James Turrell: Aftershock

Kraj: Copenhagen Contemporary
Obdobje razstave: 12. 5. 2023–30. 12. 2023

Čeprav je Kopenhagen znan predvsem po velikih in ekstravagantnih arhitekturnih podvigih, kot sta CopenHill inkopenhagenska opera, predlagam, da preskočite ogled teh popularnih projektov in raje obiščete Refshaleøen. To je umetno zgrajen otok na vzhodnem delu mesta, na katerem je včasih delovala velika ladjedelnica, danes pa je neke vrste postindustrijska ruševina. Ogromne zapuščene zgradbe ladjedelnice in s plevelom preraščene betonske površine, ki dajejo vtis osvobojenosti od pravil preostalega mesta, so privabile kulturno in umetniško sceno. Poleg glasbenih dogodkov in festivalov obiskovalce privabljajo tudi razne delavnice, prostori za umetnike in podobno. Na žalost bo občinska želja po dobičku otok kmalu spremenila v turistično atrakcijo, a zaenkrat prostor in dejavnosti na njem ostajajo relativno neokrnjeni in prepuščeni samim sebi. V eni od industrijskih hal najdete Copenhagen Contemporary, ki je eden izmed večjih umetniških prizorišč za moderno umetnost v Skandinaviji. Monumentalnost bivše varilnice nudi možnost razstavljanja ogromnih umetniških del, ki obiskovalcem po besedah piscev njihove spletne strani “omogoča vstopiti v umetnost in jo doživeti s celim telesom”.

Mene je tokrat v Copenhagen Contemporary (CC) privabila predvsem instalacija Jamesa Turrella z naslovom Aftershock, ki je bila tam razstavljena že decembra 2021 v sklopu razstave Light&Space, po koncu katere so se v CC odločili, da od vseh del, ki so bila takrat na ogled, odkupijo prav Aftershock. Delo je pravzaprav ena iz serije instalacij, imenovanih Ganzfeld. Iz te iste serije je tudi instalacija Apani, ki je bila razstavljena na beneškem bienalu leta 2011. Izraz ‘ganzfeld’ je prvi uporabil psiholog Wolfgang Metzger, ki se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja ukvarjal z raziskovanjem preobremenjenosti čutov. Izpostavljenost močnemu toku barv povzroči, da naši možgani začnejo halucinirati, ker v neskončnem polju barve ne najdejo pomena. Turrella je ta fenomen še posebej zanimal, saj se je v mladosti ukvarjal s pilotiranjem. Od tod izvira njegovo zanimanje za občutek lebdenja v praznem prostoru, svetlobo in to, kako s čuti sooblikujemo prostor.

Preden si ogledamo Aftershock, se moramo sprehoditi po razstavi Yet it moves! Ta sicer nima nobene namerne povezave s Turrellovo instalacijo, ampak po mojem mnenju prispeva k njenemu ogledu. Posebej zanimiva se mi je zdela ogromna instalacija Data-verse Ryojija Ikede v prvi sobi razstave. Ryoji Ikeda je eden najbolj slavnih japonskih umetnikov in skladateljev, ki se je v preteklosti v sodelovanju z različnimi znanstvenimi ustanovami ukvarjal predvsem s kompozicijo zvokov in grafik. Za tokratno razstavo je pripravil projekcijo na treh ločenih platnih. Gre za monumentalno avdiovizualno kompozicijo podob in zvokov, ki si jih je umetnik izposodil od različnih znanstvenih institucij, med drugim NASE in Cerna. Podobe so v celoto zložene na izredno premišljen, skorajda tektonski način, kar je vidno v zaporedju podob, saj si prikazi sledijo od informacij o molekularnem svetu, ki gradi ekosisteme in organizme, človeštvu, kjer se osredotoča na posameznike,  infrastrukturi, prometu, kapitalu in tako naprej vse do vesolja in na koncu celo do multiverzuma. Na treh ločenih platnih jih naenkrat opazujemo s treh zornih kotov. Ritem menjave podob je usklajen z zvočno kompozicijo, ki še dodatno poudarja, kako kompleksen je naš svet za razumevanje, saj se v njem naenkratodvija neskončno mnogo medsebojno prepletenih procesov , ki so povezani v nedoumljivo celoto. 

Ikedovi instalaciji, ki je monumentalna na zelo agresiven način, saj z velikimiplatni na stenah ogromne povsem črne sobe in glasno zvočno spremljavo, ki jo lahko slišite celo zunaj sten muzeja, obiskovalca pretrese in celo zastraši, je nasprotna Turrellova instalacija, ki je veliko bolj intimna in skoraj poduhovljena. Razstavljena je v najbolj oddaljenem koncu galerije, do koder dostopamo po strmih rumenih stopnicah. V odprtem svetlem prostoru, obloženem z lesom, si lahko med čakanjem na vstop v sobo, kjer je delo razstavljeno, ogledamo kratek dokumentarec o umetniku. Ta nas seznani z umetniškim ozadjem, umetnikovim delom in nas pripravi na ogled. 

V sobo spuščajo po največ osem ljudi naenkrat. Običajno je vrsta za ogled dolga, ampak ker je galerija ob četrtkih popoldan manj obiskana, sem si Aftershock ogledala povsem sama. Pred vstopom smo obiskovalcipovabljeni, da si sezujemo čevlje in pustimo vse osebne predmete v predsobi. Vodič nas pospremi po stopnicah do kvadratne odprtine, skozi katero že lahko vidimo živo modro svetlobo. Prostor, v katerega vstopimo, je pravokotna škatla z zaobljenimi robovi sten, tako da ne vidimo robov. Skozi prostor se spustimo po blagi klančini, ki nas vodi do roba prostora, kjer se škatla konča in kjer je svetloba najmočnejša. Ob vstopu v škatlo občutimo dezorientiranost in vrtoglavico, kot da bi stopili v letalo. Začne se petnajst minut dolgo doživljanje instalacije, ki se odvija v čisti tišini. Gledalci spremljamo počasno prelivanje barv, ki ga vmes dvakrat prekine utripajoče bliskanje. Zanimivo je opazovati, kako se naše doživljanje škatle, v kateri smo, čez čas spreminja. Intenzivnost barv in kasneje bliskanja tako močno vpliva na naše čute, da se skoraj izgubimo v prostoru in nismo več prepričani, kje so robovi prostora, če sploh še so tam. Ker počasi izgubimo oporne točke, po katerih bi se orientirali, se zdi, kot da stojimo v praznini. 

Prav zato se mi zdi Turrellova instalacija še bolj zanimiva v primerjavi z Ikedovo. Prva vzporednica, ki jo vidim, je ta, da prav tako kot s poljem barve tudi s poljem informacij naši možgani težko najdejo smisel. Avdio-video projekcija informacij je bila tako agresivna, da se gledalec na neki točki preprosto prepusti, ker ne najde več pomena. Hkrati sem se ob gmoti informacij vprašala, od kodsploh izhaja ta naša obsesija z informacijami. Zakaj čutimo potrebo po merjenju, beleženju in zbiranju? Ob ogledu Turrellove instalacije se ponuja možna razlaga: vesolje, v katerem živimo, je neskončno veliko in da se v njem ne bi izgubili, iščemo oporne točke oz. informacije v prostoru, ki bi nam povedale, kje smo, kako daleč smo prišli, kako daleč še moramo in kje je naslednji oprimek.

Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Nuša Pangerl