Iluzije nostalgije
i never return to the same place, every time i trip over something else (shall i describe where i am? i see trees and railway tracks. but maybe this was yesterday.) Umetnica: Lucija Klauž Datum: 16. 1. 2024–6. 2. 2024 Kraj: Galerija P74, Ljubljana
V prestolnici si je bilo v začetku leta 2024 mogoče ogledati samostojno razstavo Lucije Klauž, i never return to the same place, every time i trip over something else (shall i describe where i am? i see trees and railway tracks. but maybe this was yesterday.). Slednja prikazuje intermedijski projekt, ki ga je umetnica javnosti predstavila že v več različicah. Prva izvedba projekta je potekala v sklopu razstave študentov na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (2023), v poletnih mesecih 2023 je bila na ogled v galeriji DobraVaga, do nedavnega pa je gostovala v šišenski galeriji P74.
V primerjavi s prejšnjimi različicami projekta, ki so bile osnovane na procesualnosti (in na časovni dimenziji), naj bi tokratna razstava imela večji poudarek na razstavnem prostoru. Projekcijo kot osrednji del preteklih razstav so tokrat zamenjali televizijski ekrani, ki v prostor nazorneje vpeljujejo prostorsko dimenzijo. Manipulacija časovne in prostorske razsežnosti oziroma zgolj opazovanje njune odnosnosti predstavlja eno ključnih smernic umetničinega ustvarjanja.
Manjšo razstavno sobo v P74 zapolnjujejo štirje raznoliki si televizijski ekrani, ki s svojo razpršeno razporeditvijo narekujejo obiskovalčev sprehod po prostoru. Hkrati naj bi izdajali “zemljevid ustvarjalnega procesa” umetnice, piše obrazstavno besedilo. Na ekranih se vrtijo posnetki, ki jih je umetnica posnela z mobilnim telefonom med vožnjo z vlakom. Nejasen tresoč se video deluje kot pomanjkljiv in meglen spomin, v katerem je le hipoma mogoče prepoznati kakšen obris, predmet ali bežen trenutek v krajini. Med procesom ustvarjanja spontanih in nekontroliranih posnetkov je avtorica dopuščala, da so nenačrtni tresljaji in premiki telefona sooblikovali njihovo podobo. Slednjo je nato s pomočjo digitalne predelave povečala in s tem dodatno zamejila pogled na izseke oddaljene krajine, ki jo zaznamuje nizka ločljivost slike. Obenem je z uporabo računalniškega programa, ki mu je dovoljevala naključno prerazporeditev sosledja dogodkov, nadalje, a zopet nenadzorovano, posegla v končni izdelek. Nastali videi tako ne ponazarjajo doživetih trenutkov iz umetničinega vsakdana, temveč poustvarjene variacije resnice. Predstavljajo le fragment resničnega oziroma prvotnega posnetka v popačeni obliki. Obenem ohranjajo izvorni medij nastanka, ki navidezno prikazuje dokumentirano realnost. Razstavljena dela namigujejo na hibo človeškega spomina, ki prav tako deluje subjektivno; glede na predhodne izkušnje, prepričanja in vrednote posameznika.
Nekaj korakov pred velikimi okenskimi odprtinami, ki izdatno osvetljujejo razstavni ambient, se po steni in tleh vijeta dolga trakova. Vsak izmed trakov združuje večje število fotografij, ki se spletajo v razpotegnjeno zamegljeno panoramo, na kateri je mogoče razbrati mimobežne obrise mestne in podeželske krajine. Med nerazložljivimi podobami se med drugim izrisujejo puhasti oblaki, žerjav, detajli sivih stavb, beton in bogato zeleno rastje. Fotografska instalacija v obliki dolgega ploskega pasu razblinja meje prostorskega in stopnjuje doživetje umetničinih posnetkov z vidika linearnega časovnega sosledja.
S stopnjevanim prepuščanjem naključnim mehanizmom v procesu ustvarjanja se Lucija Klauž skuša odmikati od vloge umetnice kot tiste, ki narekuje končno obliko umetniškega dela. Kljub umetničinim poskusom odtujitve, ta vendarle ostaja prisotna v prostoru. Opazovanje nanizanih izmuzljivih in prelivajočih se podob tako na video posnetkih kakor tudi na fotografski panorami namreč vzbuja občutje sprehoda mimo umetnici lastnih spominov (čeprav predrugačenih) in s tem v prostoru ustvarja nostalgično atmosfero. Z odnosnostjo med prostorom, časom ter občutkom nostalgije, ki je osrednja tema umetničinega ustvarjalnega procesa, se je umetnica ukvarjala že v svojem diplomskem delu Občasne odtujitve (2022). V praksi posebno pozornost namenja možnosti manipulacije časovne in prostorske dimenzije ter vedno novim variacijam in pogledom na resničnost.
V fizičnem oziru razmeroma preprosto zastavljena razstava ob poglobitvi v kontekst ponuja bogato paleto razmislekov in občutij. Fragmentiran ambient se pred obiskovalcem odstira postopoma. V raziskovanje vsebine povede pripoveden naslov, ki namiguje na enkratnost in neulovljivost trenutka. Vsak vnovičen pogled v preteklost je namreč predrugačen s strani posameznikovega vsakokratnega dojemanja. To se naključno spreminja z okoliščinami, čustvi in človekovim omejenim kognitivnim dojemanjem, na kar umetnica opozarja z manipulacijo posnetkov in posledično različnimi variacijami končnih del. Na ta način plastično relativizira in prevprašuje resničnost naših interpretacij preteklih kakor tudi sedanjih dogodkov. S človekovim (omejenim) dojemanjem in interpretiranjem preteklega dogajanja je povezano tudi občutje nostalgije, ki izzove umetničino vprašanje: ali sploh lahko čutimo nostalgijo brez temelja v dejanskem spominu?
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Tina Geč
