panojih, lebdeče med Plečnikovimi arkadami, so obiskovalca sprejele skozi Plečnikov veličastni vhod v mesto in pri tem tvorile eleganten dialog z arhitekturo. Sive tone urbane okolice so obarvali živobarvni portreti, ki spremljajo življenje otrok z ulic Južnoafriške republike, prostora, ki je še vedno močno zaznamovan s strani preteklosti. Zgodb o bivanju v postapartheidski Afriki umetnica ne razkriva sama, temveč jih pripoveduje skupaj z otroki, ki vsakodnevno občutijo in živijo posledice zgodovine; posledice dejanj predhodnih generacij.
Stiska kot posledica političnih razprtij je bila poleg omenjenih razstav osrednja tema več projektov na festivalu. Tudi Pasha Kritchko, en izmed dveh prejemnikov zmagovalnega priznanja žirije, v svojem projektu Zemljevid spominov raziskuje, beleži in s širšo javnostjo deli resnico o trenutnih političnih razmerah v Belorusiji. Pri tem se ne omejuje na en sam prostor, temveč skuša zaobjeti, kako družbeni razkol vpliva na vse vidike posameznikovega življenja. Naj bo to v javnem prostoru, na protestih, množičnih vstajah ali pa v intimi doma portretiranca. Razpršena postavitev fotografij v stolpu Škrlovec upošteva danosti izbranega prostora, ki veleva krožen ogled, hkrati pa obvladuje igro svetlobe in sence, ki jo narekujejo velike okenske odprtine stolpa.
Izpostaviti velja tudi drugega zmagovalca letošnjega Foto Festa, Balàsza Turósa, ki je navdušil s projektom Narava stvari. Madžarski fotograf iz podob, ujetih v objektiv, izvablja notranje kontemplativno, čutno ozračje. Portreti oseb, stvari in živali govorijo o minevanju, ranljivosti in vztrajnemu toku življenja. Pri tem pa iz njih ni čutiti tesnobe ob zavedanju končnosti, ravno nasprotno, te sevajo nekakšen zen in pomirjenost s tiho kontinuiteto bivanja. Za razliko od samih fotografij, postavitev v Mestni hiši ni nudila nobenega presežka, je pa bila produkcijsko vsekakor sprejemljivejša od razstave, ki si jo je bilo mogoče ogledati v kletnih prostorih stavbe. Umestitev projekta Mohameda Hassana je bila konceptualno premišljena in posrečena. Razstava Naša skrivna soba odpira nov, osebno obarvan pogled fotografa na javnosti skrite, nerazumljene duševne stiske posameznikov, ki ostajajo brez zunanje pomoči, vendar izbira nosilca žal ni bila primerna za kljubovanje vlažnim kletnim prostorom, papirnata podlaga fotografij je bila vidno zgubana, dela pa do neke mere uničena. Podobno problematična je bila predstavitev nekaterih fotografskih del v kanjonu reke Kokre, kjer so nekatera dela žal podlegla vremenu in naravnim danostim.
Kljub nekaterim spodrsljajem, ki se jim je pri umeščanju fotografije v naravno okolje le težko izogniti, razširitev programa v naravo obiskovalcu nudi novo dimenzijo izkušnje. Tudi razstavljena dela, obdana z bujnim zelenjem, tu delujejo v interakciji z enkrat tihim drsenjem in drugič glasnim bučanjem reke, z raznolikim se rastlinjem, svetlobo in senco. Njihov razstavni prostor se tako spreminja z vsako uro in z novim vremenskim pojavom, izkustvo umetnosti v kanjonu reke Kokre, pa je s tem razlogom edinstveno.
Med izbranimi predstavitvami letošnjega Kranj Foto Festa je bila še vrsta vsebinsko kot tudi estetsko prepričljivih projektov, ki so bili več kot vredni ogleda. Kljub velikemu številu predstavitev je bil nabor obvladljiv in si ga je bilo brez težav mogoče ogledati v enodnevnem izletu v gorenjsko prestolnico. Ne le posamezni projekti, cel festival učinkuje kot prepričljiva celota, ki v Kranju enkrat letno ponudi kakovosten zbir mednarodne produkcije sodobne fotografije.
Uredila: Jernej Čuček Gerbec in Maša Žekš
Lektorirala: Saška Maček
Besedilo je del avtorskega projekta EMFAZNA ZALEDJA, ki nastaja v sodelovanju s platformo Koridor. Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo.
