29. 10. 2021 / Kritika / Podobe

Jošinori Niva: O rehabilitaciji prevlade in posesti

Kdaj: 14. 9.–31. 10. 2021
Kje: Galerija Vžigalica
Kurator: Jani Pirnat

Na razstavi z naslovom O rehabilitaciji prevlade in posesti japonskega umetnika Jošinorija Nive je v petih prostorih Galerije Vžigalica na ogled devet umetniških del. Postavitev v razstavni prostor je arhitekturno zanimiva, saj se iz vstopnega prostora premikamo levo in desno v dve navidezno enaki sobi. Premikanje levo-desno lahko v kontekstu razstave simbolizira politično razdelitev na levi in desni blok, Vzhod in Zahod, Vzhodni in Zahodni Berlin, nekdaj ločen z zidom, ipd. Pred nami je asemblaž tem, s katerimi se soočamo na globalni ravni: politične delitve, problemi, povezani s kopičenjem odpadkov ter neurejenimi in nepreglednimi odlagališči, težave, povezane z mejo med zasebnim in javnim ter njenim prehajanjem, vprašanja o preteklih in aktualnih političnih usmeritvah, vprašanja politik vladajočih, ekonomije ter nenazadnje posameznikovega odnosa do ekonomsko-finančnih struktur in njegove vloge v njih. V problemskem smislu je razstava izrazito kompleksna in večplastna. 

Prvo delo z naslovom Spuščanje evrobankovcev po Donavi in iskanje teh kot izgubljenih predmetov v državah nižje ob toku odpira vprašanje smiselnosti geografskih delitev in vprašanje relativnosti lastnine. 

Videoposnetek Menjava med turškimi lirami in evri, dokler ne zmanjka denarja se dogaja na bazarju v Istanbulu, kjer avtor menjuje evre za turške lire in obratno, dokler ne ostane brez denarja; ironično je, da imajo vse menjalnice, ki jih obišče, napis, da poslujejo brez menjalnih provizij. Tukaj se srečamo z vprašanji ekonomskih in finančnih mahinacij, povezanih z vsakdanjimi situacijami, kot je obisk tržnice. Obenem pa smo postavljeni pred dejstvo, da menjalnice vendarle odtegujejo provizije, potem ko jih obiščemo v zaupanju – običajno slepem – da bo menjava poštena. Podobnemu principu sledi naslednje delo z naslovom Dvigovanje in polaganje na bankomatu, dokler ti ne zmanjka denarja, pri katerem imamo možnost preizkusiti bančne provizije, ki jih prav tako običajno spregledamo ali pa jih postavljamo na stranski tir, ker so »nujno zlo«. 

Četrto delo z naslovom Prenos luže A v lužo B sestoji iz stenske tapete in videa, v katerem avtor z usti prenaša lužo iz Zahodnega v Vzhodni Berlin, čez črto, po kateri je nekoč zid ločeval vzhodni in zahodni del mesta. S to performativno akcijo se velika politična tema zreducira na posameznika in njegovo preseganje mej na simbolni način. 

Delo Prodaja pravic za poimenovanje kupa smeti je predstavljeno kot video, ki dokumentira performativno umetniško akcijo, pogodba, sklenjena s podjetjem za odlaganje odpadkov, ter stenska nalepka z navodili in opisom akcije. Ideja se zdi v svoji kompleksnosti fantastična: najprej je tu vprašanje masovne proizvodnje, potem ekonomskega sistema, v katerem dobi posameznik možnost, da simbolno pridobi (zaslužek), potem kopičenja materialnih stvari, lastništva nad njimi in odlaganja na deponijo, torej razlastitve. Avtor se tukaj poigrava s  principom spletne dražbe, možnostjo zakupa zemljišča na deponiji za določeno obdobje. Na ta način gledalca vrača na izhodiščno točko pehanja za materialnimi dobrinami. Hkrati ga ozavešča, da je zanje odgovoren tudi takrat, ko ne služijo več svojemu namenu. Po drugi strani pa nas sooča z dejstvom, da smetimo vsi, in s tem individualno ravnanje prenese na globalno raven.

Korak dalje nas pripelje do zadnjega dela v tem prostoru z naslovom Grem v San Francisco, da odvržem svoje smeti, video, v katerem avtor potuje iz Tokia v San Francisco z vrečo smeti. Gre za na videz absurden projekt, v katerem se avtor v vsakdanjih situacijah znajde z vrečo smeti v roki, obenem pa nikoli ne vzbudi posebnega začudenja, ko je soočen z vrsto letaliških kontrol. Ponovno se soočamo z vprašanjem masovne proizvodnje odpadkov ter njihovega (samoumevnega) odlaganja in razlastitve.

Foto: Yoshinori Niwa

V levem prostoru se obiskovalci srečamo z dvema velikima temama. To sta nacizem in stalinizem. Z nacizmom se ukvarja delo Umikanje Adolfa Hitlerja iz zasebnih prostorov, sestavljeno iz videa in zabojnika za zbiranje predmetov iz nacistične zgodovine, ki je bil v času festivala postavljen v središče mesta Gradec. Delo je nastalo po naročilu festivala Steirischer Herbst l. 2018. Video predstavlja pogovore in intervjuje na isto temo. S stalinizmom se ukvarja delo Iskanje Vladimirja Lenina v moskovskih stanovanjih, ki je predstavljeno v obliki trikanalne videoinstalacije. Posnetki prikazujejo Moskovčane, ki pripovedujejo o spominih v povezavi z Leninom, sledijo pa prizori iskanja Lenina v stanovanjih po vzoru ideološko motiviranih hišnih preiskav in sprehajanje po moskovskih ulicah z Leninovim kipom v rokah. Na nek način deluje tretji del kot provokacija – za nekatere je lahko pojav Lenina v javnosti še vedno problematičen – vendar je obenem zaradi oddaljenosti tega dela zgodovine ustrezneje govoriti o (angažiranem) performansu v javnem prostoru. Če sledimo Fukujamovi ideji o koncu zgodovine po hladni vojni, ki ga predstavlja svetovna uveljavitev kapitalizma in liberalne demokracije, lahko s kritične distance pogledamo zadnje razstavljeno delo z naslovom V smeri lepe dežele, ki z neonskim napisom problematizira propagando, nacionalizem in ideologijo, teme, ki jih avtor očita politiki svoje države Japonske. 

Prav s tem zadnjim delom, ki se tematsko navezuje na državo, iz katere prihaja avtor, se razstava na nek način smiselno zaključi. Kajti po tem, ko je avtor iskal izgubljene bankovce ob spodnji Donavi, jih menjal v domačo valuto v Turčiji, dvigoval in polagal denar na bankomatu povsod posvetu, prehajal simbolne zidove med vzhodnim in zahodnim delom Berlina, kupoval pravico do poimenovanja kupa smeti na zapuščeni nelegalni deponiji na Filipinih, potoval iz Tokia v San Francisco, da bi tam odvrgel vrečo smeti, brskal po nacistični preteklosti v Gradcu ter na moskovskih ulicah iskal Lenina in simbole, povezane z njim, se mora vendarle ustaviti tudi doma na Japonskem in reči kakšno pikro na račun družbenopolitične ureditve, pa čeprav prizanesljivo, z neonskim napisom. 

Razstava razkriva situacije, ki jih imamo za samoumevne, hkrati pa nas sooča z dejstvi iz polpretekle zgodovine in vsakič znova nas po poti koncepta »posameznik proti sistemu« pripelje do humorja in ironije. Zaradi osrednjega sosledja v povezavi s prevlado vladajočih struktur, ki jih jemljemo kot nekaj samoumevnega, in majhnosti posameznika nasproti njim se resno zamislimo, predvsem takrat, ko se vsakič znova soočamo s situacijo absurda, v katero se postavlja avtor. Zanimivo je, da gre vedno korak dlje in iz na videz absurdne situacije razvije projekte, ki se odvijajo v javnih prostorih z naključnimi mimoidočimi, v realnih vsakdanjih situacijah, upoštevajoč aktualno politično-ekonomsko stanje. Z dokumentiranjem teh situacij jim avtor postavlja zrcalo, kar nas nagovori k preizpraševanju vidnih in nevidnih struktur, za katere se zdi, da so samoumevne.

Foto: Yoshinori Niwa

Lektorirala: Nataša Martina Pintarič

                    
Foto: Yoshinori Niwa