26. 11. 2021 / Podobe / Kritika

Halo, narava?

Razstava: Nature calling
Avtorica: Nika Erjavec
Kdaj: 27. 11–17. 11. 2021
Kje: Portal 2-7-7-7-8, instalacija v telefonski govorilnici

Konec oktobra se je v majhnem galerijskem prostoru, imenovanem Portal 2-7-7-7-8*, odprla razstava z naslovom Nature calling. Avtorica Nika Erjavec je utesnjen prostor v telefonski govorilnici na ljubljanski Špici zapolnila z vejami in posušenim cvetjem, z vzpostavljenim elektronskim mehanizmom pa je instalacijo oplemenitila s pogojnim brnenjem, tresenjem in vibracijami. Podobna dela v večji razsežnosti in predrugačeni postavitvi smo lahko spremljali že v začetku leta v Galeriji Alkatraz, na mariborskem Mednarodnem festivalu umetnosti, tehnologije in znanosti, še prej pa v Mali galeriji Banke Slovenije

Umetniška telefonska govorilnica je v sodelovanju z javnim zavodom Mladi zmaji zaživela v okviru projekta Portal 2-7-7-7-8, ki ga vodijo mladi umetniki Lene Lekše, Maruša Uhan in Tom Winkler. Zapuščeno in nedelujočo govorilnico ob cesti na ljubljanski Špici so poleti prekrstili v majhen, dopadljiv razstavni prostor, znotraj katerega naj bi se pisale zgodbe mladih ustvarjalk in ustvarjalcev. Gre za tretjo govorilnico v vrsti, od katerih ena obratuje kot t. i. info govorilnica, druga pa kot knjigobežnica. V govorilnici naj bi se zvrstile mesečne razstave s spremljevalnim programom, s svojo lokacijo na priljubljenem stičišču mestnega vrveža in vikendaškega martinčkanja pa bi pritegnila mimoidoče radovedneže. V njej so od poletja dalje razstavljali Tom Winkler, Sangara Perhaj in Till Schönwetter. Četrta po vrsti razstavlja multimedijska umetnica Nika Erjavec.

Avtorica se že dobra tri leta intenzivneje ukvarja s senzoričnimi zaznavami in transformacijo okolja, z raziskovanjem zvoka in vibracij. Zvok uporablja kot kiparsko sredstvo ali kot telesni medij, in četudi ta sam po sebi ni viden, zvok za svoj obstanek venomer terja fizično stvarnost oz. neko materijo. Avtoričino raziskovanje se tako nenehno razvija, zanima jo razumevanje zvoka in vibracij tako v okviru fizike, biologije in nevroznanosti kot tudi psihologije, filozofije in nenazadnje okoljevarstva. V svojih zadnjih instalacijah tako aktivno povezuje vibracije in zvok z raznotero naravo oziroma kar je po človeškem vmešavanju vanjo od nje ostalo; posušeno cvetje, odpadle veje, listje in krhke rogovile. Za razliko od dosedanjih monumentalnih in raznolikih postavitev je tokratna občutno manjša, delo je stisnjeno ob steklene zidove odslužene telefonske govorilnice, kjer je koncept komunikacije človeka z naravo in s tehnologijo prikladno prisoten sam po sebi.

Instalacijo s posrečenim naslovom Nature calling sestavlja subtilen preplet omenjenega rastlinja in improviziranega elektronskega vezja, ki ob zaznavi gledalca pred govorilnico oživi in zavibrira. V tem oziru je instalacija interaktivna, saj je za ponovitev nekajsekundnega vibriranja potrebno gibanje gledalca pred senzorjem. Delo tako pretežno miruje. Z izpostavljeno vibracijo umetnica simbolno poudari že prisotno, a našim očem skrito nihanje in vibriranje vseh atomov oz. molekul. Ustvari dražljaje, ki jih je moč zaznati vizualno. To, kar vidimo in zaznavamo pri njenih delih, se v resnici dogaja ves čas, okoli nas, v mestu, v naravi in v nas samih. Poigrava se tudi s konceptom vztrajnosti vida (ang. persistence of vision), kjer človeški možgani ob nastanku vizualnega šuma in motnje v komunikaciji vidno vibriranje zlijejo v optično iluzijo – zaradi tega je premikajoč se objekt z naše strani zaznan kot statičen. Vibriranje vejevja, vrvic, cvetov in paličic med drugim aludira na simboličen klic narave, na pogosto neuspelo komunikacijo s človeštvom, ki v katerikoli kategoriji komunikacije milo rečeno ne blesti najbolje. 

Na mestu zgrajena in vzpostavljena instalacija opozarja na povečano zvočno onesnaževanje in tudi človeško zanemarjanje lastnih mestnih krajin, ki pogosto odražajo potencial neukrotljive narave in zametke slabe ironije. Galerijski prostor stare, a dodobra prepoznavne telefonske govorilnice se po drugi strani takisto ujema z umetničinim raziskovanjem tretje krajine, torej prostorov, ki jih je človek zapustil in prepustil propadanju in pozabi. Sem po navadi sodijo gradbene jame, osameli vrtički in sumljivi, nedotaknjeni ograjeni prostori. Skupna točka teh lokacij je ponovno vzpostavljena in razvijajoča se flora. Taka usoda je tekom časa in tehnološkega razvoja dohitela tudi javne zastekljene kubuse, namenjene telekomunikaciji. V govorilnico zaklenjene rastline, nabrane na območjih tretje krajine, spomnijo na človeško brezbrižno odsotnost in zanemarjanje določenih prostorov, kjer istočasno klije upanje po vnovični vzpostavitvi naravnih raznolikosti. 

Tesen, zaprt in krepek prostor za telefoniranje je kot nalašč primeren za avtoričino umetniško prakso, pri kateri se ukvarja z zvočnimi dražljaji in slušnimi zaznavami. Temu primerno ostajajo elektronska vezja, mehanizmi, čipi in kabli vidni, saj tako kot navidezno poglavitni biološki del instalacije predstavljajo osnovni gradnik umetniškega dela, istočasno pa odražajo dodaten poudarek na človeško vmešavanje v okolje z umetnimi materiali, kapitalnimi konstrukcijami in nebodijihtreba rečmi, ki jih bomo prav tako slej ko prej zavrgli. Sama razstava, četudi majhna in na prvo žogo med živahnim parkom in cesto neopazna, je domiselna, saj avtoričino zanimanje za sistemski vpliv družbe na okolje in polje večletnega raziskovanja zvoka, dražljajev in vibracij združuje z dejanskim komunikacijskim objektom tretje krajine. Znotraj telefonske govorilnice je Nika Erjavec ustvarila prikupen, a vseeno kritičen, družbeno-filozofski in tehnološko kompleksen ekosistem, ki se širi in rotira, oscilira in vibrira. Narava nas kliče, mi pa imamo telefon »na vibro«.


*Če na analogno, klasično razporejeno tipkovnico v načinu pisanja SMS-a vtipkamo zaporedje 2-7-7-7-8, dobimo besedo ”ART”. Much art. Such joke. 


Lektoriral: Grega Pignar

Foto: Maša Žekš