KORZET V EDNINI?
Naslov razstave: Od korzeta do žaketa Oblačilni videz Ljubljančanov, 1850–1950
Avtorica razstavnega projekta: Mojca Ferle
Datum: 11. 4. 2024–23. 2. 2025
Kraj: Mestni muzej Ljubljana
‘Obleka naredi človeka’ je pregovor, ki je močno zaznamoval ljubljansko meščanstvo v obdobju med 1850 in 1950. Razstava z naslovom Od korzeta do žaketa poleg kulture oblačenja tvori rdečo nit preteklega trajnostnega ravnanja z oblačili, začenši pri materialih in izdelavi. Reinterpretacijo pa ponujata spremljajoči razstavi mladih modnih ustvarjalcev Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana (Izziv: včeraj jutrišnjega dne) in Fakultete za dizajn (LJBLJČN/ČRNA).
Uvertura v nabor okrog 450 muzealij je ambientalna postavitev dveh delavnic, ki pričata o tem, kako so oblačila nekoč nastajala: pod rokami spretnih modistk in natančnih krojačev. Gre za obrti, ki sta se razvili v času, ko so veljala stroga etiketa in oblačila kot pokazatelj družbenega stanu. Sicer so ženske smele šivati za domačo rabo, poklicno pa so se z modo v 19. stoletju lahko ukvarjale le modistke, ustvarjalke in dizajnerke klobukov ter drugih damskih modnih dodatkov. Kot veja klobučarjev je obrt živela in dihala s takratno družbeno ureditvijo, ki je v mestni dialog vnesla besedi ‘dama’ in ‘gospod’. Razstavni panoji razkrivajo, da je vse do druge svetovne vojne v Ljubljani modistovska obrt cvetela, saj je bilo v prestolnici kar 50 modistk, ki so skupaj s pomočnicami in vajenkami ustvarjale kose po najnovejših smernicah dunajskih modnih časopisov. Antonija Uranjek, Mimi Sark in Vera Mlakar so le nekatere izmed znanih Ljubljanskih modistk; gospa Marija (Mimi) Dobnikar pa ima kot poslednja še danes aktivna ustvarjalka te obrti posebno mesto na razstavi, čeprav v letošnjem letu zapira vrata svojega salona na Trubarjevi ulici. V prvem prostoru se namreč nahaja ekran s posnetkom, na katerem Marija (Mimi) Dobnikar pripoveduje o postopku oblikovanja damskega klobuka: vse od tehnike do osnovnih pripomočkov (likalnika, krtače, raznolikih kamnitih kalupov glede na tip pokrivala – baretka, slamnik itd.), ki so izpostavljeni v vitrinah. Izdelava polizdelkov (tulcev iz polsti) pa je vključevala tudi okraske, med katerimi so najštevilčnejše predstavljeni cvetlični motivi in perje, ki so bili izjemno priljubljeni.
Višek povpraševanja po drugi svetovni vojni začne zamirati, vzporedno z upadom zanimanja za modna pokrivala in nezaželenostjo meščanskih manir. Obdrži pa se krojaštvo, ki vse do sredine 19. stoletja deluje kot moški ceh, leta 1902 pa zabeležijo prve ženske krojačice. Vpogled v interier tipične krojaške delavnice razkriva šiviljsko mizico za vajenca, manjšo in ločeno od tiste za krojenje, ki jo je uporabljal mojster. Vsaka je imela tudi kabino za preoblačenje in peč za gretje delavnice in uporabo likalnika, če le-ta ni imel odprtine za žerjavico. Modistke in krojači so tako Ljubljančanom in Ljubljančankam ponujali izdelavo po meri, ki je bila unikatna in trajnostna, saj so kose lahko predelali oz. drugače okrasili. S tehnološkim napredkom se razvijejo šiviljski stroji; tiste ‘prve’, ki delujejo na nožni ali ročni pogon, pa si lahko podrobneje ogledamo na razstavi.
Nadaljevalni razstavni opus prepleta morda bolj netipičen prikaz oblačil, saj v večini niso zaščitena z vitrinami, zaradi česar omogočajo natančnejši ogled materiala in detajlov. Še več, razkrite so tri takratne tradicionalne oblačilne prakse, ki se dotikajo večjih življenjskih mejnikov. Pod izvirnim segmentom Od krsta do krste je moč najti primerke oblačil za krst in žalne oprave, predvidene za zadnje slovo, ki pričajo tudi o religijski strukturi stare Ljubljane. Po stari evangeličanski šegi je bil vrhnji del krstne oblekice prvorojenca izdelan iz vlečke materine bele poročne obleke, ki je predstavljena v eni izmed vitrin s pripisom letnice 1939. Belina še danes simbolizira nežnost, čistost in nedolžnost; od vsega začetka pa poročne oprave vendarle niso bile bele barve. Trend je namreč vzpostavila kraljica Viktorija Britanska, ki je na svoj poročni dan zapostavila izbor najlepše nedeljske obleke, kot je bilo ‘v navadi’ med plemkinjami, predvsem pa meščankami. Kasneje se tudi na področju poročnih oprav dogodijo spremembe, saj so si vzdrževanje hitro porumenele obleke lahko privoščile le redke plemkinje. Po poročnih so predstavljene tudi lepo ohranjene žalne oprave, za katera so veljala stroga pravila, zlasti za vdove. Te so se smele šele po šestmesečnem obdobju popolne črnine odéti v t. i. polžalno opravo, ki je lahko na črni osnovi imela vzorec (npr.: pike, črte). Črnina še vedno dominira kot izkaz spoštovanja do pokojnega, čeprav so družbeno sprejemljivi tudi umirjeni odtenki.
Dinamičnost zgodovine meščanske mode pa je morda najbolj razvidna v takratnem obveznem elementu ženske garderobe – korzetu, ki je bil uporabljen kot kos spodnjega perila ali del obleke. Njegova vloga je bila že v preteklosti paradoksalna, saj je uporaba seksualizirala žensko telo, hkrati pa ga fizično omejevala. Prvi životci iz kosti so se pojavili že v začetku 16. stoletja v Španiji in Italiji, ko je bila nošnja priljubljena med aristokratkami in je veljala za statusni simbol; prehod v 17. stoletje pa označuje čas, ko je korzet prešel v vlogo vrhnjega dela ženske oprave tudi v delavskem razredu. Obdobje, ki ga obravnava razstava, je izpostavitev prsi in hourglass obliko telesa idealiziral tako močno, da se je izgled gojil že pri devetletnih deklicah, ki so nosile miniaturne korzete. Z žensko emancipacijo in vstopom v javno življenje se ženske uspešno osvobodijo dotičnega ‘prisilnega jopiča družbenih pričakovanj’, kakor ga v prenesenem pomenu označi film Corsage. Edina javna ženska v lokalnem prostoru, ki je v nošnji korzeta trdno vztrajala tudi kasneje, je bila Elza Kastl Obereigner; slovenska kiparka in miniaturistka, katere kiparski avtoportret ostaja na ogled še iz prejšnje razstave Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950. Umeščenost tudi te zgodovinske osebnosti bi lahko bila bolj podrobna, prav zaradi njene vztrajnosti pri nošnji korzeta v času, ko so se ga ženske ‘osvobajale’. Predvidevanje, da bo fenomenu in funkciji korzeta namenjene več pozornosti, sploh glede na oklic v naslovu razstave, je žal napačno, saj se kontroverznemu elementu ženske garderobe poleg naslovitve opus v resnici ne posveča. Tema je sicer zelo aktualna; v 21. stoletju opažamo podoben vzgib osvoboditve ženskega telesa z gibanjem Free The Nipple, ki si prizadeva za deseksualizacijo s pomočjo zavzemanja za spremembe zakonov, kot sta prepoved dojenja na javnem mestu in odprava aretacij ob razkrivanju. Uporaba korzeta in prisila obveznega zakrivanja v javnosti tako odpirata najmanj vprašanje enakopravnosti teles.
Mestni muzej Ljubljana prvič predstavlja oblačilno zbirko v takem obsegu; še več, v opusu so zastopane tudi povojne slovenske tovarne, kot so Hribarjeva Pletenina, tovarna nogavic Savlje (TONOS) in tovarna pletenin Rašica, ki so nekoč prebivalcem zagotavljale delovna mesta in oblačila, danes pa predstavljajo našo kulturno dediščino. Mestno jedro morda res nima več starih obrtnih delavnic, ima pa prav posebno mesto v naši zgodovini, ki je spominsko upodobljena v okviru muzejev in programov, kot je Teden kulturne dediščine. Poleg tega pa gre pri modistovstvu in krojaštvu za tradicijo, ki se obnavlja. Oblikovalka Ana Lazovski na Ljubljanskem gradu trenutno razstavlja barvito in teksturno bogate klobuke, s čimer želi ohraniti tradicijo rokodelstva in klobučarstva; Špela Strašek pa je ime mlade oblikovalke, ki je iz hobija ustvarila uspešno Boho headwear, ki vključuje eklektiko stare obrti, in s tem poskrbela, da je od letošnjega leta klobučarstvo vpisano kot 121. enota v Registru nesnovne kulturne dediščine Slovenije.
Upodobitev delavnic je odličen primer predstavitve tradicionalnih znanj in veščin nekdanjih generacij; v celoti pa razstava spodbuja razmišljanje o obleki kot situirani telesni praksi in fenomenu življenjsko-stilne identitete, ki je bila v času 1850–1950 razredno in religijsko determinirana. Tudi razstavni opus je omejen na prakse meščanskega sloja in zaradi ozkega fokusa spregleda ostali del prebivalstva. Enako je s predstavitvijo verskih tradicij: dobro so upodobljene in predstavljene katoliške, o pravoslavnih, ki so prav tako obstajale na našem ozemlju, pa ni govora. Tudi spolna reprezentativnost na razstavi je neuravnotežena, saj očitno primanjkujejo reprezentacije moških oprav, kar verjetno lahko pripišemo manjši raznolikosti trendov. Pri kosih, kot je korzet, je jasno razvidna ideološka nečimrnost, ki je zaznamovala ženske skozi zgodovino ter določevala njihovo vrednost in privlačnost; na razstavi pa tema vendarle ostaja neraziskana. Poglobljena študija fenomena ima ogromno potenciala. Obujeni korzeti se namreč vračajo v nekoliko milejši obliki: enkrat kot precej bolj udoben žanrski oz. modni oblikovalski kos; spet drugič v novih izvedbah, kot je kombinacija nošenja korzeta čez srajco, ki ne predvideva razkritja telesa in tako opolnomoči ženske, da prevzamejo razkrivanje telesa v lastne vajeti. Sicer pa se razstava lahko pohvali z izpostavitvijo izjemno aktualne premise o skrbi in trajnostni naravnanosti do mode, ki ju moramo razumeti oz. ovrednotiti glede na kontekst takratnega prostora in časa, ki je bil nedvomno odvisen od cenovne in fizične (ne)dostopnosti materialov. Čeprav v manj jasno stratificirani družbi, je dostop do kvalitetnih materialnih dobrin še danes pogojen s finančno zmožnostjo posameznika. Res pa je, da lahko s predelavo in tehtnim izborom kosov stopimo korak stran od hitre mode. Videz meščanskih Ljubljančanov naj torej služi kot opomin na (nekoč) izrazito razredno in družbeno pogojeno oblačilno kulturo ter odraz procesov, ki pripisujejo oz. vsiljujejo določeno identiteto.
Uredila: Maša Žekš
Lektorirala: Tina Geč
