19. 2. 2024 / Podobe / Kritika

Glasni kot žerjavi zahtevajmo tišino!

Tišina, ki jo dolgujemo
Umetnica: Liza Jutra Norčič
Datum: 16. 01.–06. 02. 2024
Kraj: Galerija P74, Ljubljana

Novo leto je v hram Zavoda za kulturne dejavnosti P.A.R.A.S.I.T.E. prineslo razstavo Lize Jutre Norčič z naslovom Tišina, ki jo dolgujemo. V sklopu cikla »mladi« študentka slikarstva na ALUO tematizira sodobno nasilje in prispeva k protivojni umetnosti, ki si prizadeva spremeniti prihodnost. 

Avtorica se predstavlja z dvema prostorskima instalacijama, s katerima želi izraziti nestrinjanje glede aktualnega dogajanja na Bližnjem vzhodu, bolj konkretno izraelsko-palestinskega konflikta in zadnjih posegov v arabsko enklavo. Uporaba umetniškega izražanja za odsev posameznikovega doživljanja dogodkov, kot so vojni spopadi, je zmeraj tudi politična, saj je izkustvo samo po sebi rezultat in posledično vedno znova subjekt (nove) moralne in politične presoje (npr. na razstavni stopnji s strani gledalca), kar je razvidno tudi v tem opusu. Likovna refleksija umetnice je namreč zasnovana na podlagi pesniškega dela Palestinca z izraelskim državljanstvom, ki je razpet med dvema kulturama, je pripadnik ene in druge, a hkrati nobene. Marwan Makhoul v poezijo preliva občutke avtentične izkušnje kot pripadnik zgodovinsko ‘sprtih’ narodov in tako ustvarja svojo identiteto, ki temelji na boju proti izraelski diskriminaciji in kljubovanju prisilni opredelitvi.

Foto: Arhiv Galerija P74

Monotonost ali belina sten je prekinjena z intervencijo v prostor v obliki instalacij. Sestavni del prve je napis prostih verzov izpovedne pesmi Marwana Makhoula v slovenskem in angleškem jeziku, ki se glasi: »Da bi lahko pisal poezijo, ki ni politična, bi moral poslušati ptice. Da pa bi jih lahko slišal morajo vojna letala utihniti.« Z njo pesnik izraža lastno ujetost v zanko dolgoletnega konflikta, ki pričakuje in predpostavlja identificiranje. V pesnikovem opusu najdemu tudi performans (vidno od 1:57 naprej), kjer prepričljivo angažirano poezijo nadgradi s prozo, ki vsebuje pogovorno arabščino, sodobno glasbo in bralno performativnost – torej s prekrivanjem žanrov, kar počne tudi Liza Jutra Norčič.

Pričujoč intermedijski pristop, ki presega okvirje primarnega študija slikarstva, v razstavi pokriva zvočno instalacijo in papirnato kompozicijo. Prva postavitev vključuje pet vodoravnih, na prelomu daljše stene pritrjenih, a gibljivih jeklenih cevi, h katerim je preko trikotnega nosilca navpično pritrjena oz. dodana še ena viseča, ki pa je povezana na kitarski ojačevalec zvoka, nad katerim se nahajajo verzi. Vključenost ojačevalca je interaktivne narave, saj je gledalec povabljen, da vodoravne cevi z roko premakne tako, da trčijo ob navpično in proizvedejo zvok, ki je preko kontaktnega mikrofona ojačan in dramatičen. Kompozicija cevi spominja tudi na ogrado in jo lahko razumemo kot referenco na kar 712-kilometrski zid, ločnico Palestine in Izraela vse od leta 2002. Slednja ne terja le ekonomske škode in stiske tamkajšnjih prebivalcev, katerim so sistematično kršene človekove pravice, temveč tudi uveljavlja intrapalestinsko segregacijo, s čimer fragmentira kulturne vezi. Naključno poustvarjen zvok vojne, ki je vezan na akcijo gledalca in oponaša pok bomb ali podiranje objektov, se prenese v celoten prostor in tako usmeri pozornost na tisočere papirnatih ptic (žerjavov) v tehniki origami. Japonska umetnost zgibanja sicer predvideva tanjši in ročno izdelan papir, poimenovan vaši (v originalu 和紙), umetnica pa za oblikovanje uporabi dedkov nabor arhiviranih časopisov iz osemdesetih in devetdesetih. Nekje v množici sivine spretno slično oblikovanih kosov časopisa pa se skriva edinstven in nepojasnjen žerjav, pregiban iz barvnega zemljevida, ki vzbuja vprašanje o svoji posebnosti in referenci. Lokacijsko zemljevid upodablja okolico Tolmina, kar bi lahko povezali s soškim bojiščem, ki je bilo v obdobju 1915–1917 prizorišče vojaških spopadov – če je v njih sodeloval tudi dedek ali morda pradedek umetnice, pa ne izvemo.

Foto: Arhiv Galerija P74

Za žerjave je sicer značilno glasno trobljenje, kar lahko simbolizira moč glasu posameznika, ki mu je kot človeku ali umetniku omogočena javna kritika vojnega stanja, a si te pravice prevečkrat ne vzame, ker se ga neposredno ne dotika.

Namesto krikov ptic je ustvarjena spodbuda obiskovalcem, da s trkom cevi posežejo v zvočno atmosfero celotne galerije P74, kar sleherniku omogoči možnost protivojne aktivnosti, ki je lahko še tako navidezno majhna, pa vendar goji upanje mirnejše prihodnosti. Gre za upiranje normalizaciji spopadov tako s tišino kot z glasnimi zvočnimi intermezzi, ki so od umetnice neodvisni. S perspektive učinkovitosti simbolizma je potencial zvočnega elementa rahlo neizkoriščen, saj je nekonsistenten in tako njegov vpliv izključno pogojen.

Cevi v postavitvi, ki posnema podobo ograde, lahko razumemo kot omejitev prostega gibanja in hkrati prevodnice krikov ptic oz. žrtev. Oboji si delijo metaforo, saj pripadniki ogrožene vrste ptic poosebljajo zagovornike protivojnih dejavnosti, ki ne glede na svojo manjšinskost jasno zagovarjajo osnovne pravice in stopijo v bran sočloveku. Žerjavi tako kot ustvarjalci družbeno-politične refleksije z osebno subjektiviteto (kot npr. pesnik) razmere spremljajo in se kljub temu, da v vsakodnevnem življenju zaradi izraelsko-palestinskega konflikta niso fizično ovirani, glasno oglašajo proti vojnim spopadom. Umetnost kot politično orodje oz. oblika upora sicer ni noviteta, pa vendar avtorica najde svojevrsten način za razvoj inspiracije, ki na plan kliče aktivizem in tako razvije pripovednost, ki komplementira besedno formulacijo pesnika. Razstavni opus je torej dobra vizualna upodobitev avtobiografske poezije Marwana Makhoula, ki stoji kot poziv vsakršnemu poskusu aktivizma v smeri podpore obstoječim gibanjem proti oboroženim spopadom ter predvsem ljudem v takšnih zahtevnih položajih. Kar pa se tiče pridodane osebne note avtorice, je ta vsebinsko premalo ponazorjena.


Razstava kot celota dejansko omogoča le osnovno semiotsko branje, s čimer ne izkoristi globine osebne izkušnje, ki jo ponudi, a ne unovči, saj ne odgovori niti na vključitev dedka niti umetnice same. Umeščenost umetnice v izbran konflikt torej ostaja neodgovorjena, s čimer prikaže konceptualni manjko navezave na delo pesnika, ki naj bi bilo osnova za ustvarjeni instalaciji. S tem ne osmisli in ne upraviči izbire teme aktualne vojne ter nekoliko razočara. Liza Jutra Norčič s sintezo zgodovinskega, aktualnega in kvazi osebnega poskuša ustvariti, kakor sama pravi, investicijo v prihodnost, ki je tudi z materialnega aspekta ekološko ozaveščena, saj so elementi instalacij večnamembni ali pa razgradljivi. Če kaj povzamemo iz razstave, je to, da naj ne utihnejo ljudje, ampak vojna. K prekinitvi ognja lahko vsak pripomore že s podpisom peticije Dost je. S kriki nestrinjanja jim poskusimo omogočiti tišino, ki jo dolgujemo. 


Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektoriral_a: Tina Geč

Foto: Arhiv Galerija P74