Ai Weiwei: In Search of Humanity (V iskanju humanosti)

Datum: 16. 3.–4. 9. 2022
Kraj: Albertina Modern, Dunaj
Kuratorstvo: Dieter Buchhart in Elsy Lahner

Prispevek se osredotoča na razstavo z naslovom V iskanju humanosti (In Search of Humanity), ki jo je pripravil svetovno znani kitajski umetnik Ai Weiwei, in je bila nedavno na ogled v muzeju Albertina na Dunaju. Prispevek prevzema formo reportažnega zapisa in je nastal v okviru projekta umetniške rezidence Dunaj, ki ga financira Ministrstvo za kulturo.

Gre za največjo retrospektivno razstavo kitajskega umetnika, ki trenutno živi na Dunaju. Razstava V iskanju humanosti naslavlja temo migracij in svetovne migrantske krize, migrantske politike, porušenih ali nesorazmernih razmerij moči ter problematizira družbeno-politično ureditev Kitajske, obenem pa preizprašuje kulturni kod zahodne kulture. Poleg politične in družbene ureditve zahoda postavlja pod vprašaj tudi politična (ne)ravnovesja, ki so pripeljala do svetovne zdravstvene krize v povezavi s pandemijo koronavirusa.

Razstavljena dela pod skupnim naslovom V iskanju humanosti izpostavljajo nevralgične točke sistema, ki ne zmore ali pa noče igrati na noto humanosti. Ob tem se zdi, da Ai Weiwei dvomi v avtonomijo umetnosti, saj jo uporablja kot sredstvo za doseganje cilja: izpostavljanje problemov svetovnih razsežnosti, ki jih sistem vsakič znova spregleda in prezre. Ob tem se zdi, da se poigrava z idejami, ki predstavljajo umetniški kanon. Na razstavi so grške amfore, zmlete v prah, serija črno-belih fotografij, na katerih vidimo avtorja, ki se s sredincem postavlja pred največje svetovne znamenitosti, kot so Trg Tiananmen, Bela hiša, Hongkong skyline, Trg svetega Marka, Mona Lisa, Bern in Long Island City. V tej seriji je razstavljena tudi avtorjeva fotografija, na kateri na trgu Tiananmen z dvignjenim krilom stoji ženska , ki je zaradi družbeno-političnih nemirov pod stalnim policijskim in vojaškim nadzorom. Za kitajske razmere skoraj nemogoč prizor, s katerim se avtor zavzema za pravico do avtonomije in svobodo izražanja v javnem prostoru. Domnevamo, da gre za avtorjevo prijateljico, dasiravno je z dvignjenim krilom provokativno tvegala kazen. Protestno sporočilo fotografije se popolnoma ujema s protestno noto vseh drugih razstavljenih del.

Avtor se že v zgodnejših delih, izhajajoč iz principov dadaizma, ukvarja z destrukcijo elementov, sestavljenih po tradicionalnih principih. Z njimi naslavlja vprašanje splošno sprejete kulturne dediščine in kulturnih dosežkov vsakršne kulture in družbe. V tej seriji je več pohištvenih kosov, vseh izdelanih iz lesa, denimo miza s tremi nogami, velika lesena krogla in ogromna lesena igrača za kotaljenje po tleh. Tukaj najdemo tudi preoblikovane čevlje za hojo v obe smeri in čevelj, ki je narejen za obe stopali hkrati. 

Ideja protesta se kaže tudi v postavitvi s spojenimi kolesi, ki malodane obsega celoto ene od razstavnih sob, pri čemer se avtor ukvarja z vprašanjem mestnih politik na področju ekologije in kolesarjenja. Iz dokumentarnih prispevkov je razvidno, da kitajske mestne oblasti sklepajo finančne posle s ponudniki hitrih storitev, od katerih vsak lansira svojo linijo urbanih koles, poleg tega pa uporabnikom ne ponuja stabilne ali varne zaposlitve. Nasprotno, milijonski kolesarski posli odpirajo nešteto družbenih problemov, od prekarnih zaposlitev do sodobnih oblik revščine in zdravstvenih ter ekoloških vprašanj. Iz spremnega teksta izvemo, da je kolo na Kitajskem simbol dostopnosti in enakosti, v širšem smislu pa gre za simbol ekologije in urbane mobilnosti. Še več, poleg te instalacije vidimo kup kolesarskih gum, razrezanih na enako velike dele. S tem se nam odpira vprašanje, koliko je ob stotinah ton odpadnih koles ravnanje mestnih politik resnično okoljevarstveno? Zdi se, da avtor s tem primerom vnaša protestno noto tudi v vprašanja ekologije.

Temi migracij sta posvečeni dve sobi, v katerih najdemo najrazličnejša dela: stensko poslikavo migracij v stilu grških poslikav na lončenih posodah, rešilne jopiče, na katerih sloni čudežna krogla ter postavitev iz lego kock, ki se opira na resnični prizor sirskega dečka Aylana Kurdija, ki je utonil na migrantski poti. Konstrukcija iz lego kock prikazuje navzkrižne poti ene od migrantskih ladij, ki ji italijanske oblasti več tednov niso odobrile prihoda v pristanišče. Obiskovalcu se tako zazdi, da so migracije za avtorja tisti največji “trn v peti”. Brez zadržkov izpostavi številna dejstva in okoliščine, pri katerih je umanjkala humanost. Nenazadnje je izseljenstvo tudi avtorjeva osebna izkušnja, saj mora zaradi umetniškega delovanja in pregona kitajskih oblasti živeti v emigraciji.

Prav tej osebni izkušnji, v kateri avtor takisto izpostavlja odsotnost humanosti, posveti največjo sobo na razstavi. Po njej so razpostavljeni kubusi, v katerih so v obliki hišk za lutke predstavljeni prizori avtorjevega zaprtja, ki je nenapovedano trajalo 88 dni, ne da bi ga obvestili o vzroku zaprtja, ne da bi vedel, kje je zaprt, koliko časa bo zaprt, katero kaznivo dejanje je zagrešil, in brez možnosti koriščenja pravnega zastopnika. Poleg razstavljenih kubusov, preko katerih lahko obiskovalec spremlja avtorjevo pridržanje v trajanju 81 dni, je postavljen kubus, ki prikazuje prostor in opremo v naravni velikosti in v katero lahko obiskovalec vstopa. 

Delo s.a.c.r.e.d. postavlja pod vprašaj svobodo izražanja in gibanja, ki se zdijo zahodnim družbam domači, če že ne samoumevni, predvsem pa predstavljajo temeljne človekove pravice. Pri tem je s.a.c.r.e.d. okrajšava za supper, accusers, cleansing, ritual, entropy, doubt (večerja, obtoževalci, čiščenje, obred, entropija, dvom). Delo je postavljeno v prostor, obložen s tapetami, na katerih se ponavljajo simboli alpake, ikoničnega simbola svobode izražanja. Prostor deluje naravnost klavstrofobično, razstavljeno delo pa je primer kršitve človekovih pravic ter z njimi povezane humanosti par excellence. Kot odgovor na zaprtje, ki je predstavljeno v postavitvi šestih kubusov, je avtor posnel tudi video, v katerem prikazuje sceno zabave na ta račun. 

Proti množični proizvodnji in potrošnji, ki ju simbolno, nekoliko poenostavljeno označujejo lego kocke, se postavlja tako, da jih uporablja kot slikarski medij. Lego kocke uporablja namesto čopiča tudi pri drugih temah, kot so migracije in primer Wikileaks. Slike, sestavljene iz lego kock, tudi ne predstavljajo več slikarstva kot takega, temveč ga, nekoliko protestno, izničijo, s tem ko se zadovoljijo s plastičnimi gradniki. Pri tem se avtor poigrava tudi z idejo reprodukcije. Za prikaz te izbere, nekoliko naivno, enega najbolj množično reproduciranih motivov, kitajski zodiak, ki mu posveti celotno sobo. Živalske glave, izdelane iz lego kock, so na upodobitvah predstavljene kot spomeniki, pred slikami pa je v obliki zodiakalnega kroga postavljenih dvanajst živalskih glav iz zlata. Izdelane so po originalih kipih, ki so konec 19. stoletja krasili vodnjak kitajske poletne rezidence Yuanmingyuan. Vodnjak je porušila angleško-francoska vojska med drugo opijsko vojno v sredini 19. stoletja. Od takrat so kipi na prodaj na črnem trgu. Avtor nam tudi tukaj postreže z dodatnim fragmentom, ki sporoča izmuzljivost humanosti.

Ena od nevralgičnih točk iskanja humanosti na razstavi pa je avtorjevo opozorilo na nepravočasno ukrepanje kitajskih oblasti ob sičuanskem potresu leta 2008, med katerim se je zaradi slabe gradnje porušilo več šolskih zgradb. Ai Weiwei je bil prvi, ki je javno opozoril na nepravilnosti v gradnji šolskih poslopij, zaradi katerih so bila podvržena tragični usodi. In vendar je bil zaradi tega preganjan in izgnan, njegov atelje pa prisilno izpraznjen. Sičuanski tragediji se avtor posveča s prostorsko postavitvijo, v kateri so razstavljeni popotresni kosi nosilnega železa. 

Naj dodamo, da je bila istočasno z dunajsko razstavo na beneškem otoku Murano na ogled Weiweijeva skulptura z naslovom La Commedia umana (Človeška komedija). Gre za skulpturo, sestavljeno iz več kot devet tisoč kosov muranskega stekla, ki domnevno predstavlja repliko Dantejevi Božanski komediji. Ravno tako kot v tej skulpturi, lahko v vseh Weiweijevih delih razberemo avtorjevo ironijo in humor, ki ju spremljata brezpogojna vera v človeka in umetnost.

Uredil_a: Jernej Čuček Gerbec
Lektoriral_a: Tajda Liplin Šerbetar