16. 9. 2022 / Podobe / Kritika / Reportaža

Erró: The Power of Images

Kdaj: 09.04. - 29.09.2022
Kje: Reykjavík Art Museum, Hafnarhús, Islandija
Kuratorstvo: Danielle Kvaran in Gunnar B. Kvaran

Aprila letos so v Reykjaviškemu muzeju sodobne umetnosti odprli obsežno retrospektivno razstavo enega najbolj uspešnih in širše prepoznanih islandskih umetnikov. Rodil se je leta 1932 na zahodni strani otoka, v mestecu Ólafsvík, svoje rojstno ime Guðmundur Guðmundsson pa je zavoljo dostopnosti in kasnejše globalne slave prekrstil v kratek in jedrnat Erró. Nekateri mu pravijo islandski Lichtenstein, spet drugi nordijski umetnik pop baroka. Najbolj je namreč znan po svojih monumentalnih pop art kolažih, v katerih prepleta stripovsko likovnost, aktualne politične vsebine in kritiko do kapitalizma in vojn, s čimer se nesporno postavlja ob bok svojim ameriškim sodobnikom in utemeljiteljem pop art gibanja kot so Andy Warhol, James Rosenquist in Roy Lichtenstein. Vseeno pa se njegov opus bolj nagiba k evropskemu, akademskemu načinu razmišljanja o delih, kjer prevladuje ironija, parodija in osredotočanje na manipulativnost in mehko moč zahodne vizualne kulture. Erró je svoj študij slikarstva, grafike in ustvarjanja fresk v Oslu nadaljeval v Firencah in Parizu, posledice potovanja in nenehnega pridobivanja znanja pa se izražajo v izjemno obsežnem in raznolikem, predvsem pa pisanem in duhovitem opusu. 

Erró, Silver Sable (1999-2017), Keflavik mural & Erró, začetki uporabe ameriških popularnih referenc, 60ta. Foto: Maša Žekš

Erró je v domovini izredno priljubljen in vseprisoten. Premiernega srečanja z njegovimi deli v domačem okolju je slehernik deležen že ob prihodu na islandsko mednarodno letališče v Keflaviku. Na mestu kolosalnih plakatov z naravnimi znamenitostmi, ki potnikom izrekajo dobrodošlico, kraljuje velikanski, in situ mural, ročno poslikan na kvadratne keramične ploščice. Mural je replika že obstoječe slike iz leta 1999, vsebina pa je posvečena Marvelski stripovski junakinji Silver Sable, plačanki in lovki na vojne zločince. Erró je kot primarni avantgardist in pristaš umetnosti, ki naj bi bila dostopna množicam, ustvaril, popravil in tudi prestavil številna javna stenska dela, kar nenazadnje sovpada z islandsko naklonjenostjo izjemno kvalitetnim mestnim muralom. Najdemo jih ne le v Reykjaviku, pač pa tudi v Franciji, na Portugalskem in Kubi. Številna njegova slikarska in kiparska dela, grafike, posnetke performansov in eksperimentalnih filmov ter pisemsko korespondenco hranijo v mestu Reykjavík, kateremu je leta 1989 umetnik podaril večino svojih del. Njegovo zbirko so uradno odprli leta 2000, ko se je muzejska institucija iz bivše mlekarske zadruge imenovane Korpúlfsstaðir na obrobju mesta preselila v staro pristaniško skladišče Hafnarhús v samem osrčju prestolnice. Do aktualne razstave je fond vseboval že več kot štiri tisoč posameznih del, od katerih najboljša in najbolj prelomna tvorijo retrospektivno razstavo, imenovano The Power of Images

Razstava je urejena po kronološkem redu in specifičnih tematskih okvirjih. Predstavljeni so njegovi začetki v petdesetih letih prejšnjega stoletja, pa vse do sedanjosti (v Parizu živeči umetnik je namreč še vedno aktiven). Razstava obiskovalca neusmiljeno pahne v umetnikovo avantgardno genezo, polno ilustracij, mehanskih elementov, kolažev in spajanja z ekspresionizmom, mitološko-zgodovinskimi tematikami in deli preminulih mojstrov, kot so Hieronymus Bosch, Leonardo da Vinci, Rufino Tamayo in Roberto Matta. Dela vsebinsko združujejo tragikomične podobe dehumaniziranega konca sveta, nadvlade tehnologije, nuklearne grožnje in problematike moderne kapitalistične družbe. Uporabo mešane tehnike kmalu v celoti nadomestijo dadaistično in surrealistično orientirani izrezki iz revij, časopisja, pa tudi iz strokovnih tehničnih publikacij. Združevanje in prepletanje človeških teles z mehanskimi deli je na prelomu v šestdeseta predstavljajo srčiko njegovega zanimanja o človeškem obstoju vpetemu v tehnološki napredek. Izključno na tem mestu so na razstavi razstavljena tudi njegova kiparska dela ali bolje rečeno mehanske instalacije, katerih osnova sestoji iz heteromorfnih oblik, plastičnih modnih lutk ter igrač.

Erró, kolaži, serija Rdioactivity (1958) & Erró, primeri plastike. Foto: Maša Žekš

Tik pred najpomembnejšim obratom na njegovi profesionalni poti, ko je leta 1964 prvič odpotoval v ZDA, se je v seriji Pictorial Appetite ponovno vrnil k figurativnemu slikarstvu. V svoji praksi je združeval historično pomembne osebnosti in načine abstrakcije, ki so bili značilni za denimo Kazimirja Maleviča ali Augusta Herbina. Z njegovim odhodom v New York se zaključi prvi sklop razstave, ki glede na tehnike in materiale ostaja najbolj raznolik in eksperimentalen. V času polletnega bivanja čez lužo se je njegova umetniška praksa skrčila na izključno kolažiranje in naknadno pretvarjanje podob v slike. Znatno se je povečala raba ameriške ikonografije, tamkajšnjih popularnih referenc, stripov, risanih junakov in zgodovine. Ponavljali so se raznoliki portreti zgodovinskih in znanih osebnosti. Ti so bili praviloma groteskni in pretirani ter mnogokrat združeni s še kakšnim drugim človekom ali živaljo, ki je delu doprinesla političen ali družbeni komentar. To sovpada tudi z nenehno kritiko in opozarjanjem na pasti potrošniške družbe, lepotnih idealov in izmaličene politike ter zgodovine. Vedno bolj povedne in direktne narative so se nanašale na aktualne globalne dogodke, ki so v kombinaciji z referenčnimi opazkami prinašale ironičen in brezkompromisen komentar. Upodobil je kolege umetnike, politike, pisatelje, skladatelje, papeže, filozofe, zdravnike, predsednike, vojake in pop zvezdnike, like iz romanov, stripov, televizije, likovne umetnosti in še bi lahko naštevali. Zelo domiselna in zanimiva so dela iz serije Forty-Seven Years iz leta 1966, v kateri reinterpretira in prepleta tedanjo z ideologijo prepojeno popularno rusko ter ameriško umetnost. Na posameznih slikah in adaptacijah plakatov razkriva ironijo hladne vojne, ki se je v svojem absurdu tedaj prenesla tudi na umetniški svet in oblikovanje. 

 Erró, Marie-Antoniette 1793, Henry IV 1610, serija Defacing (1965) & Erró, Mondrian, serija Defacing(1965) & Erró, Holiday in Israel, serija The Aggression (1967). Foto: Maša Žekš

Podobno velja za izjemno priljubljeno delo Battle of Kyoto (1974) iz serije Made in Japan. Slika združuje vojaški prizor iz starega ameriškega stripa in znan erotični prizor iz japonske ukiyo-e shunge (vrsta japonske erotične umetnosti) iz 18. stoletja. Zahod, Amerika, vojna, agresija, bes in kri so upodobljeni na vrhnjem delu slike, pod njo pa je v mehkejših linijah in mirnejših barvah upodobljen vzhod, senzualnost, brezsramnost in užitek s priokusom tradicije ter sofisticiranosti. Sama kompozicija ostaja izjemno dinamična, saj sliko z ene strani prepolovijo gore, z druge pa cev strelnega orožja. Tanka meja med strastjo in telesnostjo vojne na eni in poželenja na drugi strani aludira na tedanjo vietnamsko vojno, pacifizem pod sloganom »make love not war« in dejstvo, da je bil Kyoto prvotna tarča nuklearnega napada med drugo svetovno vojno. Slika se nahaja v bližini dela The Rebirth of Nazism (1977), ki je del serije West Seen from the East in se prav tako pritika druge svetovne vojne, genocida, poboja, smrti in nasilja. Karikature na sliki so vzete iz revije Krokodil, satirične publikacije, ki je izhajala v Sovjetski zvezi od leta 1922 do 2008. Karikature so postavljene ob bok idealiziranemu portretu Adolfa Hitlerja iz leta 1933, ko ga je portretiral B. Jacobs, s čimer ponovno razdvoji kompozicijo in sliko razpolovi na grozovitosti vojnega antisemitizma na eni in čaščenje tretjega rajha, disciplino in čistost na drugi strani. Med polariziranima situacijama se na sredini slike skrivajo reprodukcije angleške propagande iz leta 1941, ki v obliki lobanj opominjajo na najdena množična grobišča. Obe omenjeni deli sta, podobno kot vse ostale slike od obiska New Yorka dalje, velikih formatov, nasičene z vsebino in podobami, nesramežljivimi linijami in močnimi barvami. 

Erró, Battle of Kyoto, serija Made in Japan (1974) & Erró, The Rebirth of Nazism, serija The West Viewed from the East (1977), detajl. Foto: Maša Žekš

Ko je v osemdesetih letih Erró pričel uporabljati računalniško ustvarjene 3D mreže so njegova dela postala še večja. Tak način dela mu je omogočil stvaritev inovativnih kompozicij, iluzij in nenavadnih a stabilnih perspektiv, ki so zdaj prišle bolj do izraza in sliko naredile še bolj živo. V tem oziru se je povečalo število njegovih stenskih poslikav, glavna tematika pa so postali stripi, znanstvenofantastične vsebine in super heroji. Svoje naklonjenosti umetnostni zgodovini sicer ni nikoli povsem opustil. Leta 1992 je v okviru serije Art History ustvaril slike velikih formatov, ki so funkcionirale kot hommage posameznim velikim umetnikom modernizma, na primer Picassu, Matissu in drugim. Tudi te je, kot mu je bilo v navadi, kombiniral in združeval s svetovnimi dogodki, škandali in aktualno politiko. Prav posebno afiniteto je imel do aktualnega vesoljskega programa, kjer je elemente dela Jean-Auguste-Dominique Ingresa Turška kopel (1859) in dela Gabrielle d’Estrées and one of her sisters (cca 1594) združil z odpravo Apolla 14 in ostalih kozmonavtov. Na razstavi je bil poseben prostor namenjen tudi grafikam, ki so bile v stilu francoskega salona razprostrte po ogromni hali, ob kateri se je nahajalo notranje dvorišče, posvečeno umetnikovi skromni, a ne nepomembni filmografiji.

Erró, primer velikih del s stripovsko vsebino & Erró, Turkish Bath, serija Portraits of Cosmonauts (1979). Foto: Maša Žekš

Razstava je obsežna in sama po sebi dobro zastavljena. Glede na velikost zbirke v Hafnarhúsu je bila selekcija vsekakor primerna, Erróv opus pa je dobil zasluženo celostno podobo. Ker so njegova dela tako intenzivna in pomenljiva, hkrati pa jih je zelo veliko, se sprva stopnjujoča vzhičenost in presenečenost nad umetnikovo drznostjo in radodarnim razpolaganjem s svastikami, razrezanimi dojenčki, Stalini, razgaljenimi dekleti in kulturnimi apropriacijami kaj hitro poleže in razblini. Razstava zato od obiskovalca zahteva, da se ta disciplinira in selektivno usmerja pozornost. Natančen ogled slehernega dela (in prebiranje bogatega ozadja ter razlage referenc!) bi bil, čeprav so na razstavo vključena le tista najboljša in najbolj reprezentativna dela, izjemno mukotrpen in dolgotrajen proces. Ne glede na to pa dobro izpeljana in kvalitetno zastavljena retrospektivna razstava primerno sovpada z aktualnim obdobjem; po eni strani zaradi vsebine, ki pritiče zblojeni sedanjost, vojni, virusu in porastu sovraštva v kombinaciji s prenasičenostjo popularne kulture, priljubljenostjo dopadljivih apropriacij in begom v dobičkonosni znanstvenofantastični svet. Po drugi strani detajlno predstavi najboljšega še živečega umetnika majhne države, katero ravno v pomladnih in poletnih časih obišče nepredstavljiva truma turistov. Erró je namreč navkljub svoji drznosti, direktnosti in zapomnljivosti v širšem polju umetnosti (vsaj kar se tiče v primerjavi s poprej omenjenimi umetniki) znotraj bazalnega kanona ostal nekako prezrt in neupravičeno pozabljen.

Erró, More Production, serija The Helsinki Conference (1974) & Erró, South Africa, serija Interiors 1920-1930 (1979). Foto: Maša Žekš

Lektorirala: Ivana Rosa

               
Foto: Maša Žekš