Pesniška oaza Kaje Rakušček
delam mrtvaka in poslušam statiko morskega dna
s pogledom pijem razgled na dom
ki neobremenjeno plava po svodu
proti meni skrivaj strelja poglede
skrivenčeni prsti se stegujejo kot veje
medtem ko odpleše izven dosega
vstanem in grem
po praznem peronu koraka dom
razigrano se mi nasmiha čez tire
prihajajoč vlak zažvižga
luči kabin spreletijo vidno polje
okupiram zapuščen kupe
pogledam skozi okno
dom odhaja s perona
vstanem in grem
stojim pred domačim pragom
prestopim mejo med umirajočim soncem
in konzervo, polno človeškega obstoja
sprejmem objeme
in toplo juho
obstanem
za kratek čas
vidim dom
ki se mi nasmiha skozi okno
vstanem in grem
*
sonce vzhaja kot kruh
ponočnjaki z modrikastimi polmeseci pod očmi
se raztopijo v jutranje meglice
*
I.
ostanke spanja
praskam iz grla
kot vitičnjake z dna ladje
II.
izkoreninjena in presajena
globoko na čelo poveznem klobuk
ozaljšan s peresom
III.
mišice
napete kot previsoko uglašene strune
me nesejo naprej na zahod
IV.
ko poženem korenine
se iztrgam iz zemlje
in se odpravim na drugo jaso
V.
prasketajoč radio
tesnobno išče
domač signal
VI.
zategnem jermene nahrbtnika
glas, grlen dizelski ropot
življenje vržem v trebuh avtobusa
*
premec usmerim stran od peska
živčno nebo stresa nalive
ladja divje jezdi ritme premikanja
v morje nežno odlagam dan
domov se priplazim polna sveta
ki ga ne razumem
med spanjem v meni lega na mesto
*
začne se v nočiščih
polnih govoričenja in dolgotvezenja
kjer vztrajno lomiš hrbte vžigalicam
dokler ne začne propadati koncept časa
in ostanejo le še opombe pod črto
medtem ko vztrajno potiskaš pogovore
proti samouničenju
nadaljuje se v krajih
kjer se končajo ceste
tam ljudje umirajo tiho
kot živijo tiho
tam se življenja zreducirajo
na osmrtnico in kos zemlje
prav tam štorasto iščeš bližino
in plitkost življenja
meriš z brazgotinami odločitev
ki te med kalkuliranimi pavzami
starajo v pasjih letih
konča se z monologi nad prepadom
možgani so le vlažna preja žic
ki med klečanjem pred praznim oltarjem
na platno projicirajo točke trenja
podobe vztrajajo kot prosojen las
ki žgečkajoče pleše
nekje pod nosom
potem pa spet vstane iz prahu
kot ranjena žival ugrizne roko
ki ji obvezuje raztrganine
ko pa pogledaš dovolj blizu
vidiš olupljeno usnje
krušeče zobe
in zelene madeže zlatega kiča
s temi spoznanji pred seboj odpiraš dolino
in razpre se nekaj v tebi
*
I.
pobegle kapljice kave na razgreti indukcijski plošči
se iskrijo kot zvezde, katere grem iskat
ko zjutraj skuštrana stopim na orošeno cesto
II.
iz telesa čistim spanec
njegove meglice pljuvam skozi stisnjene zobe
kot semena lubenice
III.
kalne oči avtomobilov zijajo vame
sonce se spaja s karoserijo in ustvarja slepeč kalejdoskop barv
njihove havbe imajo obraze insektov
IV.
obhajam obpotne karavane prodajalcev sadja
kupim prezrelo breskev
katere sok mi steče po bradi
V.
starano usnje obraza in med govorom valujoče gube
ter prijazna svetloba, ki seje pege po bledem obrazu
pletejo vzorce v blago moje poti
VI.
cesta,
ki jo poznam bolje od sebe,
valovi v vročini
VII.
v jutranjem soncu dehtijo reke
potopim se v hlad
mestnih zidovij
VIII.
pot vijuga med visokimi hoteli
kjer se v anonimnih terarijih
množijo žrtve bližine
IX.
v asfaltu ujeta toplota čaka na dež
medtem ko zahajajoče sonce
pljuva dragulje luči na mestu loma valov
X.
včasih si želim,
da bi znala verjeti
v smisel poti
XI.
včasih si želim,
da bi našla prostor,
od kjer mi ne bi bilo treba bežati
XII.
postana voda ni dobra
in perilo, ki ga suši veter,
ima bolj zdrav vonj
XIII.
Hvala, ne vstajajte, grem samo mimo.
Kaja Rakušček je kulturna delavka in multidisciplinarna umetnica, ki ustvarja na presečišču filma in poezije. Njeni dokumentarni filmi so bili prikazani in nagrajeni na festivalih doma in po svetu. Poezijo redno objavlja v literarnih revijah (Sodobnost, Robida, Sejalec …) in antologijah (Reke, Ne boš kupil predpražnika, Bloody Chess …), jeseni 2026 pa je napovedan izid njene prve pesniške zbirke pri založbi Črna skrinjica.
Uredila: Ajda Klepej
