Đejmi Hadrović: The Absence of Presence
Razstavljajoča umetnica: Đejmi Hadrović Datum: 4.–23. maj 2023 Kraj: Galerija P74
Razstava Đejmi Hadrović je postavljena v dveh sobah: v eni se predvaja kratek film, v drugi pa je postavljena zbirka poezije z zvočno kuliso. Kratki film je montaža posnetkov in fotografij, ki prikazujejo vsakdanje poglede in bežne trenutke, v katerih so le redko prisotni ljudje, na primer posnetek pokrajine v dežju, posnetek zasnežene pokrajine skozi okno vlaka, fotografijo kota sobe s praznim pohištvom, fotografijo klopce, na kateri leži smet. Prikaže jih tako, da jih predstavi kot subjekt, vreden vzdrževane pozornosti, tudi v odsotnosti človeške interakcije. Vsak kader traja približno deset sekund. Ta povprečna dolžina kadrov je nenormativna, saj je povprečna dolžina kadrov v mainstreamovskih hollywoodskih filmih približno 2,5 s, tako da film vzbuja občutek počasnosti. Avtorica pripravi gledalca, da tovrstnim prizorom posveča več pozornosti, kot bi jim sicer, in ga tako povabi v neobičajno vizualno izkušnjo.
V kuratorskem besedilu so film označili kot melanholičen in po ogledu lahko ta čustveni ton prej pripišemo gledalčevemu odnosu do prikazanega kot avtoričinemu. Morda počasen ritem filma vzbuja vtis nizke ravni energije, a ta ne določa nujno čustvene valence. Dolžina posamičnih posnetkov gledalcu razkrije lastne načine, s katerimi stopa v stik s prikazanimi kraji in trenutki. Kot gledalka sem iskala vizualno novost in se spraševala, zakaj jo iščem in ali je ta potrebna za moj občutek zadostne interakcije s prikazanimi kraji in trenutki. Sklepala sem, da lahko v odsotnosti vizualne novosti iščem lepoto, tako da sem jo poskušala najti in se ob tem vprašala, v kolikšni meri je to namen filma in ali je to zadostna interakcija s prikazanimi kraji in trenutki. Občutek ob gledanju filma lahko gledalcu razkrije njegov lastni odnos do vsakdanjih krajev v odsotnosti ljudi. Film je pozornostno zahteven, vendar deluje kot zanimiva igra projekcije lastnih čustev in odnosov.
V drugi sobi je razstavljena pesniška zbirka White Cisgender Poetry, v kateri je čutiti dvom o sodobnem načinu konstruiranja identitet in izražanju subjektivne izkušnje. Tako v pesmi »Decolonise« na primer poda neresen odgovor na to, kako hkrati živeti z identiteto belca in biti odgovoren prebivalec sveta – njen odgovor je, naj se belec ukvarja s stand-up komedijo; v pesmi »I Have Met« izraža, da oznake identitet ne pojasnijo dejanj in okoliščin ljudi – komunist lahko še vedno uživa v produktih velikih kapitalističnih korporacij – zato sebi težko pripisuje takšne osebnostne oznake. Zbirka ustvarja vtis, da se avtorici tako družbeni kot tudi njeni lastni koncepti, ki se jih uporablja za konstruiranje identitet in s tem za izražanje subjektivne izkušnje, zdijo nezmožni zajeti resničnejšo človeško kompleksnost. Razpoložljivi koncepti delujejo utesnjujoče; videti je, kot da avtorica ob njih ne more doseči občutka avtentičnosti. Ko uporablja ustaljene koncepte, s katerimi podajamo subjektivne izkušnje, lebdi v nekakšni metapoziciji in piše z ironičnim tonom. Primer ironije je viden v pesmi »Truffle Cheese«, v kateri zapiše, da se je damsko uredila – elegantno, s šminko in z rožnim parfumom – in si bo privoščila nekaj primernega njeni damski identiteti. Izdelek, ki si ga privošči, je sir s tartufi za 2,43 EUR. Izdelek sam in njegova nizka cena sta v neskladju z njenim opisom damskosti. Njen površinsko, besedno izražen opis damskosti je drugačen od njenega resničnega odnosa do damskosti, ki izhaja iz dvoma o tradicionalni ideji damskega vedenja. Pesniška zbirka uspešno prikaže avtoričino skeptičnost do konceptualnega okvira, ki ga uporablja; ker pa še vedno uporablja iste koncepte, o katerih dvomi, nima potenciala, da bi sebe ali bralca v resnici oddaljila od sodobnega načina ustvarjanja identitet.
Razstava kombinira različne medije tako, da ustvari manj reduktiven prikaz svoje subjektivne izkušnje. Ob straneh pesmi so fotografije, ki zajemajo trenutke in estetsko senzibilnost njenega življenja, ter zvočna projekcija siren in urbanega hrupa. Kombinacija teh medijev vzbuja občutek nasičenosti z avtoričino subjektivno izkušnjo, ki jo je težko posredovati v svoji polnosti in ki se izmika ustaljenim okvirom. Raznoliki mediji predstavitve imajo različne zmožnosti avtobiografske dokumentacije: fotografije in posnetki lažje dokumentirajo vsakdanje okoliščine in vsakdanje, manj dramatične doživljaje; pisana beseda lažje dokumentira dramatično dogajanje znotraj teh okoliščin, vendar pa jo omejujejo konceptualne kategorije, vezane na jezik. Rezultat je multimedijska avtobiografska predstavitev, ki se izmika jasni interpretaciji, a obenem doseže nekaj, česar sama pesniška zbirka ne: uspešno prikaže avtoričino subjektivno izkušnjo zunaj omejitev konceptualnih okvirov, ki jo omejujejo v pesniški zbirki. Filmski del razstave podpre drugi, pesniško-multimedijski del: ko obiskovalcu poda nenormativno vizualno izkušnjo, mu s tem prikaže, da ga prečkanje ustaljenih okvirov izražanja lahko vodi do spoznavanja lastnih čustev in odnosov.
Uredil_a: Jernej Čuček Gerbec
Lektoriral_a: Tajda Liplin Šerbetar
