Mark Požlep: »Otok je lahko tudi v dnevni sobi«

Vizualni umetnik Mark Požlep tokrat v Kinu Šiška predstavlja svoj projekt Otok. Gre za pet dni trajajoči performans, ki je vključeval bivanje na majhnem, posebej za to priložnost zgrajenem splavu. Sredi antwerpenskega kanala je Požlep tako preživel pet dni in se soočal z nepredvidenimi situacijami, ob tem pa preizpraševal možnost posameznikove samoizključitve iz družbe in položaj izključenega.

Mark Požlep je znan po svojih projektih, za katere je bistvena njegova lastna izkušnja zgodbe, ki jo na tak ali drugačen način posreduje občinstvu. Doživljanje je pomembno zanj, posledično pa tudi za gledalca. Pred kratkim smo v Gledališču Glej lahko spremljali odrsko različico predstavitve njegovega projekta Stranger Than Paradise, za katerega je lani prejel tudi nagrado skupine OHO; v teku je še vedno projekt Hogshead 733, kot mi pove v pogovoru, pa ima v mislih že nove zanimanja vzbujajoče ideje.

Pogovarjala sva se na dan otvoritve njegove razstave v Kinu Šiška, ki jo je v sklopu cikla samostojnih razstav kurirala Lara Plavčak in bo na ogled do 30. januarja. Medtem ko se je pred mojimi očmi sestavljala instalacija Otok, sem si imela priložnost ogledati še umetnikovo knjigo s fotografijami in dnevniškimi zapisi iz projekta. Ob prvi priložnosti, ko se je Mark lahko odtrgal od postavljanja, sva sedla k pogovoru. 

Začniva kar s pričujočim projektom. Od kod vzgib za Otok? Kako je prišlo do odločitve za projekt, ki zahteva tovrstno petdnevno izolacijo?

Prva stvar je vstop v realno okolje – zato petdnevno dogajanje, ki pa je v odnosu z ljudmi, ki živijo tam. Stvar jim je postavljena pred nos, tako da se z njo morajo soočiti, polega tega pa tudi sam dobim izkušnjo, s katero se lahko potem ukvarjam in iz katere nekaj gradim. Znotraj ideje Otoka sta izpostavljeni dve vprašanji. Prvo je, kako je, če se sam izločiš iz družbe, kakršna pač je, drugo pa, kako te izloči družba sama. Jaz sem se tukaj sam zamejil, ampak mislim, da sem s tem pri ljudeh spodbudil razmislek o teh vprašanjih. Iz fotografij [v umetnikovi knjigi, nastali ob projektu] je razvidno, da je Otok hkrati blizu obale in je od nje oddaljen. Prisoten je občutek zmožnosti vstopa in hkrati nezmožnosti popolnega vstopa. Blizu in vseeno zelo daleč. To je bil začetni povod.

Povsem praktično vprašanje, ker se zdi, da drznost projekta to zahteva: kako so potekale priprave na projekt? Popolna izolacija seveda zahteva dobro materialno pripravljenost, potreboval pa si tudi formalno dovoljenje za izvedbo projekta, torej te je čakalo še birokratsko soočenje.

Ja, največji problem je bil dobiti to dovoljenje. Sodeloval sem s z organizacijo BRDG iz Antwerpena, s katero me je povezala Maja Lozić, z njimi sem se torej lotil tudi pridobivanja dovoljenja, ki je potekalo dva meseca. Šli smo do šefa pristanišča, do gasilcev in tako naprej. Šef pristanišča je potreboval potrdilo od gasilcev, da zadostujemo vsem kriterijem od plovnosti do prezračevanja, varnosti … – na osnovi tega je izdal dovoljenje in nato še policija. Drugi del priprav so bile seveda skice, nakup materiala, gradnja, varčna organizacija, ker nismo delali z veliko denarja, ampak je vse skupaj šlo.

Ni pa bilo to prvič, da si se srečal z izzivom postavljanja minimalnih pogojev bivanja. V projektu Urbani divjak [2008] si že poskušal na čim manjšem prostoru vzpostaviti minimalne bivalne pogoje, takrat sicer v galerijskem okolju.

V Urbanem divjaku sem se ukvarjal predvsem z vspostavitvijo minimalnih bivalnih pogojev, v Otoku je bila bivalna struktura samo eden od slojev projekta.

Zanimivo je, koliko birokracije in dovoljenj zahteva prostovoljna izločitev iz družbe. Prišlo je celo do tega, da ko si se v antwerpenskem kanalu končno formalno izločil iz družbe, ti tega še vedno niso popolnoma pustili, ampak so te hoteli nazaj. Kaj se je zgodilo?

Kuhal sem svojo prvo večerjo na Otoku in naenkrat zaslišal žvižg, pogledal sem skozi okno, da bi videl, kaj se dogaja, in ugotovil, da je vse obkroženo z dvema gasilskima avtomobiloma, rešilnim avtomobilom, policijo, prišla sta celo načelnika antwerpenske policije in gasilcev. Trideset ljudi se dere, kaj počnem. Poskušal sem jim dopovedati, da jim lahko organizator vse pojasni, in da lahko pride tja čez 45 minut. Takrat so se nehali pogovarjati z mano in lahko sem samo opazoval, kaj se dogaja. Pričakoval sem neko finančno kazen, čeprav smo imeli dovoljenje in to sem vpil njim v odgovor. Da ni nič narobe z mano, da me ni treba reševati. Potem je prišel organizator in jim pokazal dovoljenje, oni pa so vseeno spustili čoln v vodo in me odvlekli do obale. Tam so me zadržali za en dan, potem pa so me vrnili nazaj. 24 ur so me pustili privezanega ob obali, vendar v tem času jaz nisem zapustil Otoka.

Se je izolacija, v katero si spustil, izkazala za blagodejno ali morečo?

Pravzaprav bi za to ugotovitev potreboval še več časa. Bilo je prekratko, poleg tega pa sem se ves čas ukvarjal s tem, ali me bodo zdaj pustili pri miru ali ne. V bistvu sem se ravno začel počasi sproščati, ko je bilo petih dni konec.

Torej bi v idealnih pogojih podaljšal podvig?

Ja, z veseljem!

Kaj si počel ostale dni sam na otoku? Kako si preživljal svoj čas v samoti?

Oddajal sem zvočna sporočila v tunel [podhod v bližini, ki povezuje dva predela mesta], pisal in urejal misli, bral, kuhal, preprosto samo razmišljal. Počel sem stvari, za katere človek sicer nima toliko časa. [smeh]

Spročila, ki si jih oddajal, so dnevniški zapisi?

Ja, spontana literatura. Imel sem vnaprej zamišljene zadeve, ki pa sem jih moral spremeniti zaradi dogodkov, ki jih nisem pričakoval. Kar je upravičeno, ko gre za trajajoči performans. Lahko sem si dovolil spremembe, do katerih pripelje samo dogajanje.

Kakšni so bili odzivi, ki si jih bil deležen neposredno po zaključku projekta? Dal si se namreč ljudem na ogled, čeprav si bil tistih pet dni za odzive nedosegljiv.

Po akciji je bilo veliko medijskega odziva, govorili so, da je to, kar počnejo gasilci in policija, bedarija, da se po svetu dogajajo resni problemi in zakaj se spuščajo v reševanje umetniškega projekta. Zaradi policijske intervencije je projekt dobil velik medijski odziv in odziv občinstva je bil dober.

Kaj pa ljudje, ki so slišali tvoje oddajanje v bližnjem tunelu? Si imel koga na drugi strani, ki je lahko to spremljal?

Ja, organizator je bil tam in »baje«, da so se ljudje ustavljali in poslušali.

Tvoj pristop do projektov je raziskovalen. Stvari se lotiš in ne veš nujno, kaj te čaka, naletiš na zelo nepričakovane situacije. Projekt Stranger Than Paradise se je tako zaključil v množici zgodb, ki smo jim lahko bili priča, tudi ob ogledu tvojega odrskega performansa. Kako povzemaš Otok?

Zdaj nastaja prva od predstavitev Otoka. Sestavlja jo zvočni zapis – posnetek mojih sporočil, ki je nastal, ko ga je prestregel oddajnik na poti od mene do tunela, zato je zvok precej čuden, prišlo je do nekega zvočenga efekta, ki mi je zelo všeč, zvok deluje »zjebano«, ampak nemoteče. Potem pa je zraven še skulptura z originalno zastavo – Earth Flag, kombinacijo belgijske in francoske zastave, ki sem jo sešil na Otoku.

Je predstavitev enako bogata kot predstavitev projekta Stranger Than Paradise?

Drugačna je. Vizualni del je pri Otoku veliko močnejši kot pri Stranger Than Paradise. Ta potrebuje vso zgodbo in obsežno predstavitev, da lahko stvar funkcionira, Otok pa lahko že z eno fotografijo pove dovolj. Zdi se mi, da ima z besedilom, skulpturo in zvokom dovolj veliko moč, da lahko deluje.

No, v smislu tvoje izkušnje se od zunaj zdi, da sta si ta dva projekta diametralno nasprotna: v Stranger Than Paradise se spuščaš v medosebne odnose, slišal si cel kup zgodb, ki jih, skupaj s svojo lastno, nato posreduješ občinstvu; v Otoku pa se namerno odvrneš od ljudi in se izoliraš. Si tudi sam to tako doživljal?

Ne, o tem dejansko nisem razmišljal. Šlo je preprosto za nadaljevanje v raziskovanju družbe in kaj se znotraj nje dogaja. O kontrastu med projektoma nisem razmišljal.

Zanimivo, ravno ta kontrast se mi zdi genialen. Tam si se spuščal v dialoge, bil si obkrožen z nostalgijo, tukaj pa si se povsem osamil in še tisto malo interakcije, ki si je bil deležen, je bilo v bistvu neželene.

[smeh] Mogoče! Mogoče se neke stvari zgodijo podzavestno, ni pa bilo namerno.

Zate je torej pomembno, da doživljaš zgodbe, ki jih ustvarjaš. Je enako pomembno, da doživljajsko približaš svoje projekte tudi publiki? Tvoje galerijske predstavitve so vsestranske v smislu, da se gledalec lahko znajde znotraj dogajanja, lotil si se tudi odrskega lecture performansa.

Gledalcu poskušam dati možnost, da vstopi v paralelne svetove, v mojo izkušnjo. To se mi zdi nujno. Zato se tudi po svojih realnih izkušnjah vračam v galerijski prostor. Novih načinov predstavitev pa se lotevam, da najdem nov zagon pri sebi, da raziskujem nove medije, s katerimi lahko kakšne stvari mogoče predstavim še bolje.

Česa se lotevaš zdaj? Novi projekti, želje …?

Pravkar je izšla knjiga, v kateri je predstavljen projekt Hogshead 733[avtorja Maxime Berthou in Mark Požlep]. Kmalu bo predstavitev knjige v Mestni galeriji v Ljubljani, projekt pa še ni povsem zaključen, obeta se še film. Tole se torej zaključuje. Konči produkti so viski, knjiga in prihajajoči film. Zdaj delava predstavitev knjige, nazadnje prejšnji mesec v Palais de Tokyo. Knjigo je oblikoval Ajdin Bašić, uredila pa jo je Alenka Gregorič. Krasno je bilo delati s to skupino. Knjiga je izšla v nakladi 733 izvodov, financirali pa smo jo preko crowdfundinga. Kar me zanima v prihodnje, je zlato. Če se bo vse srečno izteklo, bom obiskal zlatokope in obsežno raziskoval to temo ter stvar peljal naprej. Gre za to, da je to snov, ki je neuničljiva, ena redkih na Zemlji, porajajo se primerjave z božanstvom, v zlatu se merijo finančne rezerve, skozi vso zgodovino je simbolna vrednost zlata izjemna.

Za zaključek me zanima še, s katero od vseh teh metafor, ki jih pripisujemo pojmu otoka, bi ti po zaključku projekta povezal svojo idejo Otoka?

Še vedno ne vem. Vse je odvisno od velikosti otoka in od tega, s kom si ga deliš. Pred kratkim sem bil na Azorih, ki so sredi oceana. Še nikoli nisem bil na takem otoku, spoznal sem ljudi, ki od tam še nikoli niso stopili, in pomenijo čisto drug način doživljanja, razmišljanja, življenja. Moj Otok je konceptualen otok, z realnim otokom nima veliko skupnega. Za vsakega je otok nekaj posebnega, lahko je tudi v dnevni sobi.