Adrijan Praznik: Modra obzorja
Razstavljajoči umetnik: Adrijan Praznik Datum: 1.–29. 9. 2023 Kraj: Palača Cukrarna
Razstava Modra obzorja vključuje slike in kolaže na platnu v različnih merah abstraktnosti. Vizualna rdeča nit razstave so ploskoviti barvni nanosi in večinoma ostro začrtana geometrična postavitev barv in oblik. S svojo tehniko dela razkrivajo proces ustvarjanja; z vidnimi smermi barvnih nanosov, opaznimi postavitvami kolažnih fragmentov in neravnimi površinami platen kažejo na vloženo delo avtorja in postavljajo vprašanje, kaj je njegov namen. Ker so »šivi« ustvarjalnega procesa vidni, se obiskovalec razstave ne more izgubiti v iluziji fiktivne slikarske vsebine, temveč je spodbujen k interpretaciji. Moja interpretacija razstave je v veliki meri skladna z avtorjevo, četudi so dela razstavljena brez naslovov in opisov. Praznikova razstava tematizira nenehno spreminjanje in omejeno dostopnost trenutnih stanj, oziroma, kot je zapisal v lastnem predstavitvenem besedilu, izraža »zapletenost ohranjanja dosledne podobe v toku nenehnih transformacij«. Izbrisovanje, spremembe namembnosti in nove postavitve sestavnih delov slik so rdeča nit, ki povezuje vsa razstavljena dela. Razstava v obiskovalcu ustvari ambivalenten odnos do nenehnega spreminjanja sveta, ki je neizbežen del minevanja časa. Po eni strani daje občutek onepolnomočenosti: osredotoči se na to, da je človek predmet sprememb, ne pa njihov povzročitelj. Vzbuja občutek, da je obiskovalec dobil priložnost ogleda razstavnih del prepozno, da je zgrešil zdaj že izgubjene informacije o njih. To dosega z več tehnikami, recimo z barvnimi nanosi, ki zakrivajo dele spodnjih plasti, in s tehniko kolaža.
Na sliki Ko ne voli karanfile, ne voli ni ljude je izpod vrhnjega barvnega nanosa viden vzorec zgolj na dveh manjših mestih. S tem namiguje, da zgornji nanos morda zakriva tudi druge informacije o sliki. This story is no longer available uporabi nanos črne barve na podoben način, poleg tega pa centralizira besedilo »this story is no longer available« (»ta zgodba ni več na razpolago«) in s tem tudi jasno tematizira zamujanje časovno omejenih stanj. Na delih –WHERE OUR HEARTS HAVE LED US… in BACK TO NORMAL! govorni oblački ustvarjajo vtis pripovednega dogajanja, ki ni prikazano, zaradi stripovskih črt, ki so usmerjene proti sredini, ob njunih robovih, pa bi gledalec pričakoval osrednjega govorca, ki tudi ni prikazan. Sliki namigujeta, da sta besedili vzeti iz prej obstoječega stripa, zgodba katerega obiskovalcu razstave ni na voljo.
Tudi na sliki Navidezne meje kolažna tehnika nakazuje, da so deli slik vzeti z drugih, prej obstoječih del, in so sedaj rekontekstualizirani. Pozicijo onepolnomočenosti avtor podkrepi tudi z lastnim predstavitvenim besedilom, v katerem piše, da se »predstava o tem, kdo in kaj smo […] ustvarja vsak dan znova«. S tem zapisom predstavi pojmovanje sveta kot nekaj, kar se tvori brez človekovega nadzora ter agencije pri tvorbi njegovih pojmovanj sveta. Negativen odnos do spreminjanja podpre tudi z vsebino slike SIGH, na kateri upodablja vzdihovanje ob minevanju časa in staranju, prikazano z upodobitvijo otroške pesmi in simbola smrti.
Bolj pozitiven odnos do nenehnih transformacij pa ustvarja s tem, da dela, ki za obiskovalca ustvarjijo izkušnjo zamujenih stanj in izbrisanih informacij, razstavlja in jim s tem daje umetniški status. Pri ustvarjanju tega pozitivnega odnosa je učinkovita tudi izbira razstavnega prostora: razstava se nahaja v Palači Cukrarna, prostoru nekdanje tovarne z razpadajočim videzom, nakopičenim gradbenim materialom ob vhodu in golimi, na videz razpadajočimi stenami, ki je trenutno povzdignjen v prizorišče umetnosti.
S prikazom ambivalentnega odnosa do transformacij Praznik uspešno zajame svoje likovno zanimanje za soobostoj nasprotujočih si idej. To ambivalenco potrjuje tudi naslov razstave, Modra obzorja, ki se igra z dvojno asociacijo, ki jo imamo ob besedni zvezi »blue skies« (»modra obzorja«), in jo včasih povezujemo z vedrino, včasih pa s potrtostjo. Zdi se, da so predmeti in umetniška dela inherentno misteriozni. Ker umetnik na razstavi nagovarja nenehno transformacijo predmetov, materialov in umetniških del, spomni, da je njihova resničnost kompleksna in ne povsem spoznavna. Predmeti niso zgolj nosilci svojih trenutnih materialnih lastnosti, temveč tudi preteklih stanj in kontekstov, ki so v sedanjosti izbrisani in nevidni. Upirajo se popolni interpretaciji, saj bi poznavanje izbrisanega informiralo gledalčevo razumevanje slik. Na inherentno misterioznost sveta in izkušenj Praznik namiguje tudi z rabo jezika. Ta postane bolj opazna v predelih odsotnosti in praznin, ker so besede večje in v večjem kontrastu z ozadjem. Ta opaznejši govor je odziv na transformacije in bolj poudarja dvom kot prepričano artikulacijo. Z rabo in poudarjanjem jezika razstava podeljuje verodostojnost ideji, da zaradi narave minevanja časa celotna zgodba ni povsem izrekljiva.
Razstava je vsekakor relevantna, saj se dotika razumevanja vsakdana, ponuja brezčasno metafizično pozicijo in hkrati deluje abstraktno. Onepolnomočenost ob neopisljivosti sveta pri avtorjevem delu prevzame otožen ton, ki se ob razmišljanju o ideji inherentne misterioznosti nekoliko spremeni. S to idejo razstava v meni kot obiskovalcu vzbuja optimizem, saj nakazuje neizčrpne potenciale za pridobivanje bogatejših razumevanj sveta. Obiskovalca lahko spodbudi, da predmete razume kot nekaj, kar presega njihova materialna stanja, in sporoča, da svojega zaznavanaja predmetov ne sme enačiti z njihovo polno identiteto. S tem obiskovalcu odzvame moč in jo namesto njemu podeljuje svetu okoli njega, s čimer meji na nekakšen duhoven manifesto.
Uredila: Maša Žekš
Lektorirala: Ivana Rosa
