Eddo Hartmann : Setting Stage: Pyongyang, North Korea
Režim estetike
Tokrat se je v muzeju fotografije Huis Marseille, kjer trenutno večino prostorov zavzema pregledna razstava v čast nedavno umrlega velikana nizozemske dokumentarne fotografije Cora Jaringa, v dveh sobah predstavil priznan fotograf Eddo Hartmann s svojim projektom Setting the Stage: Pyongyang, North Korea. Razstavljene fotografije so rezultat prve faze Hartmannovega trenutnega sodelovanja s Koryo Studio, pekinško produkcijsko hišo, ki se osredotoča na severnokorejsko umetnost.
Eddo Hartmann (Haag, 1973) je fotografijo študiral na haaški Kraljevi akademiji za umetnost, njegova dela so hranjena v pomembnih nizozemskih in tujih zbirkah, zanje pa je prejel tudi številne nagrade, med drugim s strani Association of Photographers in PDN. Tokratna razstava je njegov drugi veliki projekt razstavljen v Huis Marseille, v preteklosti je tu razstavljal s serijo fotografij The Rediscovery of the World, del večjega, impresivnega projekta fotografske knjige Hier woont mijn huis (2012). V tem projektu se, tako kot v razstavljenem, izraža njegovo zanimanje za prostore, mesta in pokrajine, ki vzbujajo domišljijo in pripovedujejo zgodbe o tem, kar se je nekoč zgodilo.
Arhitektura je eden izmed ključnih elementov v snovanju novega družbenega in političnega okolja, ki sledi revolucionarnim dogodkom, zato so pjongjanški mestni načrtovalci dobili nalogo zgraditi mesto, v katerem se bo sleherni prebivalec Severne Koreje počutil kot modern socialist. Tako Pjongjang, ki je bil v času korejske vojne skoraj popolnoma uničen, danes stoji kot najimenitnejši primer v celoti socialistično zasnovane prestolnice.
Po večletnem načrtovanju se je Hartmann aprila 2014 odpravil v Pjongjang, kjer mu je agencija Koryo zagotovila vstop v državo, dostop in nemoteno delovanje po mestu ter dva vodiča, ki sta ga spremljala na vsakem koraku. Zaradi lažjega nadzora nad posnetimi fotografijami je po naročilu oblasti smel uporabljati le digitalno kamero in se držati strogih pravil, ki so mu med drugim prepovedovala fotografiranje vojaškega osebja ali nedokončanih stavb.
Hartmann v seriji trinajstih fotografij različnih pjongjanških javnih prostorov in urbanih pokrajin upodablja severnokorejsko prizadevanje oblikovati ultimativno socialistično mesto in s tem tudi življenje njegovega prebivalstva. Razstavljene podobe med drugim prikazujejo natančno zasnovan trg Kim Il-sunga, stolp Juche, socialistični Palači šolskih otrok Mangyondae in Kaesong, znamenita hotela Yanggakdo in Jannamsan, utrinke s pjongjanškega metroja, vseprisotne impozantne portrete in spomenike severnokorejskih voditeljev, kot tudi fotografska portreta obeh Hartmannovih vodičev.
Dela na velikem formatu prikazujejo sterilna urbana okolja, ki delujejo kot kulise javnega življenja, redke figure na njih pa delujejo le kot scenski pripomočki. Fotografije so odmaknjene in brezosebne, ter so v svoji statičnosti do neke mere celo dramatične – vendar prav na ta način dosežejo svoj namen ter gledalcu približajo občutek odnosa med posameznikom in veličino severnokorejskega socialističnega režima. Hartmann ravno ta odnos z natančnim snovanjem svojih fotografij in pozornostjo do sleherne podrobnosti mojstrsko zajame v izčiščeni lepoti in nam predstavi estetski pogled v Pjongjang, ki se ne manifestira več kot dokumentarna fotografija, temveč doseže visoko umetniško raven.
Dvanajst fotografij je razstavljenih v eni sami sobi, tu izstopata dve veliki fotografiji, ki zavzemata vsaka svojo steno – School children’s palace rocket in Lobby Yanggakdo Hotel, tretja in največja ki predstavlja portreta nekdanjih vodij Kim Il-sunga in Kim Jong-ila na vzpetini Mansudae pa je obešena v notranjem atriju muzeja. Sama razstava kot celota zanimivo deluje tudi kot kontrast prej omenjeni obsežni razstavi opusa Cora Jaringa. Gledalec namreč na Hartmannova dela praktično naleti med ogledovanjem Jaringovih intenzivno intimninh črno-belih fotografij, ki upodabljajo življenja družbene margine, pristaniških delavcev, zakajenih amsterdamskih kafičev, divja leta nizozemskega Provo gibanja v šestdesetih in sedemdesetih ter eksotične lokacije in ljudi. Tako Hartmannov Pjongjang s svojo popolno nasprotno energijo, estetiko in barvo, deluje kot dobrodošla osvežitev in odlično parira divjemu svetu Cora Jaringa.