Divji labodi: nevidne močne ženske
Razstavljajoče umetnice: Olga Stefatou, Iza Štrumbej Oblak, Maria Contreras Coll, Noémi Szécsi, Silvia Prio in Anne Fabricius Datum: 22. 6.–28. 7. 2023 Kraj: Galerija Photon Ljubljana
V opoldnevu poletja je prostore galerije Photon v Ljubljani zapolnila neizpodbitno močna energija šestih fotografinj, ki so – vsaka s svojim konceptom, fokusom in estetiko – obiskovalcem poskušale prikazati ženske posameznice, pomirjene (a nikakor vdane) s svojim fiziološkim obličjem in razrvano psihologijo, polno suverenega zanosa, s katerim se lahko pohvalijo le redki.
Šest fotografinj (tj. Olga Stefatou, Silvia Prió, Noémi Szécsi, Anne Fabricius, Maria Contreras Coll in Iza Štrumbelj Oblak) se – vsaka na svoj način – spopadajo s še vedno ukoreninjenimi predsodki. Tako od fotografije do fotografije lahko sledimo življenjskim okoljem, poklicem in obrazom žensk vseh starosti, okupacij in mentalitet – vse to ob spremljavi srce parajoče melodije, ki jo prepeva Raha, sedemindvajsetletna pevka iranskih korenin, ovekovečena skozi objektiv Olge Stefatou (iz serije Buba, 2019).
Ob sprehodu po različnih pričevanjih, ki se ponujajo iz serij teh šestih umetnic, ni težko uganiti, da oči vseh portretirank ne prešine niti kanček strahu ali dvoma o svojih odločitvah. To je jasno razvidno iz drže, ki jo te zavzemajo na fotografijah – vse brez izjeme suvereno gledajo v objektiv s takšno intenziteto, kot bi želele prestreti notranji svet samega opazovalca. Kljub težkim preizkušnjam, ki so skupne vsem predstavljenim posameznicam (in ki jih je potrebno vzeti v zakup ob boju proti družbenim konvencijam), se slednje ne samo ne umikajo življenju, temveč se vanj zaganjajo, polne elana, želja in načrtov, s katerimi si želijo ustroj svojih usod spremeniti na boljše, si izboriti svoje več kot zasluženo mesto pod soncem. Da je vsaka izmed njih prestala težavno obdobje, ni težko uganiti; pa naj se to kaže neposredno prek priloženih izjav ali pa iz bivanjske situacije, v kateri so posameznice prikazane. Njihove – čeprav upanja polne – entitete so zaznamovane s strani življenja, ki (ne glede na spol, ekonomski in družbeni položaj) ne prizanaša nikomur.
Naj bodo njihove želje že kakršnekoli, ob pogledu na fotografije postane jasno, da jih bodo nedvomno tudi dosegle, saj so jim prestane bivanjske situacije ponudile več kot zadostno kilometrino, s pomočjo katere se bodo (uspešno) zoperstavljale (morebitnim) problemom. Kot je zapisano v kuratorskem besedilu: »Tukaj nimamo opravka s trpečo žensko podobo. Protagonistka razstave nima več nikakršnega dvoma o svoji ženski identiteti in o pričakovani normi, saj je lahko karkoli. Lahko prevzema moške vloge, lahko je svečenica, lahko je starejša, nepopolna, polna upanja, govori o svojih željah. Je opolnomočena ženska, ki se popolnoma zaveda svoje moči, ki jo tudi živi.«
Razstavo tvorijo izseki iz serij, ki tematsko ustrezajo pravkar artikuliranemu sporočilu. Pohvale vredno je nedvomno to, da je – kljub komornemu izboru fotografij – na razstavi začutiti pestro reprezentacijo najrazličnejših poklicev (od gospodinje, katere tematizacija je pričakovana, prek pevke, manekenke, čarovnice pa vse do svečenice) in starostnih skupin (npr. Iza Štrumbelj Oblak s serijo Babi (2021)).
Sama razstava se dotičnih aspektov loteva sistematično; dva razstavna prostora tvorita skorajda simbolno mejo med »abstraktnim« (kjer so razstavljeni izseki iz serij Silvie Prió (Tigancă Vrăjitoare, 2020) z nekoliko mračnejšim ambientom, ki vzpostavlja velik kontrast s sončno zastavljenimi fotografijami Noémi Szécsi (It Cannot Rain Forever, 2022) – obe tematizirata čarovništvo) na eni in »konkretnim« na drugi strani. V drugem razstavnem prostoru fotografij ne prežema več tančica mistike, temveč so portretiranke postavljene v bivanjske situacije vsakdanjega življenja (pa naj se to dogaja prek prostorske postavitve, kot to počne Anna Fabricius s svojimi Tigricami gospodinjstva (2006), Oblakina Babi (2021) in Nepalske kung-fu nune (2018-2022) Marie Contreras Coll, ali pa moment streznitve pride prek pretresljivih izpovedi, ki spremljajo portrete Olge Stefatou).
V prvem od dveh razstavnih prostorov se nam najprej razpre izbor fotografij umetnice Silvie Prió. Nabor tamkaj izobešenih fotografij predstavlja del serije z naslovom Tigancă Vrăjitoare (2020), tekom katere Silvia razmišlja o ambivalentnem odnosu fizičnega in psihičnega, raziskuje čarobnost sveta romunskih ciganskih žensk in vlogo magije kot medija za sodobno komunikacijo. Na to kaže tudi zaporedje fotografiranih predmetov, ki jih upodobljene ženske uporabljajo pri prerokovanju, med katerim se – poleg šopkov zelišč, sveč, posebnega napoja in podobnih simboličnih predmetov – znajde tudi pametni telefon.
Na nasprotni steni razstavljene fotografije umetnice Noémi Szécsi vzdržijo magično intonacijo, ki jo je zastavil pravkar omenjeni sklop. Tudi Noémi se namreč v sklopu serije It Cannot Rain Forever (2022) ukvarja z raziskovanjem različnih oblik čarovništva (ki je nenazadnje morda ena najstarejših panog poskusa ženske emancipacije) in moči, ki jih le-te podeljujejo ženski. Tudi ta fotografinja tako upodablja različne prvinske aspekte čarovništva, ki so povezani z zemeljskimi elementi. Čarovništvo se tako kaže kot orodje moči, izvir emancipacije.
Čeprav tematsko sorodni, pa Silvia in Noémi prek predmetov, ki jih ovekovečita, nenazadnje pa tudi prek svetlobe, ki njune fotografije prežema, predstavljata dve plati istega kovanca. Medtem ko Silvia več pozornosti posveča dejanskim personam sveta romunskih ciganskih žensk, upodobljenih v njihovem delovnem okolju ali zreč v globino nočnega neba, se Noémine fotografije kopajo v svetlobi zaslepljujočega sonca, rdeča nit njenih fotografij pa je odstopljena zemeljskim elementom (nad katerimi bdi zgolj en portret).
Neizpodbitna krona razstave je v mojih očeh prav serija Buba (2019) Olge Stefatou. V njenem okviru fotografinja raziskuje in prikazuje osebne zgodbe begunk (in iskalk azila) v Grčiji, ki jih je zavoljo različnih preizkušenj, s katerimi so se soočile, tudi močno zaznamovala. Med razstavljenimi fotografijami se tako znajdejo že omenjena Raha, Maryam (šestnajstletna afganistanka iz Irana), Leila (enaintridesetletna iranka), Hnd (devetnajstletna sirijka), Riri (šestindvajsetletna sirijka) in Cationa (devetindvajsetletna kamerunka). Vsaka od njih prihaja iz drugačnega kulturnega ozadja, drugačnih korenin in ima drugačno življenjsko kilometrino. Portretiranke si poskušajo priboriti svoje mesto pod soncem in vse težavnosti, ki jih usoda postavlja pred njih, poskušajo razumeti kot priložnost za razvitje še trše kože in še obsežnejših razlogov za boj. Nedvomno so dovolj sporočilne že fotografije same, a prav priložene izpovedi so tiste, ki jim dodajo (nemalokrat šokanten, a vedno ganljiv in motivirajoč) kontekst. Olgi s takim pristopom uspe preplet feministične tematike s problematiko kapitalizma, begunstva in osebne psihologije na način, kot to ne uspe storiti nobeni izmed drugih predstavljenih fotografinj.
Družbene kritike se (sicer nekoliko bolj plastično) poleg Stefatou loteva še Anna Fabricius z že omenjenimi Tigricami gospodinjstva (2006). Slednje so utelešene v samostojnih posameznicah, postavljenih v udobje domače spalnice ali kuhinje, a hkrati pozicioniranih v borbene položaje, kakršne zasledimo v akcijskih filmih ali risankah (le da našim junakinjam kot orožje služijo sušilniki za lase, valjarji za testo in podobni pripomočki). Na ta način fotografije tudi izvrstno parodirajo nekoliko solzavi, pasivni vlogi ženskih likov v filmski produkciji.
Čeprav ne s tako očitnim družbeno kritičnim nabojem, pa Marijine kung fu nune vzbudijo zanimanje v drugem aspektu. Zavoljo precejšnje popularnosti feministične tematike je trg precej nasičen z raznimi predelavami močnih posameznic, ki ustrezajo (vse bolj zbledeli) ideologiji »sodobnega« feminizma, a roko na srce gre tu pretežno za belski zahodnjaški feminizem – torej feminizem, ki je steroriziral vse svoje druge različice in se vzpostavil kot ultimativni tip feministične ideologije (kar je ne samo zmotno in ekstremno problematično, ampak je imelo tudi precej resne posledice za slabenje feministične sloge in posledične (ne)uspehe pri borbi za pravice žensk). Seveda je na področju inkluzivnosti končno zaznati določeni napredek, ki pa je neznaten v primerjavi s krivico, ki so je bile več desetletij deležne posameznice samo zato, ker jih ni bilo mogoče »stlačiti« v predsodkov poln model belskega zahodnega feminizma. Kung fu nune se tej poenostavljeni floskuli definitivno postavljajo po robu. Kung fu (pravzaprav pa kar budizem kot tak) je že nasploh moško dominirana praksa, zato je še toliko bolj navdušujoče videti njegove ženske pripadnice, njihovo vadbo (in motivacijo pri njej) ter življenjske prostore, ki nam s svojim preprostim, intimnim interierjem bojevnice približajo tudi kot ljudi (kar je pravzaprav najbolj zanimalo tudi samo fotografinjo).
Seveda nikakor ne gre pozabiti Babi (2021) fotografinje Ize Štrumbelj Oblak. Kot pove že sam naslov, je avtorica fokus posvetila svoji 85-letni babici, katere življenje je poskusila kar najzvesteje dokumentirati. Tako se lahko nadejamo njenega uživanja na morju, sončenja na plaži, barvanja las, njenega jedilnika in nenazadnje tudi njenega socialnega življenja. Fotografije se zoperstavljajo tabuju – predvsem ženskega – staranja, ki se je razpasel z razmahom kozmetične industrije, in kažejo na samoumevno, a družbeno očitno še vedno ne dovolj ponotranjeno dejstvo, da živeti polno ni stvar mladosti, temveč stvar naravnanosti do življenja samega. Čeprav estetsko precej privlačne, pa te fotografije nimajo pretiranega naboja – morda prav zavoljo svoje prisrčnosti in neproblematičnosti dokaj hitro spolzijo iz spomina, ne da bi ga pri tem pretirano zaznamovale. Zelo očitno se v Divjih labodih razpre pester nabor posameznic z vseh koncev in krajev, vseh možnih okupacij, prepričanj, starosti in načrtov za prihodnost. Prav to je aspekt, ki razstavi daje največji pomen. Labodi ne stojijo sami zase in tudi obiskovalec ne dobi občutka, da bi bilo temu tako. Nenazadnje jih sestavljajo zgolj izseki iz serij, ki učinkujejo kot nekakšna propozicija, nekakšno vabilo, mik, naj potujemo dalje, naj sežemo globlje, saj le na ta način zmoremo iz vsega balasta, ki ga ustvarjajo socialna omrežja, pričakovanja patriarhalno usmerjene kapitalistične družbe in nenazadnje medvrstniški očitki, izbezati bistvo ženske narave.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Saška Maček
