Henri Cartier-Bresson: Iz oči v oči, Tête à tête

Samostojna fotografska razstava 
Kdaj: 23. 9 .2020 do 9. 5. 2021
Kje: Galerija Cankarjev dom

Galerija Cankarjevega doma do 9. maja 2021 gosti fotografsko razstavo francoskega fotografa Henrija Cartierja-Bressona, znanega predvsem po črno-belih portretih znanih osebnosti 20. stoletja.

Razstava nosi naslov Iz oči v oči in obsega sto fotografiji, ki si sledijo v kronološkem sosledju od leta 1933 pa do leta 1996. Leta 1998 je Henri Cartier-Bresson ob svoji devetdesetletnici te fotografije sam izbral za knjigo z istim naslovom, fotografije pa so tudi del družinske fundacije, ki jo je fotograf ustanovil skupaj z ženo, prav tako fotografinjo, Martine Franck in hčerjo Mélanie Cartier-Bresson.

Ob vstopu v razstavni prostor takoj opazimo kontrast med črno-belimi fotografijami in rdečim ozadjem, nato pa nas kronološko strnjen življenjepis fotografa uvede v začetek razstave. Vsi razstavljeni portreti so opremljeni s kratkimi biografijami o upodobljencu, nekaj pa je tudi bolj izpostavljenih biografij in anekdot, ki se nanašajo na fotografijo ali portretiranca. Med slednjimi lahko opazimo Henrija Matissa v družbi svojih golobov, Pabla Picassa v domačnosti njegove spalnice, zamišljeno Edith Piaf, detektivskega Alberta Camusa, veselo Coco Chanel, pa tudi Simone de Beauvoir, Martina Luthra Kinga, Cheja Guevaro, Igorja Stravinskega in še mnoga znana imena. Na koncu razstave, na prehodu med Galerijo in Dvorano Duše Počkaj, je razstavljen tudi portret Vasje Žbone, slovenskega kiparja, ki je bival in deloval v Parizu, domnevno edinega Slovenca, ki ga je ujel fotoaparat Cartierja-Bressona. Gre za dve fotografiji, ki sta bili posneti v Parizu leta 1977.

V njegovem opusu pa srečamo tudi običajne ljudi, ki so pritegnili njegovo fotografsko oko. Nekaj takih fotografij je razstavljenih tudi na tej razstavi; med drugim lahko vidimo kastrata kitajskega cesarskega dvora zadnje dinastije in nasmejanega pariškega dečka s steklenicami.

Razstava je posvečena predvsem predstavnikom javnega in kulturnega življenja 20. stoletja. Cartier-Bresson svojih portretirancev ne postavlja v posebne poze in jih ne uredi posebej za fotografiranje – namen njegovega portreta je ujeti trenutek v bežnosti. Njegov slog fotografiranja naredi na gledalca poseben vtis: z akterjem se lahko bolje poistovetimo, vživimo se v izražena čustva, kot da sami prisostvujemo ujeti situaciji. 

Če si ogledamo nekaj posameznikov in začnemo z Martinom Luthrom Kingom, lahko v njegovem portretu zaznamo napetost, zaskrbljenost in očiten namig na neko težjo, morda neobvladljivo situacijo. Martin Luther King sedi za svojo pisalno mizo. V eni roki ima svinčnik, z drugo pa si podpira čelo ter zre v papirje pred sabo. Kar slutimo lahko, da gre za vse prej kot prijetno birokratsko delo. Po drugi strani pa portret Roberta Kennedyja z njegovim  sinom izraža ravno nasprotno. Gre za sproščen poletni trenutek, ko se Robert Kennedy, zleknjen na ležalniku z zaprtimi očmi, le na pol posveča sinu, ki želi pritegniti njegovo pozornost. Običajna družinska fotografija, s katero se lahko marsikdo poistoveti, izraža brezskrbnost in ne da slutiti nikakršne politične vpletenosti. Simone de Beauvoir, francoska pisateljica in aktivistka, je, kot lahko beremo v dodanem besedilu, izjavila, da daje njen portret vtis, da je ravno stopila iz hiše na pločnik, v naglici pa ji ni bilo niti najmanj do fotografiranja. Portretiranci običajno ne vedo, kdaj bo pritisnil na sprožilec, kdaj bo začutil primeren trenutek – včasih sploh ne vedo, da jih bo fotografiral. o zanimivega dogodka je prišlo pri fotografiranju zakoncev  Irène Joliot-Curie in Frédérica Joliota-Curieja. Portret je nastal ob Henrijevem vstopu v njuno pisarno, kot lahko beremo v spremnem besedilu pod fotografijo, pa je avtor povedal: »Fotografijo sem posnel, še preden sem pozdravil.« Ujel ju je popolnoma nepripravljena, z mislimi še vedno pri nekem drugem dogajanju in hkrati v trenutku nezavedanja tega, kar se pravzaprav dogaja. Toda tak je bil Henri Cartier-Bresson in zato je njegov opus še posebno zanimiv in prepoznaven. Na obrazih njegovih portretirancev lahko opazimo paleto najrazličnejših izrazov in čustev. Od zamišljenosti, napetosti, zaskrbljenosti in melanholije do porogljivosti, sproščenosti in radoživosti – vsaka fotografija lahko pripoveduje marsikaj o zgolj enem ujetem trenutku.

Dela Henrija Cartierja-Bressona so bila v Ljubljani nazadnje na ogled leta 2002, ko je Cankarjev dom gostil njegovo retrospektivno razstavo. Njegove fotografije so dostopne v različnih medijih, tako tiskanih kot spletnih, zato jih lahko pogosto opazimo. Vendar pa imata raziskovanje človeških izrazov in zgovornost ujetih trenutkov pri ogledu razstave v živo povsem drugačen učinek. Tako imamo trenutno precej izjemno priložnost, da si z deli zremo iz oči v oči.

Kubus na sredini razstavnega prostora nam s strnjeno biografijo predstavi še eno fotografinjo, ki je v veliki meri zaznamovala življenje Henrija Cartierja-Bressona in je zaslužna tudi za nastanek te razstave – njegovo ženo Martine Franck. Njenih del ne vidimo, vendar pa je predstavljena kot moževa portretiranka in sodelavka. 

Razstavni prostor se lepo povezuje z dvorano, v kateri se predvaja dokumentarni film z naslovom Odločilni trenutki, ki je nastal leta 1973. Iz svetlega razstavnega prostora skozi zaveso vstopimo v temo. V intimnejšem vzdušju nam Henri Cartier-Bresson v filmu sam opisuje svoja videnja skozi fotografski objektiv in anekdote, povezane z nastankom posameznih fotografij.

V filmu lahko vidimo še mnogo fotografij iz njegovega dokumentarnega opusa, saj velja za enega od začetnikov dokumentarne fotografije. Njegove fotografije so tudi ene redkih, ki prikazujejo pomembnejše dogodke na azijski celini ob koncu 40. in v začetku 50. let prejšnjega stoletja, denimo Gandijev pogreb in kitajsko revolucijo. 

Z mislijo Henrija Cartierja-Bressona, ki jo lahko preberemo v razstavišču, zaokrožimo ogled razstave: »Posneti fotografijo mi pomeni zadržati dih, ko se vse zaznave osredinijo na ohranjanje mimobežne resničnosti.« 

Uredil: Jernej Čuček Gerbec