1. 12. 2021 / Podobe / Kritika

GAY KVOTA

NAJ BO KVIR! Razstava LGBTIQ+
Skupinska razstava
Kdaj: 16. 9. 2021–21. 11. 2021
Kje: Mestna galerija Ljubljana
Razstavljajoče_i umetnice_ki: Andrej Brumen Čop, Andreja Gomišček, Jasna Klančišar, Neža Knez, Andrea Knezović, Gašper Kunšič, Aprilija Lužar, Miha Satler, strtgm, Filip Vurnik
Kustos: dr. Sarival Sosič
Avtor razstave: Brane Mozetič
Uvodna študija: Domen Ograjenšek

Jeseni smo si v Mestni galeriji Ljubljana lahko ogledali skupinsko razstavo z naslovom Naj bo kvir!, javnosti razglašeno kot na nek način pregledno LGBTIQ+ razstavo, na kateri razstavljajoče_i družbeno kritične_i umetnice_ki prevprašujejo problematiko spolov. Razstava se ponaša z inkluzivnostjo umetnic_kov, likovno raznolikostjo in jasno začrtano vsebino, ki naj bi obsegala tako osebne izkušnje in izpovedi kot tudi premišljeno začrtan aktivizem in poglobljeno raziskovanje in osmišljanje skupnosti v odnosu do širše družbe. Pri izboru razstavljajočih in vzpostavljanju razstave je sodeloval pesnik in pisatelj Brane Mozetič, uvodno študijo in spremno besedilo v katalogu pa naj bi napisal pisec in raziskovalec Domen Ograjenšek. V napovedniku razstave in medijskih objavah so poudarjali pomembnost takšne obsežne in raznolike razstave ter hkrati izpostavljali njen jasen namen, tj. spodbuditi aktivnejše raziskovanje in analiziranje problematike ter motivirati nastajanje nadaljnjih tovrstnih razstav. Žal ne glede na kvaliteto, mikavnost in raznolikost del posameznih umetnic_kov razstava Naj bo kvir! ne deluje ne kot koherentna celota niti kot premišljen poskus aktivizma, nekoliko ponesrečeno pa je tudi sporočilo o domnevno hudo pereči, a hkrati neuslišani problematiki LGBTIQ+ skupnosti. 

Večina umetnic_kov na razstavi je poznanih in na splošno redno dejavnih na domači umetniški sceni, denimo Neža Knez, Andrea Knezović, Gašper Kunšič in strtgm. Za Andreja Brumna Čopa, Jasno Klančišar in Aprilijo Lužar bi lahko celo rekli, da so stari znanci mavrične aktivistične umetnosti. Brane Mozetič jih je k sodelovanju na razstavi povabil spričo njihovega preteklega sodelovanja v prejšnjih desetletjih. Ostali so bili k razstavljanju svojih del preko poznanstev ali trenutne aktualnosti povabljeni zaradi svoje javno razkrite spolne usmerjenosti in identitete, istočasno pa se zdi, da so pri izboru stremeli k čim bolj raznolikemu naboru sodelujočih. Na razstavi posledično razstavljajo umetnice_ki različnih generacij, zelo raznoliki pa so tudi mediji in tehnike, v katerih ustvarjajo. Na ogled so postavljene tako slike, fotografije, kolaži in videi kot tudi instalacije in multimedijski kosi, na otvoritvi pa je bil izveden tudi performans. Po besedah Braneta Mozetiča je veliko razstavljenih umetniških del nastalo prav za potrebe te razstave. Večina del je popolnoma sprejemljivih, celo navdušujočih, spet druga smo videli že leta poprej, denimo rdečega Apolona Belvederskega Andreja Brumna Čopa iz leta 1990 ali serijo eksplicitnih risb Aprilije Lužar na pisemskih ovojnicah iz 80-ih. Več kot polovica umetnic_kov na razstavi pripada nekoliko mlajši generaciji, kar se odraža predvsem v uporabi mešanih tehnik in raznolikih medijev. 

Foto: Arhiv MGL

Do posebnega izraza pride kombinirana postavitev avdio in video posnetkov, ki nosijo naslov Kako szo gejevszki aktiviszti ukradli mavriczo (2021) & Je suis Norma (2021), razstavlja pa jih samostojna entiteta strtgm. Po tleh in na steni je razstavljenih več ekranov, med katerimi se izmenjujejo zvočni posnetki. Na enem ekranu spremljamo rastje in ponovni propad fascinantnih gliv falične oblike, na drugem v nas pogleduje portret ženske na trzajočem, zatikajočem se videu. Manjši ekran na steni predvaja posnetek, kjer se portreti različnih oseb prelivajo eden v drugega; sprva vidimo dečka, nato deklico, sledijo izmenjujoči se obrazi različno maskulinih in feminilnih podob. Na glavnem ekranu, na katerem lahko spremljamo tudi podnapise avdio govora, vidimo premikajočo se mavrico. Zraven slišimo robotsko recitiranje obskurnega besedila, ki je prepredeno z anti-LGBT propagandno retoriko, s prikrito sovražnimi fabulami in z na videz nedolžnim informacijskim poročanjem, ki je v resnici homofobno, transfobno in vsevprek nestrpno. Posnetek deluje kot svarilo pred nekakšnimi LGBT teroristi, ki v šolah, na ulici in v tujih življenjih zganjajo nevaren ter škodljiv aktivizem, skrit za na videz nedolžno mavrico. Ravno zaradi govornega posnetka, ki ga obdeluje text-to-speech robot, je delo atraktivno, nekoliko komično in dražljivo. 

Neža Knez postavlja na ogled delo Skozi te iste pore se še vedno zliva taisti znoj (2021), ki zaobjema videoinstalacijo, zvok in vibrirajočo posodo z vodo. V popolnoma zatemnjeni sobi opazujemo posnetke delov telesa in avtoričinega obraza. Nekaj časa je bil razstavljen tudi posnetek, ki je v živo prenašal dogajanje na ulici pred galerijo, prvotno pa je bil usmerjen v ledeno skulpturo, razstavljeno na otvoritvi. Gašper Kunšič je v prepoznavni rdeče-modri kombinaciji in geometrijskih formah prestavil triptih Hiding (Proposal for a balcony) (2020), podobno kot je v tehniki kolaža triptih predstavila Andreja Gomišček. Njene slike kolaža z naslovom Hendikepirano lezbično telo (2021) so velikih formatov, na njih pa so upodobljene konstrukcije invalidskih vozičkov s stiliziranimi telesi. Detajli kolaža so izdelani iz različnih grafov, poročil zdravniških pregledov, poezije in črtic na temo lezbištva, ženskega telesa in aktivizma, glavnino pa predstavljajo deli kartona ter večji kosi papirja. Prav tako pritegne medijsko izpostavljen tekstilni diptih Andree Knezović Prilagajanje s prestopanjem (2021), ki nastopa kot adaptacija t. i. Progress Pride zastave, ki jo je leta 2018 oblikoval Daniel Quasar. Ročno izdelani krpanki sta veliki in obešeni v osrednji, največji in najsvetlejši prostor v galeriji v prvem nadstropju. Krpanki tematizirata prilagajanje kot eno od strategij preživetja, s katero se avtorica srečuje v odnosu do omejenih družbenih meril in marginalizacije. 

Ob tako direktnem naslovu in intenzivnemu oglaševanju razstave kot vsebinsko jasno usmerjene k najbolj perečim vprašanjem aktualne LGBTIQ+ politike in problematike spolov je vsakič znova porajajoči se dvom v pristnost razstave popolnoma sprejemljiv. Večina umetnic_kov se v svoji lastni praksi s svojo identiteto znotraj LGBTIQ+ skupnosti ukvarja na veliko bolj subtilen način in v občutno manjšem obsegu (ali pa sploh ne). Ob pregledu opusov nekaterih umetnic_kov je jasno, da so na razstavi Naj bo kvir! razstavili svoja najbolj mavrična, telesna, seksualna, ganljiva, brezkompromisna, v glavnem očitna, strejt publiki razumljiva gejevska dela, od katerih so bila nekatera ustvarjena izključno za to razstavo. Nekatera dela tako izstopajo – prvič, ker so tematsko ali oblikovno neznačilna za posamezen opus umetnice_ka, in drugič, ker pritičejo domala neznanim avtorjem – a prikladno ustrezajo potrebni identitetni diverziteti razstavljajočih, vizualno pa zapolnijo vrzel določenega medija, tehnike, predvsem pa očitne telesne figuralike.   

To nepremišljeno povabilo oz. pričakovanje, da bomo ob nasičenem navalu kvir vsebin vsi navdušeno skočili v zrak, bi bilo nesporno in veliko manj nerodno, če ne bi domača kvir scena eksistirala in samostojno cvetela že sama po sebi. Med nami so kvir umetnice_ki, katerih dela so tesno prepletena z njihovo identiteto spola, spolno usmerjenostjo ali LGBTIQ+ aktivizmom. Takisto so med nami kvir umetnice_ki, ki svoja dela ustvarjajo ločeno od njihove pripadnosti skupnosti in si upravičeno želijo, da se njihove umetniške prakse ne bi doživljalo zgolj skozi prizmo njihove lastne, kvaziatraktivne in neuki množici razburljive identitete. Razstava Naj bo kvir! proizvaja neugoden občutek drugega, žaljivo zapoznelega razkritja, da ”Slovenija premore kvir osebe, ki so, glej ga zlomka, tudi umetnice_ki,  in ne samo to – ustvarjajo dela, ki so povezana z njihovim neizogibnim trpljenjem in posledičnim aktivizmom.” 

Iz same razstave in del ni povsem razvidno, po kakšnem ključu je ta zastavljena in ali ima poleg širokega kvir nastavka še kakršno koli določljivo tematiko ali naracijo. Prav tako se zdi, da so bili avtorji izbrani izključno na podlagi identitetne politike. Sam projekt in dobronamerna ideja sta kakopak legitimna in v sebi nosita precejšen potencial – razstava bi morda res doprinesla k večji stopnji strpnosti in razumevanja, osvetlila pa bi nekatera eksplicitnejša, najbolj zgovorna dela. Žal je učinek končnega rezultata ravno nasproten, saj razstava deluje nepremišljeno in nedovršeno. Porajajo se vprašanja, komu je razstava pravzaprav namenjena in ali je označba ‘skupinska razstava LGBTIQ+primerna, morda navdihujoča ali nas zgolj navdaja s kremženjem in dramatičnim vihanjem očesnih zrkel. 

Navedbe o upočasnjenem procesu detabuiziranja drugačnih oblik spolne usmerjenosti in identitetnih politik so seveda zaskrbljujoče. Pomembno je, da se predstavi in osvetli tudi umetniška produkcija, ki iz teh razlogov sicer ostaja nevidna in osiromašena. Kot je v spremni besedi poudaril Domen Ograjenšek, izključevanje določenih umetnic_kov ali njihovih del pogosto ni transparentno, njihova odsotnost pa jim istočasno onemogoča oblikovati lasten prepoznaven likovni izraz, ki ga kot samoumevnega razumemo pri hetero cis umetnosti. V tem oziru je aktiven potisk k realizaciji kvir razstave logičen in dobrohoten, a ravno pri takšni, v očeh splošne javnosti delikatni in težje razumljivi tematiki, so dobrodošli in učinkovitejši majhni, predvsem pa varni koraki. Raznolikost, ta mavričnost skupnosti, je fascinanten, a prepogosto dvorezen meč. Razstava kljub nekaterim mikavnim delom priljubljenim umetnicam_kom in svoji na videz ugodni raznolikosti ni prinesla zadostitve, temveč skeleč zabod v koleno. 

Kuratorski pristop uveljavljanja ideje potencialne skupne razstave na način, da se ustrezne umetnice_ke po potrebi združuje in ukaluplja, pripelje do tega, da razstava deluje narejena na silo. Kot smo nedolgo nazaj sledili polemiki ženskih razstav in ženske umetnosti, lahko tudi tokrat prikimamo napotku, da zgolj identiteta kot glavni faktor predstavljenih umetnic_kov pogosto ne zadostuje. Iz razstavljenih del, obrazstavnega besedila in medijske samopromocije ni razvidno, ali je glavnina vsebine aktivizem, osebne zgodbe posameznic_kov iz skupnosti ali retrospektiva kvir umetnosti. V kolikor bi razstava ponosno zajemala vse našteto, bi bila temeljito premišljena in skrbno načrtovana organizacija takisto nujna in še toliko bolj zahtevna. S sredstvi in prostori, s katerimi razpolaga ljubljanska Mestna galerija, bi lahko, po možnosti z delovno skupino takisto raznolikih kvir strokovnjakov na področju, snovali solidnejšo in bolj preudarno razstavo, ki si jo zasluži tako čudovita kvir skupnost kot tudi povprečen konzumer dominantne hetero cis kulture.


Lektoriral: Grega Pignar

                                                            
Foto: ARHIV MGL