Žrtvovanje
Koreografija: Dada Masilo Glasba: Ann Masina, Tlale Makhene, Leroy Mapholo, Nathi Shongwe Kostumografija: David Hutt Produkcija: The Dance Factory (Johannesburg) Datum premiere: 20. november 2021, Cankarjev dom Datum ogleda: 20. november 2021, Cankarjev dom
V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma smo si 20. novembra 2021 v sklopu Veličastnih sedem ogledali plesno predstavo z naslovom Žrtvovanje, ki ga je koreografirala Dada Masilo. Z močno modificirano tematiko baletnega Pomladnega obredja oziroma Posvetive pomladi, ki je nastala leta 1913 in katere avtorja sta Igor Stravinski ter Vaclav Nižinski, se je južnoafriška koreografinja preoblikovanja lotila sodobnoplesno.
Primarni balet – med drugimi ga je priredila tudi Pina Bausch in s tem povzročila revolucijo v sodobnem plesu – se poglavitno ukvarja s tematiko žrtvovanja, iniciacije ter obredja, ki je ključni del slednjih. Tokrat je bila vsebina preslikana v vsakdanje življenje, koreografinja se je spraševala torej, kaj žrtvujemo sedaj, na redni, celo rutinski ravni z ozirom predvsem na individualizem, lasten glas (ali v tem primeru gib) ter odnose, ki se prikaže skozi solistične dele Dade Masilo. Njeno tehnično dovršeno in inovativno gibanje se razlikuje od plesa preostalega ansambla ne le zaradi osebne note, ki jo plesalka tako očitno podaja v lastni koreografiji, temveč tudi zaradi plesne kompozicije, ki je prisotna na sicer praznem odru.
Tako, denimo, uprizoritev z neizmerno močnim, a nežnim glasom otvori pevka Ann Masina, za katero se ob vstopu na oder zdi, da bo tista, ki bo solirala, tista, ki bo žrtvovala, ki bo šla skozi iniciacijo. Tako pa se ob prihodu koreografinje razjasni, da pevka bolj kot to ponazarja vodjo obredja, iniciacije. Omenjeno v nadaljevanju podpira tudi njena konstantna glasbena spremljava (seveda v sodelovanju z instrumentalisti Tlalejem Makhenejem, Leroyjem Mapholom in Nathijem Shongwevom), ki, za evropske gledalce sicer zgolj intuitivno in atmosferično, daje dogajanju na odru rdečo nit in ga pelje naprej.
Med mnogoterimi skupinskim koreografijami, pri katerih je prisotna in opazna želja po izpostavitvi posameznikovega značilnega giba (»obredne« skupinske koreografije so namreč izvedene unisono, a je zaznavna tendenca ne popolnoma usklajenega gibanja, večkrat se deli skupine tudi razcepijo in vsaka izmed manjših skupin izvaja svojo krajšo koreografijo), postane jasno, da je še posebej izpostavljena Masilo, ki, kot že rečeno, pogosto solira ali pa je preprosto postavljena na sredino oziroma najbolj spredaj na odru.
Ravno to pa je verjetno povod, da se preostali plesalci osredotočijo nanjo kot na žrtveno jagnje. S svojo prisotnostjo na odru, a ločitvijo od skupine, se plesalka izpostavi skoraj kot individualistka, z gibom ostalih 11 članov ansambla pa je nakazano, da bi namesto njenega lastnega glasu (giba), njenih pristno tvorjenih odnosov (s soplesalci in pevko), njenega bistva raje videli, da ustreza ljudstvu, njihovem gibu in mentaliteti.
Pomembno je tako nakazana razlika med civilizacijo in družbo, ki jo je koreografinja uspešno preslikala iz plesov južnoafriškega ljudstva Tsvana v bolj minimalistično, zahodno, baletno formo giba. Pri tem se je z glasbenimi vložki in nakazanimi obredi ozrla še na označevalce identitete, ki niso ples, plesne postavitve ali vsebinsko naznačeni elementi. Dober indikator tega je bila tudi kostumografija (David Hutt), saj je z minimalnimi razlikami med oblačili moških in žensk namigovala na skupnost, ki lahko tako sprejema, kot žrtvuje in daruje.
Predstava, ki prikazuje doslej nenatančno raziskano zlitje tehnik in zvrsti giba, ki se na zahodno občinstvo obrača s svojo sicer predrugačeno, a pristno identiteto ljudstva Tsvana, ki se dotika bolečine, ujetosti, trpljenja, družbene vloge posameznika, na odru kreativno in inovativno zasije. Pri tem je uprizoritev, ki je doslej doživela že mnogo klasičnih in preoblikovanih ponovitev, sveža ravno zaradi postavitve v drugačne kulturne in družbene okoliščine. S plesnim ansamblom, ki je tako kreativen kot tehnično sposoben, ter s konceptom, ki se ravno prav razlikuje od generične performative, hkrati pa ohranja dovolj splošno in gledljivo tematiko, da očara tudi publiko nealternativne scene, nas uprizoritev uspešno popelje na nežno, a istočasno težko potovanje, ki gledalca kar posrka vase.
Lektura: Uršula Gačnik
