Branko Lenart: HAND:WORK
Kdaj: 24. 9–30. 10. 2021 Kje: Galerija Gong, Nova Gorica
Prvo, kar opazimo na razstavi, je monotonost oziroma ponavljajoča se ritmičnost postavitve. Črno-bele fotografije so v prostor umeščene zelo tehnično, enakomerni presledki v tandemu z enakimi okvirji pa vzpostavijo demokratičnost del. Razen letnic in pomenljivih naslovov ni ničesar, kar bi izpostavilo posamezno delo. Ponavljajoča se tematika, pogosto ponavljaje določenih elementov, kot so avtorjeve roke, in prej omenjena demokratičnost nakazujejo, da je serija HAND:WORK ustvarjena v kataloško-arhivskem slogu.
Ob bližjem ogledu in pregledu letnic lahko opazimo, da je večina fotografij novejših, posnetih po letu 2000. Edino na levi, za infopultom se srečamo s podobami, nastalimi pred izumom digitalnih fotoaparatov in zagotovo narejenimi še po starem, analognem kopitu. Za nekoga, ki bi si izbral smer ogleda od leve proti desni, bi tako fotografija I Press the Button, I Do the Rest, posneta leta 1975, predstavljala uvod v razstavo. To bi bilo konceptualno seveda dokaj pomenljivo, saj gre za prvo fotografijo v ciklu, ki je nekako začrtala celotno tematiko in metodologijo projekta. Toda zaradi dejstva, da to ni fotografija, ki jo na razstavi vidimo kot prvo, ampak je skrita za vogalom, ogled razstave težko sledi nekemu sosledju. Vsekakor navidezna naključnost postavitve in vizualna enotnost del koncept enakovrednosti še dodatno poudarita. Kljub vsemu so dela po neki muzealski navadi združena v vizualne in časovne sklope, kar je pri avtorju, ki drugače ustvarja tudi dokaj dokumentarno fotografijo, nekako razumljivo. S konceptualnega vidika bi lahko serija tako postavitev in uporabo letnic tudi opustila.
Branko Lenart se je konceptualne fotografije lotil zelo zgodaj, morda celo pred ostalimi. Eksperimentiranje je sicer medij spremljalo že od samih začetkov, fotogrami (Man Ray), kolaži in razni drzni dinamični kadri (Alexander Rodchenko) so bili že znani, vendar se korenita sprememba umevanja medija, ki je vodila v razvoj sodobne fotografije, ni zares zgodila pred letom 1975. Možno je, da je Lenart poznal takrat že razstavljena dela nemških fotografov Bernda in Hille Becher, ki sta povsem metodološko fotografirala in katalogizirala različne tipografije industrijskih konstrukcij. Njuna dela so bila tehnično izpiljena s skoraj manično natančnostjo. Zanju je bilo pomembno, da so vse konstrukcije predstavljene kar se da enako in s klinično natančnostjo. Na tej ravni Lenart naredi korak dlje: v podobe in podnaslove vnese igrivost, s čimer ustvarja svojo vrsto haikujev v fotografski obliki. Tako kot pri prej omenjeni prvi fotografiji v seriji, na kateri vidimo avtorjeve roke, kako pritiskajo na sprožilec, se tudi pri kasnejših delih pojavljajo podobno pomenljivi naslovi in motivi. Sandman tako prikazuje besedo »AND«, zapisano v pesek, ki ga na levi strani zamejuje avtorjeva dlan, na desni pa stopalo. Serija HAND:WORK se zaradi liričnosti oziroma besednosti kot pomembnega elementa tematsko-konceptualnega preigravanja približa načinu ustvarjanja konceptualnega umetnika Josepha Kosutha. Oba igrata na karto besednosti — dobesednosti.
Lenart je tako nevede začel preizpraševanje medija in njegove vloge v družbi. Leto kasneje (1976) je Hiroši Sugimoto premierno predstavil svojo serijo Dioramas, ki na drugačen način nadaljuje vprašanja o verodostojnosti medija in njegovi poetični izraznosti. Počasi so sledili drugi konceptualni fotografi: Thomas Ruff, Andres Serrano, Cindy Sherman, Thomas Struth, Jeff Wall in drugi. Zanimivo je, kako je samoniklo vzniknila potreba po preseganju dokumentarnosti. Duh časa je vsekakor opravil svoje.
Razstava v Galeriji Gong nudi simpatično predstavitev del avstrijskega fotografa, rojenega na Ptuju, ki vizualno ostaja v 70. letih, a je bil konceptualno med prvimi, če ne prvi. Gre za avtorja in dela, ki se zdijo v očeh sedanjosti povsem samoumevna, a so bila v času nastajanja nekaj posebnega. Podobne postopke bi lahko ob rojstvu serije iskali zgolj zunaj polja fotografije. Razstava tako gledalcu nudi vpogled v zgodovino fotografije, pa tudi nekaj povsem humornih trenutkov, zapisanih nekje med fotografijo in podnaslovom.
Lektorirala: Nataša Martina Pintarič
Uredila: Maša Žekš
