Anna Ridler: Abstrakcija narave
Kdaj: 19. februar - 18. marec 2020 Kje: Projektni prostor Aksioma
Razstava Abstrakcija narave je del kuratorskega cikla Hiperzaposlovanje – Družba brez dela, spletno delo in avtomatizacija, ki ga kurirata Domenico Quaranta in Janez Janša. Izbrana dela se na tak ali drugačen način dotikajo oziroma ukvarjajo s sedanjim načinom dela. V dobi visoke avtomatizacije in obljubljenega brezdelja, ki bi ga avtomatizacija morala prinesti, je realnost povsem drugačna. Vidiki zasebnega življenja se sprevračajo v delo, delovne zadolžitve se drobijo in istočasno ni videti konca prekarizacije delavcev. V to problematiko Ridlerjeva vstopa lateralno, preko osmotskega procesa.
Sprva je njeno delo prežeto s pravim delom, zbiranje baze fotografij/podatkov, ki v drugi fazi nahranijo umetno inteligenco. Njeno delo je tako dobesedno prineseno v tematiko in se šele sekundarno ali celo terciarno dotika problematike hiperzaposlovanja. Z obsegom dela smo soočeni takoj, ko stopimo v galerijski prostor – na steni lahko zagledamo okoli 1000 fotografij tulipanov, vsak drugačen, večina od njih nosi ročni pripis. Na drugi steni zasledimo tri zaslone, na katerih vidimo tulipane, ki se prelivajo iz enega v drugega. Ko se poglobimo v delo preko spremljajočega teksta, nam postane jasno, kaj pravzaprav gledamo.
Fotografije tulipanov predstavljajo samo drobec celotne baze podatkov, s katero je umetnica nahranila umetno inteligenco, ki se je tako naučila sama ‘proizvajati’ nove cvetove. Tulipani nam hitro prikličejo v spomin Nizozemski trg z rožami in Tulipan manijo, ki je zaznamovala 17. stoletje in predstavlja prvi tržni mehurček — referenca, ki se še dodatno zrcali v umetno proizvedenih tulipanih, ki svoje oblike spreminjajo na podlagi vrednosti Bitcoin-a na tržišču. Iz tega lahko potegnemo terciarno povezavo na hiperzaposlovanje: v sodobni ekonomiji, ki v resnici še vedno živi na ogrodjih kolonialnega sistema, je danes zaznati lažno upanje (ponujanje ameriških sanj skozi nove tehnologije), da se lahko posameznik potegne iz sivine in dvigne med izbrane, če je le dovolj lisičji, da pravočasno zajadra s pravim trendom. Bitcoin pod pretvezo osvoboditve od klasičnega bančnega trga, skozi decentralizacijo, ponuja demokratičnost prihodnosti. Po vseh letih svojega obstanka valuta še kar močno polarizira in svojo vrednost tako kot drugi trgi vzpostavlja na špekulacijah. Ta pojmovna in neotipljiva vrednost oz. kar resničnost kripto valut se odraža skozi kratkoročno obstojnost cvetlic na ekranu. Vzporedno je prav nepredvidljivost in minljivost tulipanov tisto, kar jih je v 17. stoletju postavilo v tak položaj. Človeška obsedenost z minljivostjo in umrljivostjo ne kaže meja: kakor, da bi se želeli znova in znova spominjati svoje lastne krhkosti.
Pozornemu gledalcu se mogoče zazdi, da se video-instalacija ponavlja. Po pogovoru z umetnico je to bilo tudi potrjeno. Odločitev Ridlerjeve, da prikazuje minula nihanja cene Bitcoin-a, ne izhaja iz tehničnih razlogov, ampak predvsem estetskega premisleka. Realnost trga je pač taka, da bi spreminjanje cvetlic lahko izgledalo povsem dolgočasno, prepočasno. Poraja se vprašanje, ali to delu kaj odvzame?
Z vidika sporočilnosti in estetske izkušnje lahko rečemo, da ne. Gledalec pač stoji pred najboljšo možno izvedbo spreminjajočih se rož. Povezanost med naborom podatkov — fotografij — in video-instalacijo je vsekakor še vedno tam. Nič ni odvzeto, tudi dejstvu, da je stroj ustvarjal cvetlice. Ne dogaja se v živo, ampak ni nič kaj manj kredibilno, konec koncev vemo, da to umetna inteligenca zmore. Transformacija se zgodi drugje, v nekem bolj odmaknjenem trenutku, v momentu refleksije. V igri na dolgi rok smo prikrajšani za boj med minljivostjo in dolgotrajnostjo obstoja. Umakne se dvogovor med neumrljivostjo in neumornostjo umetne inteligence in nami, končnimi, časovno omejenimi bitji, ki si ne moremo privoščiti stati pred ekranom in ga opazovati v nedogled. Ne moremo si tega privoščiti zaradi svoje umrljivosti in ne smemo si privoščiti tega zaradi svoje prezaposlenosti — delo tega sicer ne naslavlja neposredno, ampak to kljub vsemu prikliče. Prikliče tudi izpraševanje naše minljivosti in naše zapuščine. Razmišljanje onkraj obstoja cveta, onkraj naših kosti, v dobo popolne avtomatizacije? V dobo, ko naše delo ne bo več potrebno in bo naša želja po delu prenesena v avtomatizacijo. Bomo v prihodnosti govorili o hiperzaposlenosti umetne inteligence?
